Kljukci in komisije proti korupciji

Ob prelomu leta 2012 v 2013 smo upali, da se bodo stvari umirile, a smo priča prav nasprotnemu trendu. Ozračje je dodobra razburkala Komisija proti korupciji, ki je sporno posegla v ustavne pravice obdolženih, najbolj predsednika vlade. 25. člen slovenske ustave namreč govori, da ima vsak pravico do ugovora in da nihče ne more biti sojen ali obsojen brez obrambe, ki jo izreka ali sam ali v njegovem imenu pooblaščeni zastopniki. Nadalje določa ustava RS v 153. členu, da morajo biti vsi zakoni v skladu z njo. V 34. členu Ustava tudi določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Ustava tudi v 27. členu določa, da je vsakdo nedolžen, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. V primeru zdajšnjega predsednika vlade so bili kršene prav te ustavne določbe. Odločbe, ki jo je KPK izdala, mu niso vročili, nanjo ni mogel podati predhodnih pripomb, kot določa zakon o KPK. Še več, posredovali so jo predsedniku države in predsedniku državnega zbora, ne pa tistemu, ki bi mu jo morali najprej, naslovljencu obtožb. KPK se je tako izvzel iz ustavnega reda: kot rečeno, ta v 153. členu določa, da ni noben zakon ali zakonska institucija v neskladju z njo: kršenje pravice do ugovora oziroma obrambe pa to je. Tudi predsednik vlade je bil oropan osebnega dostojanstva, kajti z njim se je postopalo, kot da mu je krivda dokazana na sodišču, in to s pravnomočno sodbo, ob izčrpanju vseh sredstev pritožbe. Četudi nedolžen je postal kriv in bil tako v medijski javnosti tudi prestavljen (npr. karikatura na zadnji strani današnjih Slovenskih novic). Ob ustavnopravnih prekrških pa je KPK storil tudi nekaj očitnih računovodskih napak. Vračanje posojila namreč ni dohodek, dohodek so le obresti od posojila, če ob razsežni materiji suma na resnična kazniva dejanja lahko KPK Janeza Janšo sploh obravnava ob boku z Zoranom Jankovićem. V tem primeru ima zadnji namreč prav. KPK pa spregleda, da je Zoran Janković sinovoma pomagal pridobivati posle, da so posojilo sploh lahko vrnili. Nadalje je korupcija, da Zoran Janković sodeluje pri goljufanju podizvajalcev tako, da prek asignacij dobi vrnjeno posojilo, podizvajalci pa se za pošteno plačano delo lahko obrišejo pod nosom ali si celo vzamejo življenje, kot smo videli. Očitno KPK sam ne ve, kaj je to pojem asignacije. Nadalje: Janševo posestvo v Trenti (na odlični lokaciji z zazidljivimi parcelami) je Gurs ocenil na 12.000 do 15.000 evrov. Ker je veliko 15.000 kvadratnih metrov, to znese približno en evro na kvadratni meter. Izhodiščna informacija na vsaki gozdni upravi v RS bo povedala, da je takšna cena (en evro za m2) mogoča samo za najnižjo kakovost gozdnega zemljišča s slabim donosom, po poseku in z omejenim dostopom do parcele. KPK bi to moral nujno upoštevati in razliko med resnično vrednostjo in vrednostjo stanovanja pri Imosu izračunati bistveno bolj objektivno. Nikjer v Sloveniji namreč stavbno zemljišče na odlični lokaciji, z dodanimi parcelami, ne more biti vredno v povprečju en evro na kvadratni meter. Nadalje je skrajno vprašljiva že zasedba korupcijske komisije, še posebej glede na poslovnik. Kot je včeraj povedal dr. Toplak, namreč situacije, kjer se mora član KPK izločiti, ureja 20. člen poslovnika KPK. Po njem član senata komisije ne sme sodelovati pri odločanju ali obravnavi zadeve, v kateri obstajajo okoliščine, v katerih zasebni interes, kot je opredeljen z zakonom o integriteti, člana senata komisije vpliva oziroma vzbuja videz, da vpliva ali bi lahko vplival na njegovo nepristranskost in objektivnost pri opravljanju javnih nalog in izvajanju uradnih postopkov.

Rok Praprotnik, podpredsednik KPK, je poznan predvsem po petnajstletni diskvalifikaciji zdajšnjega ministrskega predsednika. Temelj njegove metode so krive obtožbe, za katere prilagamo dokaz iz t. i. afere Sova. V njej je Rok Praprotnik lažnivo obtožil Janeza Janšo na osnovi dokumenta, za katerega je trdil, da ga ima, pa ta v resnici ni nikoli obstajal, niti ga Rok Praprotnik v svojih rokah ni imel, kot je povedal nekdanji predsednik vlade Anton Rop (Kljukci slovenskega novinarstva in slovenske politike). V aferi Patria pa je Rok Praprotnik prestopil še druge meje, ne samo med resnico in neresnico, temveč med dostojnostjo in nedostojnostjo. Kot nagrado je dobil članstvo v KPK: Danilo Türk je vedel, kako koristen bi lahko bil pri blatenju demokratične politike v državi. V republiko bi se vrnil mir, če bi KPK sam tokrat potegnil konsekvence, ki izhajajo iz njegove zadnje odločbe.