Majda Širca: Rožnato vesolje in veselje

Barbie

Od poznih petdesetih let naprej, ko je barbika prišla na trg in ga popolnoma omamila, so odrasli, zavezani ekološkim, ergonomskim in tudi sicer drugače ozaveščenim igračam, praviloma izgubljali, saj so njihovi otroci – pravzaprav deklice – vedno prišle do takih in drugačnih dolgonogic v rožnatih opravah. So se pa od njih tudi marsikaj naučile, saj niso le premetavale njihovih oblekic, temveč spoznavale, da je ženska lahko tudi astronavtka, predsednica, medicinska sestra, mehaničarka ali gospa in ne le gospodinja – predvsem pa, da je lahko tudi samska. Starši, sploh tisti, ki so na ulicah, s knjigami, protesti in stavkami želeli spreminjati svet in se trdo borili za enake možnosti (sploh med spoloma), so v boju z rožnato industrijo na tej točki izgubljali, saj je bilo vesolje barbik osvobojeno brez družbenih bojev in brez konfrontacij z mačistično tradicijo. Za vstop v svet enakopravnosti in sreče je bil dovolj bančni račun.

Barbika je dobila domovinsko pravico skoraj deset let prej, kot so dobile ženske v Švici volilno pravico.

S tega vidika je uvodna sekvenca filma Barbie, ki jo je režiserka Greta Gerwig referenčno naslonila na antologijski prizor iz Kubrickove Odiseje 2001 v vesolju, bistra in ne zgolj ceneno satirična. Mislim seveda na upor in vstajenje, ko deklice, ki so se v povojnem obdobju igrale mamice, kuhale svojim punčkam, jih previjale, uspavale in se za njih žrtvovale, kot Kubrickove opice uničijo svoje punčkaste predmete poželenja, svoje življenjske kompase in smisle bivanja, saj je pred njimi vstal in se prikazal nov monolit, nova prihodnost, nova odrešenica: Barbie (Margot Robbie), ženska brez napak, lepa, bogata, samostojna, dominantna in samozadostna. Take bomo, so rekle in udarjale po preteklosti dojenčkastih punčk. Rodila se je Ženska, sporoča Greta Gerwig, ki ji je Richard Strauss pomagal pokončati bambolo in žensko za štedilnikom. Trenutno trga platna in razkošno polni blagajne.

Film Barbie trenutno trga filmska platna in razkošno polni blagajne. Foto: Blitz Film & Video Distribution Bambola

Na Primorskem je bil v petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih običaj, da je sredi zakonske postelje, skrbno prekrite s pregrinjalom boljše teksture in umetelnega vzorca, kraljevala sedeča punčka s snemljivimi čeveljci – punčka, pupa, bambola s košatimi, dolgimi in bleščečimi lasmi, ki so se raztezali po bogati najlonski birmanski čipkasti oblekici, polni naborkov, pentelj in trakov. Rokice je imela iztegnjene v pričakovanju objema, kot bombon svetleče steklene oči, največkrat modre barve, pa so se ji zapirale pod težkimi črnimi trepalnicami. Če si jo primerno premaknil, se je sprožil njen mehanizem s posnetim jokom ali pa jasnim vzdihom: "Mama!"

Bambole, ki so bile lahko večje od pol metra, sploh niso bile namenjene igranju, ampak predvsem kazanju. Bile so za okras. Foto: Sarah Poženel, hrani: MNSZS

Tako kot za tiste tigre in psičke z migetajočo glavo na polici zadnjega avtomobilskega okna stoenke ali še bolj pogostega fiata, se tudi za trend teh punčk nisem nikoli spraševala, od kod prihaja in zakaj se je tako lepo udomačil. Bambole, ki so bile lahko večje od pol metra, sploh niso bile namenjene igranju, ampak predvsem kazanju. Bile so za okras. Pika na i, ki bi jo lahko na perfektno urejeno posteljo z rutinskimi in natančnimi gibi položila Jeanne Dielman, gospodinja, vdova, mati in kurba v filmu režiserke Chantal Akerman.

Bambole so prihajale s kapitalističnega Zahoda, ki nam je šel toliko na živce, kot nas je tudi mikal. Ponujal je namreč kopico nam nedostopnih stvari – od čokolad, plošč in modnih oblačil do tehničnih novosti, fotoromanov in urbanega mestnega vrveža –, a prodajale so se na cenenem sejemskem Ponte Rossu, kamor se je izza železne zavese ob koncu tedna odpravilo tudi sto tisoč ljudi. Z vsako težko pridobljeno liro so potrjevali, da socializem ni popoln, saj ne ponuja stvari, ki jih sicer ne potrebujemo, za denar, ki ga nimamo, sploh pa celulojdnih punčk, ki jih delavske roke tovarišic, zaposlenih v rastočih tekstilnih in drugih tovarnah, ki so ženskam nudile samostojnost, naj ne bi potrebovale. Res je, da v Jugoslaviji izdelane kavbojke, s katerimi so takrat poskušali zajeziti romanja v tržaško štacunarsko meko, še zdaleč niso bile to, kar je pravi jeans. V Varteksu so jih zlikali na črto, blago pa slabo kopirali, tako da jih ni nihče hotel nositi in so se raje vračali iz Ponte Rossa domov tudi z desetimi kavbojkami pod krilom – ampak poskusili vendarle so. Socializem pač ni zaznal pravih potreb ljudi, temveč je z nadzorovanjem proizvodnje diktiral svoje, tako da je postalo "švercanje" kulturna praksa, srečanje s Trstom pa je pomenilo srečanje s kapitalizmom. Ampak: so bile bambole prava potreba ljudi?

Na sejem Ponte Rosso v Trstu se je izza železne zavese ob koncu tedna odpravilo tudi sto tisoč ljudi. Foto: Nace Bizilj, hrani: MNSZS Bambole otroci niso valjali po rokah – bila je le tam s svojo simbolno vrednostjo. Na ogled je dajala svojo kičasto lepoto in govorila o boljšem položaju tistih, ki so jo lahko kupili. Prestižna gospodična z lakiranimi nohti je kot element ljudske kulture v dom prinašala gosposkost. Utrjevala je pojem družine (zakonska postelja, ki zagotavlja reprodukcijo), pridnost in poslušnost (mamin objem), umetelne kode lepote (vidne v sladkih filmih) in kontinuiteto. Dodaten čar je bamboli dajala nedostopnost, saj je bilo tisto "nekaj več" dosegljivo le v tujini, za kar se je bilo treba pač potruditi.

Barbike

Bambola v spalnici z rokicama, ki sta nakazovali, da se ta perfektna punčka podaja le v naročje gospodinje in nedolžnega otroškega uma, je v kakšnem desetletju zamrla. Predstavljala je čas v začetku ekonomskega booma v Italiji in povojne obnove naše dežele, prihajal pa je nov čas, ki je zahteval drugačen tip igračk. Take, ki bi omogočale interaktivnost, s katerimi bi se lahko igrali, ne da bi izgubili nedolžnost, ko bi odvrgle čipke in namesto stegnjenih rokic vsaj na videz pokazale pesti.

Bambola z rokicama, ki sta nakazovali, da se ta perfektna punčka podaja le v naročje gospodinje in nedolžnega otroškega uma, je v kakšnem desetletju zamrla. Foto: Edi Šelhaus, hrani: MNSZS Barbie si je izmislila Ruth Handler leta 1959. Z neštetimi levitvami, spremljajočimi produkti in vstopom na vse mogoče platforme je preživela do danes, filmska uspešnica pa ji zagotavlja vsaj še sedem let dobičkonosnega preživetja brez potrebnih transformacij. Film Barbie je ob nori marketinški promociji ogromen biznis. Nekateri ga sprejemajo kot mega um, drugi kot velik zdrs, tretji kot pripravno analitično filmsko lekturo – v vsakem primeru pa velja, da gre za napihnjeno tržno nišo. Namreč, četudi gre za mestoma domiseln film, je v svoji preproščini tudi dokaj dolgočasen in le na videz pretenciozen.

Pupa ne pravi več "mama!", temveč "money!"

Ampak naj na tem mestu takoj dodam, da prav na točki materinstva naredi film ključni prestop. V zadnjem filmskem kadru namreč Barbie naredi salto mortale in pove, da odhaja k ginekologu. In to kljub temu, da je Ken še vedno v outu, da ljubezen, kaj šele spolnost, nista prisotni, saj je svet plastičnih deklet in nekaj malega tudi fantov popolnoma aseksualen, sterilen in tudi v filmskem realnem življenju spolno ločen. A z odhodom Barbie h ginekologu po brezmadežnem spočetju se vendarle odpre nov svet. Ki pa je seveda še vedno ta krasni svet predmetov, bogastva in neproblematičnega bivanja, idealiziranega življenjskega sloga višjega razreda.

V začetku devetdesetih sem si v Berlinu ogledala razstavo, kjer so različni umetniki interpretirali fenomen barbik. Posledično me je kot novinarko zanimalo, kaj o barbikah menijo deklice, zakaj se z njimi rade igrajo in zakaj sploh sežejo po njih. V filmskem prispevku, posnetem v Narodni galeriji, so deklice izpostavile prednosti barbik, češ da jih rade preoblačijo, da so praktične, samostojne, dinamične in v različnih okoljih pestre. Poudarile so, da jih sicer starši praviloma ne prenašajo, saj menijo, da so kičaste, vsa ta rožnata navlaka pa jim gre na živce, ampak njih to ne skrbi kaj dosti. Na vprašanje, zakaj ostaja Barbie sama in ali bi bilo dobro, če bi se poročila s Kenom ali s kom drugim, so odgovarjale, da je bolje, da ostane Barbie sama, ker je Ken tečen in nima prav nobenega smisla, da rineta v zakon.

Revolucija ali tržna evolucija

Emancipatoričen vidik barbike ni nepomemben. Pojavljala se je v poklicih, kjer je bilo žensk malo ali nič – bila je astronavtka, kirurginja, veterinarka, izumiteljica, zdravnica, vojakinja, pilotka, diplomatka, predsedniška kandidatka itd. Živo nasprotje punčk, ki so konec petdesetih dominirale na trgu z zgolj dojenčkastimi lastnostmi. Družba Mattel je ponudila popolnoma novo možnost identifikacije z lastnostmi odraslih žensk, zato v filmu Barbie ne čudi uvodna referenca na Kubrickovo Odisejo, ko se deklice z uničevanjem porcelanastih dojenčic uprejo pripisanim vlogam gospodinj, kuharic, mater in služabnic gospodarjev.

Revolucija? Pretirana beseda, seveda. Brez dvoma pa evolucija. Barbika res ne nastopa v tradicionalnih ženskih vlogah, kaj šele v vlogah prekarnih delavk ali šivilj, ki so v azijskih državah ročno šivale garderobo zanjo, temveč v vlogah manekenk in stilistk. Lepi obešalniki. Njena emancipacija se je zgodila na način izstopa iz enega stereotipa, ki se je običajno pripisoval ženskam, in z vstopom v drugi, nič manj boleč stereotip. Ta je tesno povezan z modno industrijo, za katero vemo, da vzdržuje in reproducira obstoječa družbena razmerja.

Fenomen barbik ponazarja, kako modna in druge potrošniške industrije sodelujejo pri oblikovanju ženskega telesa. Ne mi reči, da punčke, ki se z njimi igrajo, ne hlepijo po dolgih nogah, ozkem pasu, krepkih prsih, napeti koži brez celulita! Ne mi reči, da ne želijo biti princese, vse krhke in skladne! Industrija jih sili v hujšanje, neješčnost in anoreksijo. Predvsem pa v potrošništvo. Ene se temu uprejo, druge se obče prisotnim normam podredijo. Izklesana telesa in uniformirana oblačila deklice in kasneje ženske spreminjajo v unificirane robotke z ubito fantazijo. V filmu se barbike nikoli ne srečajo s knjigo. Knjige sicer vzame v roke Ken, ko se želi seznaniti s temo izgubljenega patriarhalnega raja.

Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Danes Barbie sporoča, da je influenserstvo dovolj, saj za doseganje kakršnegakoli cilja ni potrebnega mnogo truda – ne za mir na svetu, kot pravijo misice, ne za ljubezen, ki je tako nerealna, kot je nerealno vse, česar se barbike dotaknejo. Pravzaprav v tem rožnatem svetu sploh ni prostora za ljubezen, naklonjenost, nežnost, subtilnost, trubadurstvo, romantiko in seks – skratka za vse tisto, kar ne polni le naših življenj, temveč na čemer sloni vsa umetnost.

Predvsem na tem svetu ni prostora za dvome in težave, zato v rožnatem vesolju ne bo npr. nikoli pod vprašajem brisanje imen nebioloških mater iz lezbičnih razmerji po praksi Giorgie Meloni, ideološke potomke fašista, ki je zasejal kar nekaj nikoli nepriznanih otrok.

Zdrava ironija

Se je s tem, ko je v dekliški svet vstopila superženska, ki se je ukvarjala z vsem razen z dojenčki, res vse spremenilo, kot pravi v prologu filma Helen Mirren? Ne velja zanikati pomembnega vpliva, ki ga ima industrija barbik na družbene vrednote in odraščanje otrok, o čemer sem namignila na začetku. Če pa to vprašanje postavimo ob filmu Barbie, na ta družbeni kontekst hitro pozabimo, saj ga žanr opravičuje – tudi zaradi dobršne mere zdrave ironije. Ko na naiven način nakazuje idealizirano videno neodvisnost barbikinega vesolja, ne skriva, da ima ta trdne temelje v dobičkih. Tako s satirično preprostostjo gledamo zaskrbljene Mattelovce, da bodo s sestopom Barbie v resničnost ob svoje ogromne dobičke. Mattelovci so moški – med njimi je le ena ženska in tudi edina, ki je ustvarjalna. Mattelovci so kravatarji, ki ne razumejo ničesar razen številk. In dejansko so te številke impresivne: družba Mattel je prodala več kot milijardo punčk Barbie v več kot 150 državah, blagovno znamko se razširili v verigo, ki vključuje multimedijsko franšizo, videoigre, računalniško animirane filme in druge platforme, tudi artistične.

Slika Andyja Warhola Barbie je bila v poznih osemdesetih prodana za dobrih 1.160.000 dolarjev. V bistvu ne gre ravno za sliko iz serije njegovih ameriških ikon, ampak za portret njegove muze, oblikovalca nakita Billyja Boya v podobi punčke Barbie. Andy jo je naslikal leto dni pred smrtjo po dolgih letih Bilyjevega zavračanja in Andyjevega vztrajanja. Sicer je Billy za Mattel stilistično oblikoval dve barbiki.

BillyBoy* tegen Any Warhol: “If you really want to do my portrait, do a portrait of Barbie because Barbie, c’est moi.”
Andy Warhol, Barbie, Portrait of BillyBoy* (1986).https://t.co/gYdLeSeW8O pic.twitter.com/i3ksHNL9fw

— Erwin Wijman (@erwinwijman) July 22, 2023

Retro

Pri vseh retro zgodbah, pri obnavljanju v preteklosti modernega in priljubljenega, je vedno potrebnih nekaj desetletji, da čas preteklo najprej popolnoma potepta in s tem naredi prostor za nove poglede in nove tržne proizvode. Tudi barbikam je šele distančni pogled dal mesto v antropoloških študijah, muzejskih zbirkah, umetniških inštalacijah in filmih. Ta vmesni čas, ki je potreben, da nekaj, kar je bilo še včeraj kič, postane ikona oziroma kič z dodano vrednostjo, ta vmesni čas pač poskrbi, da se zanikanje pretvori v priznavanje. Kar pravzaprav ni slabo – celo v modi, ko se reciklirajo modne smernice in iščejo reference v preteklem, seveda na način, ki ne omogoča ponovne uporabe arhiviranih stvari, ampak s spremembami, ki onemogočajo, da bi potomke ponovno oblačile shranjene kostume svojih mam in babic.

Industrija barbik je dober primer za prepoznavanje generacijskih razlik in označevanje spreminjanja odnosa do lepega. Vedno – še v tako skromnih razmerah – je v ljudeh obstajala želja po lepem. Po nadgrajevanju funkcionalnega. Po dodani vrednosti. Po meri, meji, skladnosti in vidnosti. Potreba po lepem je univerzalna, je pa v različnih družbenih obdobjih lahko popolnoma diametralna. Kako naj danes feministke, ki so nekoč vrgle stran nedrčke, osvobodile prsi, pokazale noge, zamenjale nakit, spremenile kozmetiko, se znebile visokih pet, da bi se izvile iz pripisanih identitet družbenega spola, skratka, kako naj danes ploskajo opremi iz barbikinega rožnato-zlatega in kičastega vesolja?

Meni se pač niso nikoli priljubile, razen če jih jemljem kot fenomen časa. Na ta način se je te plastične ikone lotila tudi režiserka, ko se je mestoma oprijela duhovitosti, satire in komedijantstva. Na primer v prizorih z anatomsko ukrivljenimi stopali, ki ostanejo privzdignjeni tudi v položaju, ko Barbie sezuje čeveljce z visoko peto. Ali pa bazen brez vode, po katerem drsijo v prazno, zajtrk brez hrane, poljub brez okusa … Skratka, igranje z močjo ponaredka na izviren način napoveduje artificialni svet, ki nas čaka z Barbie ali brez nje. Umetni inteligentni svet brez pravih solz, okusa, vonja, dotika in erosa.

Film Barbie da za trenutek slutiti, da gre za stanje zmage nad stereotipi, za doseganje popolnosti in za princip "vse zmoremo". Vse v imenu trga. Foto: Blitz Film & Video Distribution In moški? Ken (Ryan Gosling), karikiran predstavnik moškega sveta, ki so ga Barbike popolnoma pohodile in puritansko izvrgle, se enkrat, ko po zabavi ostane sam, ne da bi smel prespati pri Barbie, emotivno popolnoma sprosti in zapleše v dokaj ganljivi in melanholični koreografiji, ki izdaja njegovo zapuščenost in ganjenost. Greta torej stavi na vse bolj deprivilegiran moški svet.

Za konec se vrnimo k ironično izrečeni misli na začetku filma, ki sugerira, da so bile "vse težave feminizma rešene po zaslugi barbik – saj tako mislijo same barbike". V resnici feminizem v hollywoodskem filmu predstavlja težavo, saj je bilo prav predstavljanje ženskih teles vedno njegovo ključno gorivo. Nikoli ni šlo le za žensko, njeno telo in podobo, ampak vedno za kombinacijo ideologij, ki so poskušale žensko nadzirati v okvirih patriarhata. Film Barbie da za trenutek slutiti, da ne gre za to, ampak za stanje zmage nad stereotipi, za doseganje popolnosti in za princip "vse zmoremo". Vse v imenu trga.

Kolumnistka Siola Majda Širca Foto: Siol.net