Sobota, 8. 3. 2025, 21.58
3 ure, 16 minut
Majda Širca: Tišina ubija
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,77
Vedno je treba misliti na to, da ni nič samoumevnega. Da borbe ni nikoli konec. Da lahko kadarkoli izgubimo pridobljene pravice. Da lahko spremenjen vrednostni sistem odpihne težko vzpostavljen odnos do pravičnosti, socialne enakopravnosti in solidarnosti. To so besede, ki jih ob dnevu žensk najpogosteje slišimo.
Še vedno telo
In prav je tako, kajti vrednote so vedno znova na preizkušnji. Tako rekoč vsak dan ob vsaki situaciji. Tudi v na videz minornih zadevah, kot je bila npr. odstranitev poslikave igralk in igralcev odbojke na mivki na zidu osnovne šole Kanal, ker naj bi bila predvsem dekleta za šolski okoliš neprimerno oblečena in naj bi kopalke premalo pokrivale njihova telesa.
Vodstvo šole je nedolžno poslikavo likovnikov iz Deskel samovoljno odstranilo s pojasnilom, da nov šolski kodeks oblačenja predpisuje "neprosojna oblačila, primerna za dnevni čas, ki ne razkrivajo trebuha ali dekolteja in ki prekrivajo zadnjo plat tudi v primeru hoje po stopnicah in drugih upogibov".
Ta purizem, ki se je sicer zgodil že lani, nakazuje, kako se norme, ki jih je družba že sprejela, spreminjajo in zaostrujejo. In da nikoli ne velja pozabiti na čas, ki je sankcioniral žensko telo.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je briljantna Hedy Lamarr, ena najbolj izraznih igralk nemega filma, kasneje v Hollywoodu pa tudi slavna izumiteljica, zapustila Evropo, ker ji ni bilo oproščeno, da je v celovečercu Ekstaza za nekaj sekund ostala brez obleke in se podobno kot naša Ita Rina v Erotikonu istega češkega režiserja Gustava Machatýja predajala užitku v ljubezni. Obe sta za dojemanje svobode enako zaslužni kot vse tiste ženske, ki so se na ulicah, v tovarnah in na političnem odru borile za pravice, ki jih danes živimo in branimo še naprej.
Bertha von Suttner, avstrijsko-češka pacifistka in pisateljica (1843–1914)
Dol z orožjem!
Ampak opozorila, da so pridobljene pravice vedno v nevarnosti, ne velja naslanjati le na praznik ob dnevu žensk. Konec koncev je že osemdeset let od takrat, ko smo Slovenke lahko šle na volišča, in smo zato še vedno marsikomu za zgled. Danes smo predvsem upravičeno zaskrbljeni ob soočenju s stanjem v družbi in tesnobah, ko je vse bolj jasno, da se svet, kot ga poznamo, podira.
Predvsem o tem je treba čim bolj jasno spregovoriti, pravzaprav vpiti, da si za mir ne moremo prizadevati z orožjem. "Meč naj ne bo več sodnik med narodi!" Zato: "Dol z orožjem!" je nekoč vztrajno ponavljala Bertha von Suttner, izobražena, pogumna in liberalna pacifistka, ki je bila za Alfreda Nobela nedosegljiva, čeprav je podpiral njene mirovniške aktivnosti in ji prepričljivo dopovedoval, da bo dinamit pomagal, ne pa uničeval človeštva. Vzbujala je njegovo slabo vest in posredno vplivala na njegovo odločitev, da je ustanovil nagrade, ki so njegovo ime trdneje zasidrale v zgodovino kot izum razstreliva.
Njemu nesojena Bertha je bila prva ženska, ki je leta 1905 prejela Nobelovo nagrado za mir, a brez njenih krikov te nagrade ne bi bilo.
Veš, človek, svoj dolg?
Tesnoba in strah, ki pronicata v družbo, ki je vse bolj porinjena v kaos, nas vrača v čas, ko so naše babice, mame in daljni bližnji trdili, da se to, kar so doživeli, ne sme nikoli več ponoviti. Pa se nenehno ponavlja. A dokler vojne še odmevajo na varni razdalji, žal ne vpijemo, da jih je treba končati.
Toda danes slutimo, da smo mogoče pred tem, ko bomo potrebovali mnogo orožja, da je varnost v rokah oborožitve za ubijanje in ne oborožitve z besedami. Ob tem nas naši starši in stari starši vprašujoče gledajo, češ, kako ste pozabili in spregledali vse, kar smo doživeli, izgubili in zaradi vojne ne živeli. Veš, človek, svoj dolg?
Kajti na dlani je, da bo ves ta denar, ki se bo spreminjal v ubijalske stroje, šel iz tistih postavk, ki v najširšem razponu skrbijo za besede, razsvetljeni um in vse tisto, kar smo sprejeli za človeške in civilizacijske vrednote: za socialno državo, človekove pravice, kulturo, javno zdravstvo, vsem dostopno šolstvo in svobodo duha.
Slep je, kdor ne vidi, da se scenarij avtoritarnih sedanjih in bodočih voditeljev vse manj potihoma in tudi vse manj prikrito giblje v tej smeri.
Bojevniki na našem političnem parketu, ki si vse bolj neskrupulozno želijo na oblast – pravzaprav so naravnost ponosni posnemovalci trumpizma –, že določajo, česa vse bodo družbo ozdravili. Med drugim neprave umetnosti, kar napovedujejo z odrekanjem priznanj za vrhunsko delo ustvarjalkam in ustvarjalcem.
Trumpizem v prvem planu, ki je šokiral svet, predvsem Ukrajino in Evropo.
Nekaj, kar je družba postopoma razumela kot nedotakljivo, zdaj postaja pogrešljivo. Avtorsko delo naj bi izgubilo pravice, socialno varstvo, javno zdravstvo in šolstvo pa naj bi izbrisal trg. Pohodniki že vidno izganjajo solidarnost, humanost in empatijo, kvasijo egoizme, izključevanje in zlobo.
Tišina lahko ubija
Vodja desnice je te dni brez sramu – sram, obzirnost in razumnost je že davno odstavil na smetišče vrednot – izjavil, da bo denar za oboroževanje vzel na Metelkovi.
Vemo, da v nekdanjih vojašnicah na Metelkovi domuje kultura. Na Metelkovi 6, ki jo je hotel že njegov minister Vasko Simoniti spremeniti v svoj muzej, domujejo nevladni sektor, producenti, založniki, društva in Mirovni inštitut. To je ta bodočnost, ki se napoveduje, ne nujno zgolj v luči širitve proračuna za obrambo. In ponovno: tišina lahko ubija.
Tišina je ponižala umetnike že takrat, ko so športniki zgolj sebi z zakonom uredili izplačilo dodatkov pri pokojninah, ki smo jih od nekdaj obravnavali skupaj, tako kot jih je obravnavalo tudi računsko sodišče, ko je enim in drugim očitalo, da pri odločitvah za izjemne dosežke na področju športa in umetnosti ni dovolj natančnih in z decimalkami izmerjenih meril, kdo je velik in kdo to ni.
Ta zakonski dvojček je bil znan in v predalih tudi že usklajen, ampak ker tišina ubija, je iz parlamenta priplavala le ureditev za vrhunske športnike. Področje kulture je za stranke, ki kulturo rade ubijajo, ponovno postalo hvaležno orodje, s katerim se testira in tlakuje politične moči.
Pogledi na varnost in ne-varnost so pri nas različni. Na desnici, ki se ji smer, kako se danes suče svet, zdi ustrezna, so nekoč znali povedati, da je žica okrog Ljubljane med drugo vojno izboljšala varnost za Slovence, ki so v njej živeli, za okupatorja pa naj bi bilo že prej mesto varno.
Korak za korakom in ob skrbni podpori naraslih desnozgovornih medijev, ki se jim s pričevanji pridružuje tudi prestrašena nacionalna televizija, obstajajo možnosti, da bo izid in potek druge vojne lahko redefiniran tudi zato, ker se bo stroki zdelo pod častjo in izguba časa, da se bodejo z neverodostojneži ter politično preračunljivimi zgodovinarji in razlagalci sveta.
Poslanec SDS Andrej Hoivik je eden glavnih pobudnikov za referendum o pokojninah za umetniške dosežke.
Zato se bodo raje sklicevali na kavč pozicijo in pravico, da lahko vsakdo svobodno izraža lastne misli. Prostora za lastne misli je danes več kot dovolj in bolj ko so pikantna in usmerjena, več možnosti imajo, da se njihova semena primejo.
Ampak čeprav velja, da zadnja resnica ni nikoli nujno zadnja, velja tudi trdnost obče resnice, potrjene v zgodovinsko obdelanih in živetih dejstvih. In te je treba nenehno zagovarjati. Se zanje tudi ponovno boriti. O njih govoriti. Zanje glasovati. Vpiti. Zahtevati. Jih misliti. Reflektirati pravice – ne le osmomarčevske ampak obče pravice, ki jih korak za korakom svet duši.
Kajti tišina ubija.
Transformacija sveta
Vedno na novo je treba ponoviti, da avtokracija pomeni dramatično, vrednostno in estetsko transformacijo sveta. V okviru Evropske prestolnice kulture so te dni v Novi Gorici potekale razprave o času, ki je bil kot oaza miru ukleščen med dva usodna datuma – med leto 1925, ko je natanko pred sto leti Mussolini vzpostavil diktatorsko oblast, in leto 1933, ko je prisegel Adolf Hitler in čez noč izbrisal Weimarsko republiko.
To je čas obnove družbe po prvi svetovni vojni, ko je bila misel na novo vojno tuja, a hkrati je nov avtoritarni režim trkal na vrata in čez noč spremenil tako politično kot kulturno krajino. Režiserji in drugi filmarji, ki so premikali meje filmskega jezika, so zapuščali Nemčijo in emigrirali v ZDA, saj niso želeli služiti avtokratskemu sistemu.
Fritz Lang npr., ki je v Nemčiji posnel Metropolis (1929), film vseh časov, futuristično odisejado, ki je napovedala današnji čas androidov in najtršo obliko gospodarjev in sužnjev, je moral v tujini začeti z ničle in se tam oprijeti za vsako delo, ki ga je dobil.
Leni Riefenstahl pa je bila nagrajena. Hitlerju je padla v oko kot igralka in tudi že kot režiserka nemških domovinskih t. i. haimat filmov, ki so sloneli na tradicionalnih vrednotah, povzdigovali dom, idealizirali ljubezen in vzvišene mistične vsebine. Med oblaki in herojskimi akcijami se je pripravljala na veliki filmski met, za katerega je scenarij zagotovil nacizem.
Moč telesa je tako v Nürnbergu kot na olimpijskih igrah vrhunsko pretvarjala v filmski jezik, zmagoslavje volje pa v triumf filma. V mistične blodnje in glorifikacijo antične klasike so se obračali tudi Italijani, ki so teren za fašizem postlali s filmi belih telefonov, umeščenih med bogatejši sloj (črni bakelitni telefoni so bili bolj za reveže) in ljubezenske romance, ki so Mussoliniju prinašale denar, prepotreben za lastno propagando.
In če kdo, je prav on vedel, da so kamere zagotovilo za zmago. Ustanovil je filmski inštitut Luce, katerega kamere so bile vedno ob njem, in se učil iz posnetkov stalinistične propagande, še posebej manifestacij na Rdečem trgu.
Branko Grims (SDS) bi moral v svoji podpori Trumpa še dlje – predlagati bi moral ustanovitev Trumpove nagrade, da bi za vedno pomnili, kdo je transformiral to stoletje.
V obdobju med dvema vojnama, ki ga je te dni premlevala Evropska prestolnica kulture, so se izbrisali avantgardni tokovi in rodili novi, npr. socialistični realizem, kar najbolj nazorno vidimo v filmu Splav meduze Karpa Godine, ko v končnih kadrih filma slovenska učiteljica (Olga Kacjan), ki je vstopila v družbo jugoslovanskih zenitistov in propadlih avantgard, uči slepe otroke, ki nimajo možnosti prepoznavanja pravega sveta.
Nov tip sveta
Osvežujem zgolj stvari, ki so bile nemalokrat povedane, a prehitro pozabljene. Torej zavedanje, kako se lahko v hipu vse spremeni s prihodom avtokratov na oblast, če na to ne opozarjamo pravočasno in se od teh metod distanciramo. Kajti potem se vsi čudimo, kako lahko nekdo brez sramu zmešetari interesno območje in s tleskom prstov izstavi zahtevek za z rudninami bogato ozemlje ali za z zemljo zravnano deželo, da bi tja poslani novi Alberti Speeri, obogateni z dubajskim stilom, zgradili imperij, ki bo predstavljal moč, ne pa kulture.
Molčati, ko lažno spregovori nekdanji politik, vmes zapornik in z zaigrano božjo milostjo stvarnih grehov odrešeni bodoči politik, pomeni, da dajemo legitimnosti vrednotam, za katere smo si prizadevali, da jih ne bo več. Trumpova primitivna govorica spodbuja k posnemanju in odpira vrata v nov tip sveta, kjer za nas naj ne bi bilo prostora.
Zdaj Donaldu Trumpu, ki svet stiska z mefistovsko krinko prinašalca miru, slovenski politiki ponujajo Nobelovo nagrado. A poslanec Branko Grims je preskromen, ko meni, da bi moral Trump prejeti Nobelovo nagrado; konec koncev so Alfredu Nobelu nekateri očitali, da trguje s smrtjo. Grims bi moral predlagati ustanovitev Trumpove nagrade, da bi za vedno pomnili, kdo je transformiral to stoletje.
Ampak o takih in podobnih stvareh se ne pogovarjamo. Zabubljeni v zagovor besede, do katere ima pravico vsakdo, čeprav je ta še tako mejna, puščamo marsikaj ob strani in se raje ukvarjamo s kopalkami deklet, ki lovijo žogo na mivki, s skromnimi nagradami za dobra umetniška dela in z gostilniškimi obračuni v parlamentu o tem, kaj je kdo rekel in ali drži, kar je rekel ...
Namesto o doseganju konsenza v razpravah o vojni in miru so bolj priljubljene razprave o pravilnikih, uredbah, elektronskih sporočilih in načinih, ki nam dovoljujejo odklop, pa čeprav ga znamo regulirati sami.
Siolova kolumnistka Majda Širca, umetnostna zgodovinarka, novinarka, publicistka ter avtorica številnih prispevkov in oddaj o kulturi. Avtorica večkrat nagrajenih dokumentarnih televizijskih oddaj Povečava. Trikratna poslanka v državnem zboru in nekdanja ministrica za kulturo. Ter neutrudna kritičarka prostora in časa. Kolumne na Siolu objavlja vsako drugo nedeljo v mesecu.
