Četrtek, 20. 11. 2014, 20.08
8 let, 10 mesecev
Kratko obvestilo za 116 tisoč nezaposlenih Slovencev
Si predstavljate? Dobro. Kako boste pristopili k temu? Ji boste poslali e-mail, v katerem boste napisali, kako simpatični, pametni in zabavni ste, potem pa čakali, da vaša izbranka odgovori? Morda to lahko storite. A najbrž ne računate, da boste dobili pozitiven odgovor v slogu: živjo, tvoje elektronsko pismo me je res prepričalo, z veseljem bi se srečala s teboj, da se bolje spoznava in ugotoviva, ali sva za skupaj. Da dobite punco, sploh takšno, ki si jo želijo tudi drugi, je običajno treba storiti veliko več. Treba se je kar najbolj angažirati, da se odloči za vas. Treba je dati vse od sebe. Treba je uporabiti vse finte. Z dobro punco želite preživeti kar nekaj skupnega časa, se imeti z njo prijetno ter z njo deliti pomemben del vsakodnevnega življenja. Če vam je z njo fino, se ne sprašujete o tem, ali bi jo morali zapustiti. Podobno velja tudi za službo. V njej preživite tretjino dneva, to je pomemben del vašega vsakodnevnega življenja, in če vam je v njej fino, ne razmišljate o tem, da bi jo zapustili. Tudi službo je težko dobiti. Treba se je kar najbolj angažirati, da se delodajalec odloči za vas. Treba je dati vse od sebe. Treba je uporabiti vse finte.
Zakaj torej 116 tisoč nezaposlenih Slovencev (po najnovejših, novembrskih podatkih) misli, da bodo službo ali pa vsaj priložnost zanjo dobili že s tem, da pošljejo e-mail s standardno prošnjo in s svojim že narejenim življenjepisom, za kar porabijo približno 2,33 sekunde?
Te dni je pri Mladinski knjigi izšla njegova knjiga blogovskih zapisov s provokativnim naslovom Mene ne bo noben jebo, v kateri na svoj izvirni humorno-samoironični način, s katerim vas zna spraviti do solz med smehom in obratno, obdeluje svoje vsakdanje teme, od družine in vzgoje do ljubezni in seksa, od kuhanja do posla …
Ja, posla. V enem od zame bolj zanimivih zapisov se vrne v svojo poslovno preteklost, na sam začetek kariere, ko si je še lepo zlagal in dopolnjeval svoj življenjepis in ga pošiljal na urejeno bazo podjetij, ki jih je imel za najbolj perspektivne delodajalce. Pri pogledu v preteklost je Kamenko ugotovil, da je pri več sto pisnih zavrnitvah in 10-krat več neodgovorjenih zavrnitvah delal tri velike napake, ki bi jih, če bi se danes spet znašel v istem položaju, najprej spremenil.
2. Nikoli ni kar dvignil slušalke in poklical na podjetje, da bi se predstavil tudi na tak način, čeprav pravzaprav ne ve, zakaj tega ni storil. Ga je zavrnitev po pošti bolela manj, kot bi ga zavrnitev po telefonu? Morda. Poleg tega tudi ni vedel, kaj naj bi rekel po telefonu. Naj se predstavi, zrecitira ime in priimek in pove, da bi rad nekaj delal? In kaj naj reče, ko mu bodo na drugi strani linije rekli, da nimajo nič zanj? Ker ni imel odgovorov na ta vprašanja, raje ni naredil ničesar.
3. Nikoli več ne bi na glas rekel, da so imeli njegovi starši več možnosti za zaposlitev, kot jih je imel on. Ker jih niso imeli. In ker tudi danes mi (tu delim njegovo usodo) kot starši najstnikov nismo imeli več priložnosti in možnosti za zaposlitev, kot jih imajo današnji študenti. Je pa nekaj, končuje analizo svojih napak Kamenko, kar se s časom ni spremenilo. Če želiš karkoli doseči, moraš v to dati celega sebe. Brezkompromisno, strastno in odločno.
"Kako je bilo torej lani s tem tvojim 'slavnim' razpisom?" "Ko sta bila kandidata izbrana in sta prišla k nam, sem jima rekel, naj se usedeta in napišeta, kje bi rada delala. On je želel delati na eni agenciji, ona pa v kulturni ustanovi." "Dobro. In?" "No, in potem sta en teden delala pri meni, učili smo ju insajderskih veščin in podobnega." "En teden?" "Ja, in po enem tednu sem jima rekel, naj lepo pokličeta ljudi, s katerimi želita delati, in naj jim povesta, da bi rada prišla tja na sestanek. Naj poudarim – nobenega od teh dveh, ki sta ju moja kandidata klicala, nisem poznal. Edino, kar sta dobila od mene oziroma našega podjetja, je znanje, kako nastopati in podobno." "In potem?" "In potem sta tam dobila službo. Točno tam, kjer sta si jo želela. Še zdaj delata tam." "Si razmišljal, da bi ponovil razpis?" "Ja. Za letos sem imel že vse pripravljeno, potem pa sem dobil dodatne službene angažmaje, tako da ga nisem izvedel. "Se ti ne zdi, da sta tvoja dva kandidata dobila službi tudi zaradi sebe, ker sta pač preprosto človeka, ki prebijata okvirje – saj sta tako prišla tudi k tebi, takoj sta privolila v tvoje neobičajne pogoje?" "Seveda. Zato pa sem postavil take pogoje. Da tisti neaktivni takoj odpadejo." "Bilo je tudi nekaj kritik …" "Ja, seveda. Žal pa tisti, ki so kritizirali, ne ločijo med tem, ko nekdo mesec za mesecem izkorišča študente in jih (pre)malo plačuje, in nekom, ki je ponujal aranžma s točno določenim trajanjem in z idejo, da bo sprejeti osebi nečesa naučil in jima pomagal do službe." "Koliko časa pa sta delala pri vas?" "Kake tri tedne. Potem sta tako ali tako nastopila svoji službi." "Dobra zgodba." "Ja, dobra." Čestital sem mu za knjigo in mu zaželel srečo na predstavitvi. Potem sva se poslovila. To je bil najin prvi pogovor v življenju.
P. S.: Tistim, ki bodo zamudili petkovo tiskovko ali pa jih to področje ne zanima, ostane ves konec tedna za razmislek o tem, kakšno finto v zvezi s svojo zaposlitvijo bi lahko izvedli v ponedeljek. Takrat bomo na primer tudi mi objavili razpis za delovno mesto komercialista, ker gre ena od naših sodelavk na porodniški dopust.