Karjola

O kritiki ekonomije Tovrstna kritika ni nič novega. Je normalen pojav ob vsaki ekonomski krizi. Je tudi čisto upravičena. Ekonomija je veda, ki naj bi pojasnjevala ekonomsko dogajanje, na tem je oblikovana ekonomska politika. Naloga zadnje pa naj bi bila krize preprečevati. Vsakič, ko kriza trdo udari po blagostanju ljudi, se je čisto upravičeno vprašati, kaj je narobe z ekonomijo. Tako kot bi se vprašali, ali je kaj narobe z medicino, ob izbruhu epidemije.

Novo danes je, da se kritika odvija predvsem v blogosferi. Ta način komunikacije v preteklosti ni bil razvit, zato lahko kritika danes hitreje prodira do širših množic in ne ostaja omejena na sfero akademije in ekonomske politike. Učinek je tako močan, da nekateri celo mislijo, da debata na blogosferi prehiteva akademsko sfero pri iskanju alternative.

Velikokrat je to povezano s šarlatanstvom. Debata na blogosferi namreč ni podvržena znanstveni recenziji. Tam je lahko pravzaprav vsak pameten. Deloma je bil to tudi primer kritike, o kateri sem pisal zadnjič, kjer je bolj kot za vprašanje vsebine šlo za to, koga se kritizira.

Ekonomija, ekonomska politika ali le politika Osredotočiti se želim na kritiko ekonomije, ne na kritiko ekonomske politike. Čeprav zaradi medsebojne prepletenosti številni ne vidijo razlike, to ni eno in isto. Kritika, ki jo lahko beremo, pa je v večini primerov obremenjena tudi s politiko.

Ko sem se s študija vrnil domov, ni bilo težko opaziti, da slovenski ekonomski glavni tok ni podoben zahodnemu ekonomskemu glavnemu toku. Kar je logična posledica tega, kar je bila pri nas ekonomija pred osamosvojitvijo: dekla politike. Samoupravljanje s temelji marksizma, ekonomika SFRJ in podobno so stvari, o katerih sem slišal anekdote. Človek s tem bremenom, vržen pred dejstvo tržne ekonomije, ima dve logični izbiri.

Prva je ukvarjanje s poslovnimi vedami. Tam namreč ni zadrege, če ima človek težave z računanjem. Druga logična izbira je bila postati kritik ekonomske misli glavnega toka. No, takrat mi je bilo jasno, da je bila kritika mainstreama pri nas bolj stvar pripadnosti politični levici ter z znanostjo ni imela povezave. Kar je pogled na objave hitro razkril.

Vendar ni to zgolj slovenska specifika. ZDA so lep primerek. Delitev na tako imenovane sladkovodne (freshwater) in slanovodne (saltwater) ekonomiste je, ko človek dobro pogleda, najbolj stvar pripadnosti demokratski ali republikanski stranki, daleč na drugem mestu so resnične razlike v pogledu na ekonomsko teorijo.

Nobelovec Paul Krugman ima na svojem blogu dolg članek o tem, kako naj bi ekonomija usekala mimo in kako naj bi to bilo povezano z razlikami v ekonomski teoriji. Vendar so ključna vprašanja tudi pri njem povezana s preferencami glede ekonomske politike in lastni politični opredelitvi se, ne glede na poskus ustvarjanja vtis znanstvenosti, preprosto ne more izogniti.

Predmet kritike je koristno dobro poznati Želja biti drugačen je lahko problematična. Uspeh, ki ga lahko dosežemo na blogosferi, pa velikokrat varljiv. Kot primer naj navedem avstralskega ekonomista Steva Keena. Keen je zaslovel s svojo knjigo Debunking economics že na začetku tisočletja, pozneje pa zaradi domnevno pravilne napovedi krize. Čeprav je veliko njegovega dela vrednega vsega spoštovanja, ima vseeno težavo s "pop" naravnanostjo.

Knjiga Debunking economics je postala priljubljena predvsem med neekonomisti, ki so jo razumeli kot pisanje matematika (čeprav Keen to ni, vendar je za večino družboslovcev matematik tako ali tako vsak, ki zna pravilno seštevati) o matematični falsifikaciji ekonomije glavnega toka. Malce bolj podroben pogled pokaže, da je resnica bolj kot ne ravno obratna.

Da ima Keen težave z znanjem srednješolske matematike, kar si lahko ogledate na blogu Chrisa Aulda. Za lažje branje pripenjam še povezavo do članka v obliki pdf. Še nekoliko bolj celovita recenzija Keenove knjige je na voljo v tem članku Johna Quiggina, vse skupaj pa kaže, kako ima lahko pretirana želja po popularnosti, povezana z nepoznavanjem predmeta kritike, malo zveze s kakršnokoli konstruktivnostjo kritike.

PR je očitno izjemno pomemben za promocijo in Keenovo delo je lep primer. Sloni na modelu, ki naj bi bil alternativa monetarni ekonomiki, predvsem tudi zato, ker naj bi bolje pojasnjeval nastanke finančnih kriz. Model vsekakor vzbuja zanimanje javnosti, saj je bil nedavno tudi uspešen pri zbiranju denarja na Kickstarterju. Z malo cinizma lahko rečem, da je to odlično, saj je nek raziskovalni projekt, ki se predstavlja kot superioren pri pojasnjevanju kriz (med drugim), pri tem pa do zdaj sploh ni bil preizkušen na realnih podatkih, nujno potreben dodatnega financiranja.

Lahko pokažem še en primer, kako lahko kritika nečesa, o čemer ne veš ničesar, pa se tega ne zavedaš, deluje smešno. Noah Smith je na svojem blogu objavil "uničujočo kritiko modelov dinamičnega splošnega ravnovesja (modelov DSGE)", ki so danes zelo popularno orodje makroekonomske analize.

Postavil je takšno tezo. Če bi bili modeli DSGE koristni in boljši od drugih, potem bi jih ljudje, podjetja in inštitucije uporabljali, saj bi zaradi njihove superiornosti lahko bolje napovedovali in s tem zaslužili. Racionalnost zahteva, da možnost za zaslužek izkoristimo, to naj bi vodilo tudi do široke uporabe modelov DSGE. Ker tega ne opazimo, Smith sklene, da trg zavrača model DSGE. To pa naj bi dokazovalo njegovo neuporabnost.

Mogoče ne gre za neumen argument, vsekakor pa je nesmiseln. Naj navedem primer. Obstaja avtomobil z oznako ferrari FXX. Devetindvajset "srečnežev" je zanj odštelo več kot milijon evrov, le Michaelu Schumacherju so ga podarili. In kljub visoki ceni tega avtomobila ne morete odpeljati domov. Ferrari vam ga hrani in dostavi na želeno dirkališče, potem pa ga mora lastnik vrniti. Nedvomno je ferrari FXX avto, ki pade na Smithovem tržnem testu. Če ste si ogledali video, pa težko rečete, da je slab. Razen če iščete avto za razvažanje otrok v šolo.

Na Smithovem tržnem testu padejo tudi superračunalniki. Dragi, veliki, zapleteni. Ljudje pa kupujejo tablice. Popoln polom na trgu. Vendar iz tega še ne sledi, da so neuporabni. Dejstvo torej je, da Smith ne ve ravno najbolje, o čem piše. Kar mu med komentarji na blogu lepo pokaže nekaj bralcev.

Vprašanje karjole Vse skupaj spominja na karjolo iz šale o gastarbajterju, ta domov piše, da dela s strojem, ki je za enega preveč, dva pa ga ne moreta upravljati. Podobno je z ekonomijo in številnimi kritiki iz blogosfere.

Ne glede na vso samozavest in zaupanje v lastni občutek je karjola preprosto pretežka. Saj se bo z njo zvozilo marsikaj, a prav veliko vendarle ne. Medtem je že očitno, da obstajajo tudi bolj sodobni načini prevažanja bremen. Niso popolni, vendar so boljši. Večina bi se odločila zanje, če bi le vedela, da karjola ni edina stvar, ki je na voljo. Ali pa se zaradi političnih preferenc pač odločijo, da bodo porivali karjolo in nič drugega. Za take in podobne je Chris Auld sestavil seznam 18 znakov, da berete slabo kritiko ekonomije. Vključno s "študijskimi primeri". Vredno branja. Videli boste, da so slabe kritike poleg tujih polni tudi naši mediji in blogi.