Sreda, 22. 2. 2023, 22.20
1 leto, 9 mesecev
Majda Širca: Kaj bi nas moralo skrbeti glede RTV?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,79
54
S ponedeljkovim zadržanjem nekaterih členov novele zakona o RTV Slovenija je ustavno sodišče začasno onemogočilo vzpostavitev novega modela vodenja in upravljanja javnega zavoda, kot ga je lani sprejel parlament, z veliko večino pa potrdilo ljudstvo na referendumu. Četudi odgovori ustavnega sodišča niso končni in tudi še ne dovolj vsebinski, ne čudi, da so odzivi burni. Kaj bi nas moralo ob tem skrbeti?
Marsikdo se je ob tej preliminarni odločitvi najprej vprašal, kaj pomeni, če bi začasno zadržanje prešlo v trajno. Konec koncev razmerje glasov – pet sodnikov za zadržanje v odnosu do treh sodnic proti – nakazuje možnost, da novelo v prihodnjih obravnavah sodniki prepoznajo za neustavno, ne glede na dejstvo, da so po "ne tič ne miš" odločitvi dopustili nadaljevanje procesa oblikovanja novih organov zavoda po vloženi noveli.
Ne bom omenjala, kaj to lahko v praksi pomeni in do kakšnih blokad lahko privede vzporedni vedejevski tok še veljavnega obstoječega in novega vodenja, koliko pravnikov za odblokiranje se bo posledično klicalo na pomoč in kaj bo medtem od razbitin radiotelevizije sploh še ostalo. Tudi o končni odločitvi ali o dejstvu, da ustavno sodišče ni imelo vseh teh vprašanj na mizi pred referendumom, ne bi špekulirali. Se pa ne moremo izogniti številnim resnim dilemam, ki se dodatno odpirajo na ramenih javnega zavoda. In "štala" ni majhna.
Odgovor, kaj je prav in kaj ne, naj bi dal čas v letih bodoče prakse
Ključno, kar se lahko upravičeno vprašamo, je, ali je bil namen novele zakona sploh razpoznaven in ali je bil vzet dovolj zares. Ne govorim le o ustavnih sodnikih (sodnice so jo tako ali tako identificirale), ampak tudi o številnih, ki se jim zdaj sprožajo razkoli, dvomi, pogromi ali pa zmagoslavja.
Sodnik Klemen Jaklič je v pritrdilnem ločenem mnenju zapisal, da je v tej fazi življenja novega zakona nemogoče izkazati, da bo ta do večje mere kot stari zakon preprečil domnevno politizacijo javne RTV, češ da dejstvo, da bodo civilnodružbene organizacije povečini same izbirale člane novega programskega sveta, še ni porok za depolitizacijo javne RTV in da je "tak sistem nemalokrat vodil prav v stanje intenzivne, celo perverzne politizacije javnih medijev".
V nadaljevanju zaostri s tezo, da je "politično podrejanje javnih medijev še toliko nevarnejše prav takrat, ko poteka pod krinko civilne družbe," in da bi odgovor, ali je predlagan model škodljiv ali ne, dal lahko samo čas v letih bodoče prakse. Zaključi, da je v tehtanju med škodljivimi posledicami treba prednostno zaščititi predčasni odvzem mandatov, ker da so nosilci brez možnosti pravnega sredstva. Vodstvene ljudi torej in ne zaposlene oziroma gledalce in poslušalce ter naš interes do poštene obveščenosti.*
Kaj je že to Studio City?
Slep je, kdor ne vidi, da je čas že dal potrebne odgovore. Drago plačane odgovore.
Leta in leta smo opozarjali na nesprejemljivost političnega vpliva s slabimi kadrovskimi in nestrokovnimi odločitvami na ključno kulturno, izobraževalno in informativno medijsko institucijo v Sloveniji. Iskali smo načine poti do depolitizacije, torej do takega pravnoformalnega in ustreznega demokratičnega ustroja, ko bi se apetiti politike umaknili iz hiše in dali prostor profesionalnemu delu, vodenje in nadzor pa strokovnim in neodvisnim organom.
Ni koristnejše in za zdravo družbo pomembnejše stvari, kot je avtonomna in kakovosti zaprisežena institucija, ki obče širi obzorja in ne poneumlja. Ena izmed poti do tega cilja je tudi novela zakona, ki naj bi vsaj delno popravila trenutno ureditev, za katero so nekoč domači in evropski strokovnjaki dejali, da predstavlja pot v katastrofo in v brezhrbtenično družbo, saj da na nedemokratičen in uslužen način odpira vrata politiki. Ta "katastrofa" je po skoraj dveh desetletjih še vedno v veljavi. Vrata, pred katerimi s(m)o svarili, pa so v zadnjih dveh letih dobesedno padla s stečajev.
Posledice je težko spregledati kljub velikim prizadevanjem, da se jih zamegli – mogoče z ustvarjalnim prikrojevanjem poslovanja ali z izpostavljanjem domnevnih uspehov v različnih arenah, razkolih, panoramskih razgledih in pogovorih, ki žal ne odsevajo intelektualne širine, nemalokrat pa z neartikuliranimi pogovori umikajo vero v znanost, spodobnost in sodobnost.
V zadnjem obdobju se vodstvo televizije ni ukvarjalo z ustvarjanjem dobrega programa, temveč prvenstveno z načini, kako ohraniti pozicije – ne le s politično večino v nadzornem in programskem svetu, temveč tudi s politično veščino, ki je na vsakem koraku razgrajevala kredibilnost medijske hiše. Od popolnoma pristranskih kritik direktorja vladnega urada za komuniciranje, ki je trgal njegovi politični opciji nevšečne besede, do shizofrenega žongliranja z umiki in vračanji oddaj v njegovi kasnejši direktorski funkciji na televiziji.
Bojim se, da nas dejanskost pelje do točke, ko se bo skupina, ki se bori za drugačno RTV Slovenija, postopoma upehala, preostala večina pa varno počakala, da bo čas polagoma potisnil težave pod preprogo, vse dokler se ne bomo začeli spraševati: Kaj je že to Studio City? Kaj je že to reflektirana oddaja in prodoren dokumentarec? Kaj je že to dobra gledanost programa? Kako je že videti pogovor, ko človek ve, kaj sprašuje, in obravnava temo, ki jo obvladuje?
O politični večini in veščini
Pobudnika ustavne presoje – vodja programskega sveta RTV Peter Gregorčič ter pravnik Matej Avbelj – sta ta teden sporočila, da se s tem, ko izpodbijajo ustavnost novele, varuje institucionalno neodvisnost medija in preprečuje kadrovske čistke, ki bi se zgodile, če bi novela obveljala. Ampak kako varovati nekaj, česar ni?
Ker novela predvideva povsem nov model vodenja in sestavo sveta (večja prisotnost zaposlenih, civilne družbe in odmik DZ in vlade od imenovanj), bi se dosedanjim politično nastavljenim kadrom – vključno z generalnim direktorjem radiotelevizije, ki mu je bila že izrečena nezaupnica, a se ji je z daljšo bolniško odsotnostjo izognil, pa tudi vključno z direktorjem televizije, ki se je na to mesto preselil naravnost iz vladnih prostorov – prekinil mandat, kar naj bi bilo po mnenju predlagateljev in očitno tudi petih ustavnih sodnikov nedemokratično in sporno.
Počakajmo. Ne vemo, koliko časa – mogoče kar nekaj mesecev, leto, dve, mogoče tudi toliko, da se iztečejo mandati imenovanim po sedanjem (Grimsovem) zakonu, pri katerem pa leta 2005, ko je bil sprejet, ni nihče preverjal, ali so bili takrat prekinjeni mandati v škodo imenovanim ali ne.
Če novela ne bo prestala ustavne presoje, bo treba oblikovati nove in koherentne rešitve, kajti obstoječi okvir res ni dober. Rešitve niso preproste in se vedno pričakajo na nož. Le najbolj zdresirani in prefrigani politični mojstri znajo brusiti ta rezila in aktivirati vse mehanizme, ki omogočajo podaljševanje njim koristnega statusa quo. Kajti mnogim obstoječe stanje ustreza. Tako v hiši kot znotraj določenih političnih strank.
Kdor bo enkrat mogoče evidentiral vse težave, ki so nam odtujile javno radiotelevizijo, bo dobesedno prišel do priročnika o tem, kako na ustvarjalno zvite načine, ki jim vsi sploh niso kos, podaljšati življenjsko dobo na vodstvenih in položajnih mestih. Od npr. manevra s prilagajanjem pogojev za mesto generalnega direktorja zaradi pomanjkljivih referenc do dolge bolniške odsotnosti v času odpoklica ali proceduralnih delikates in sklicevanja na pravice pod krinko iskanja možnosti za preživetje.
Kot rečeno, mnogo je vsebinskih, etičnih, kulturnih in tudi ustavnih vprašanj, ki nam bi morala dati misliti. Zato naj ne prevladajo utrujenost, apatičnost in vprašanje, ali se še komu ljubi. Kajti gre za pomembno pravico do informiranosti.
Ampak niso vsi utrujeni. Evropski poslanici iz vrst SDS Evropskem parlamentu zdaj sporočajo, da bo RTV Slovenija z novelo postala "zgolj vladno propagandno glasilo".
Za zdrave okvire
Marsikdo meni, da bi se lahko krizi izognili, če bi bila stavka zaposlenih totalna, z mrkom v glasu in besedi, torej. Ali pa, če bi šla radiotelevizija v stečaj in bi na njenih ruševinah zrasla nova. Če bi jo kar ukinili. Vse te ideje – tudi tisto, da je ne bi več podpirali s prispevkom, češ naj jo plačuje proračun ali pa naj se skomercializira in preživlja sama – niso nikoli bile del mojega videnja. Mogoče se motim. Vem le to, da bi našemu ključnemu javnemu mediju morali postaviti le zdrave okvire, ki bi nam ponujali program, s katerim bi bilo naše obzorje širše, bogatejše, bolj odprto, kultivirano in pluralno.
Ampak pot do tega cilja je očitno vse daljša. Tudi (pre)dolgo zadrževanje členov zakona v izogib škodljivim posledicam je ne krajša, saj je škoda že bila v veliki meri narejena in vsak dan nastaja nova. Upam, da je ne bodo zdaj poglobili še scenariji teorije zarote in spodbujanje razkola med civilno družbo in predstavniki oblasti.
54