Kdo nam najbolj kvari otroke?

Nisem se nameraval vmešavati in oglašati v sedanji noriji glede spremembe družinskega zakonika, a odpreti ne morete niti enega medija, ne da bi vas zasuli kriki o tem, da sta edino naravno stanje za otroka oče in mama, vse drugo pa je le Sodoma in Gomora. Naravno starševstvo Kultura je v antropološkem smislu niz običajev in odzivov, ki v neki družbi veljajo za primeren način spopadanja s težavami (mnogokrat nezavednimi). Povedano preprosto, ljudje so si jih izmislili, ker so morali rešiti konkretno težavo, in če so preživeli, je bila težava očitno uspešno rešena in potomci so nadaljevali isto ravnanje, pozabili pa razloge zanj. Več kot 400 tisoč generacij so naši predniki živeli v lovsko-nabiralskih skupnostih in med glavnimi tegobami sta bili visoka smrtnost in kratka življenjska doba. Če bi tja preselili današnji sistem oče-mama, bi vsi otroci hitro postali sirote. Zatorej take družbe vzgajajo z mnogostarševstvom, kjer se vsi ukvarjajo z vsemi otroki: "… otrok v kulturi Efe ima v vsaki uri po več skrbnikov, tudi doji ga več žensk" (Day, 2013). Zgodovinsko gledano je monogamna zveza oče-mati nedavna domislica, ki je nastala s poljedelstvom, daljšanjem življenjske dobe in kot odgovor na zelo zanimivo težavo: če neki strašanski alfa samec pretepe konkurenco in zaplodi vse otroke, prenaša pa kako usodno gensko bolezen, lahko s tem uniči skupnost. (Spotoma, menda danes v Aziji živi osem odstotkov potomcev Džingiskana.) Če pa ima čisto vsak priložnost prispevati kak spermij, je s tem možnost preživetja skupine večja. In vsaj približno monogamna ureditev je pač odgovor na to vprašanje. Analize genov kažejo, da so se je domislili šele nedavno (vir). Kot kaže zdajšnje daljšanje življenjske dobe, so današnji standard seveda že serijske monogamne zveze in otroci iz prvega zakona, pa drugega in ... In tako se svet vrti dalje. Da bi bila ena oblika kulturnega odziva naravna in druga ne, pa ne boste slišali v debati, marveč v monologih fanatikov. Mnogostarševstvo Porečete: svet je bil ustvarjen pred šest tisoč leti in tisto prej nas ne zanima! Zdaj pa velja: vzgoja oče-mama in to je to. Mnogostarševstva, četudi je kdaj bilo, ni že tisočletja. Vem, smejali se boste, ampak zdajle bom zapisal grešno trditev: še moja generacija je odraščala v vsaj delnem mnogostarševstvu, današnje pa res ne več. Najprej, družine so imele več otrok in če je mlajši trapal, ga je starejši spravil v red. Tudi v lovsko-nabiralnih skupnostih so starejši bratje in sestre pomembni vzgojitelji. Tega danes ni več, ker so vsi edinci. In tistih, ki niso, starši tako ali tako ne vidijo kot sposobne za karkoli, kaj šele vzgojo svojih bratcev ali sestric. Pomaknimo se v naslednji krog mnogostarševstva: ko je otrok v moji generaciji prišel na dvorišče in je naredil traparijo, ga je nadrl naključni mimoidoči ali mu celo primazal eno okoli kepe. Mogoče je to res nasilje, ampak zadeva je bila urejena takoj: prekršek je doživel kazen in starši sploh niso bili vpleteni. Po drugi strani pa se je prijazni sosed vračal iz trgovine in razdelil bombone, na primer. Ali pa je otroka na kosilo povabila kar soseda, če njegovih staršev ni bilo dolgo domov. Ob teh primerih vas je streslo, priznajte, kajti jasno vam je, da so vsi drugi odrasli razen vas pedofili. In da je vsaka prijaznost sumljiva. Prav tako vam je jasno, da je otrok vaša last in če ga za napako kaznuje nekdo drug, vam je povzročil lastninsko motnjo, zato takoj kličete odvetnika. Konec koncev tudi učitelji nimajo kaj ocenjevati vašega otroka – razen z odličnimi ocenami, zato je treba v šolo z odvetniki. In ker je svet tako strašen, moramo otroke čuvati čim dlje. Z njimi v osnovno šolo, srednjo, na univerzo, celo pri vpisovanju doktorata so že zraven starši (preverjeno!). Nenadoma, prvič v zgodovini, je mnogostarševstvo končno ukinjeno. Ne smejo se več vmešavati tujci, someščani, sosedje, sorodniki, učitelji, vzgojitelji, otrok je v resnici postal zasebna lastnina enega ali dveh ljudi. Mašinostarševstvo Ta dva človeka seveda morata v službo, imata svoje opravke, in to verjetno oba istočasno. Pradavno vprašanje, s katerim so se srečevali vsi naši predniki, ostaja: kdo bo čuval otroke v naši odsotnosti? Odgovor je preprost: naprave! Povprečno otroci zdaj buljijo v zaslon že šest ur na dan. Saj bi več, ampak morajo v šolo in na kako dejavnost. Pa tudi spati morajo – pubertetniki, ki so lahko dlje pokonci, strmijo v stroj osem ur. Kot sem povedal v intervjuju: "Tole so precej 'geekovski' časi oziroma, kot je tovrstne ljudi imenoval Erich Fromm, časi nekrofilskih ljudi. Povedano preprosto: moderno je, da vas bolj od sočloveka zanima naprava. Logično, saj z napravami preživimo več časa kot z ljudmi. Ko se pokvarijo ali zastarijo, jih zamenjamo, ugasnemo jih, ko se naveličamo, lahko jih tudi odvržemo, kadar se nam zljubi. Skratka, gre za dobo zmanjšane odgovornosti. Letos poleti sem na korzu majhnega morskega mesteca zagledal mladino, ki je posedala na obali. Kot v mojih časih so na eni strani sedeli fantje, na drugi punce. Le da bi njega dni zrak žarel od erotičnih valovanj in spogledovanj, tokrat pa so bili v mraku videti kot modri zombiji, le z obrazi, osvetljenimi od telefonov, v katere so nenehno strmeli. Brez dvoma so drug drugemu pošiljali erotična SMS-sporočila na nekaj metrov razdalje, ampak so se zraven držali tako zdolgočaseno, da jim nisem prav nič zavidal." Prvič v zgodovini se dogaja poskus z eliminacijo čutov, ostaja samo še vid in svet so le še podobe. Kot pravijo newagerji, končno je vse v glavi. Dokler ne udari realnost. Menim, da pomanjkanje medčloveških stikov vodi v narcisistično-psihopatsko smer gradnje osebnosti. Vesela novica je, da starši sodobnega zahodnega sveta že pripravljajo alibi, še posebej močno v Sloveniji. Ko se jim bo na stara leta posvetilo, da so njihovi otroci nekam čudni odrasli, bodo vedeli odgovor. "Krivo je cepljenje," bo rekla mama. Oče pa bo dodal: "Ne pozabi kemičnih izpustov letal!"