Listine in dokazi

Nekdanji ustavni sodniki, celo dva predsednika Ustavnega sodišča RS, vrhunsko kvalificirani pravniki (Klemen Jaklič), tožilci in odvetniki so enotno ocenili, da se na takšen način soditi ne da. To mnenje je večinsko pri tistih, ki so se poglobili v sam judikat. Manjšinsko mnenje, ki temu nasprotuje, se z vsebino judikata ne ukvarja, sicer bi zašlo v kontradikcijo. Tukaj je medijsko najbolj izpostavljen Rajko Pirnat, nekdanji predsednik Narodnih demokratov in eden od nosilnih stebrov Demosa, tudi soavtor denacionalizacijske zakonodaje in njen prvi izvajalec. Pirnatova izvajanja gredo večinoma v smeri, da je treba spoštovati pravno državo in sodbe, ki jih ta proizvaja. Pri tem Rajko Pirnat v eni sami besedi ne omeni tega, kar je kot Demosov prvak poudarjal (in to počel še tja do leta 1995, ko je njegov inštitut za javno upravo dobil prva večja naročila), namreč da pravna država ne obstaja. Glede na to, da se nekdanji pravosodni minister z judikatom ne ukvarja, govori pa eksplicitno v retoričnem območju, ki ga je ob vzpostavljanju slovenske državnosti zanikal, se moramo nujno vprašati, kateremu Rajku Pirnatu naj verjamemo: onemu iz leta 1990, onemu iz leta 1991, onemu iz let 1992–1995 ali onemu, ki nam govori junija 2013? In res, če se poglobimo v judikat sam, potem moramo nujno ugotoviti, da pravna država pri nas v resnici ne obstaja: v tem se skriva tudi odgovor na vprašanje, kateri Rajko Pirnat ima prav. Prav ima tisti iz let 1990–1995. Barbara Klanjšek je obtožbo zoper vodjo opozicije namreč – na osnovi kakršnihkoli zunanjih dokazov – utemeljila na t. i. listinskem gradivu. Pri tem nekdanjega predsednika vlade omenja v sledečem kontekstu: "Krog se sklene s Patrijinim dokumentom 270 doc., ki je bil najden pri Wolfu, torej osebi, ki naj bi denar razdelila, v katerem je pojasnjeno, komu in v kakšnih deležih naj bi bile provizije razdeljene. V tem internem dokumentu Patrie (in ne Riedla!) je namreč poleg deleža 4,2 % in navedbe 'Org' z roko pripisano 'organisatio' in '(SDS PM JANZA?)'. Na mestu je sklep, da se organizacija nanaša na stranko SDS, katere predsednik je bil obdolženi Janša." Tako beremo v enem od slovenskih medijev. Wolf je Janševo ime napisal napačno, k njemu pa dodal še vprašaj (tako!). To pove, da človeka sploh ni poznal (iz nekaterih indicev je celo očitno, da ga je zamenjeval z Antonom Ropom). V nemščini bi se transkripcija Janza izgovarjala kot Janca (prim. npr. besedo Luzia) in ne kot Jansa, še manj kot Janša. Bližja različica bi bil zapis Jansa, ki bi se izgovarjal kot z (Jansenismus). Če bi hotel zadeti pravo besedo, bi moral Wolf preprosto napisati Janscha ali uporabiti ime enega najbolj znanih Slovencev samo (Janša). V vsakem primeru – če bi bilo na stvari kaj več – bi šel pogledat na internet ali v katero od elektronskih enciklopedij, kako se ta človek sploh piše. To pove samo, da je bil Janez Janša Wolfu nek pojem v daljnih oblakih: logično je k vsemu pristavil še vprašaj. Skrajno nelogično pa je, zakaj Barbara Klajnšek ni naročila poizvedbe za to, kaj je Wolf z vprašajem mislil, ali za fonetično analizo transkribiranega imena pridobila ustreznih strokovnjakov. O vpletenosti Janeza Janše tako listinski "dokazi" ne dokazujejo ničesar, kot tudi ne dokazuje česa kakšen drug dokaz, ker ga preprosto ni. Na razpolago pa imamo nekaj "listinskih" dokazov, ki so bili široko uporabljeni in ki dokazujejo stvar v obratni smeri. Nedeljski dnevnik, ki ga obvladuje Milanu Kučanu podrejeni klan Šetincev, je nekaj dni pred izbruhom afere Patria to natančno napovedal: od tedaj pomnimo "veliki pok Milana Kučana iz Finske, ki bo odnesel Janšo". V sredo, 5. 6., se je v kioskih pojavil isti Nedeljski dnevnik, ki je napovedal: Vsebina Janševe sodbe ni izjema. To je mogoče le na ta način, da ima uredništvo Nedeljca telepatske sposobnosti ali da je nekdo že pred izrekom sodbe vedel, kakšna bo njena vsebina. Tretje možnosti ni. Od afere Komisije za preprečevanje korupcije do prvostopenjske sodbe v stvari Patria poteka dobro organiziran manever iz ozadja, katerega namen je umakniti vodjo opozicije in pomladnega bloka iz politike in ga lažnivo diskreditirati.

V ozadju vsega sta denar in moč: v istem tednu se je odločilo, da se v NLB prelije naslednjih pol milijarde evrov iz proračuna: NKBM bo dobil le stotino milijonov manj. Nastala je finančna luknja v višini skoraj ene milijarde: to je nekaj, česar prejšnja vlada ne bi nikoli dopustila.

Zakaj v aferi Patria torej v resnici gre?