Sreda, 26. 4. 2017, 4.00
6 let, 7 mesecev
2. del
Kako in kdaj otroku/-om predstaviti novo partnerico oz. novega partnerja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,35
1
Po razhodu oziroma razvezi, potem ko so že nekaj časa samski, se številni starši sprašujejo, kdaj je pravi čas, da svoje otroke seznanijo s svojim novim partnerjem oziroma partnerico in kako to narediti.
Ne predstavljajte, če niste prepričani
Najpomembneje je, da jim ne prestavljate nekoga, za katerega še sami pri sebi veste oziroma čutite, da z njim/njo nimate dolgoročne prihodnosti. Nekoga, za katerega čutite, da še ni tisti pravi. Ali nekoga, ki ga poznate teden ali dva in zato v vašem telesu divjajo metuljčki zaljubljenosti.
Preberite še:
Življenje po razhodu, 1. del
Otroci nikakor nočejo kar naprej spoznavati vaših novih partnerjev/-ic. Tudi če vajin odnos izhaja iz afere, torej sta bila skupaj že v času vašega zakona oziroma prejšnjega razmerja, kar nikakor ni redko, nikakor ni dobro, da svojemu otroku/-om že takoj po razhodu predstavite novega "člana družine". Otroci imajo namreč veliko dela že s samim navajanjem na vse spremembe (razpad družine, selitev …), ki so se jim zgodile. Za novega partnerja oziroma novo partnerico vsekakor potrebujejo določen čas "miru".
Nekajkratno srečanje
Ko čutite, da je prišel pravi čas in da lahko med vas počasi vstopi nova oseba, je to treba narediti z občutkom. Otroci se lahko namreč od razhoda ali razveze v sebi bojijo, da vas bodo izgubili, da se bo morda ponavljala stara drama … Pomembno je, da se zato na začetku z novo partnerico/-jem srečate nekje zunaj. Sprva zelo bežno, le za toliko, da izmenjate nekaj besed. Lahko se med seboj predstavite, lahko pa tudi še ne.
Srečanja naj potem postajajo bolj intenzivna, vendar še vedno zunaj vašega doma. Dom mora biti namreč tisti prostor, ki za zaprtimi vrata predstavlja varnost pred zunanjim svetom in v katerega nima nihče vstopa. Če ima tudi druga oseba že otroke, je to lahko primeren čas, da se med seboj seznanijo (to je seveda odvisno od starosti otrok!).
V vmesnem času je seveda pomembna medsebojna komunikacija. S svojim otrokom se pogovarjajte. Po nekaj srečanjih bodo opazili in začutili vašo naklonjenost drugi osebi. Pomembno je, da jim iskreno poveste, da vam je oseba všeč. Lahko opišete njene odlike, ki jih cenite … Pomembno je, da tudi otroku/-om dovolite, da povedo, kaj si mislijo o tej osebi, kako jo doživljajo … Sčasoma se bo zgodil tudi obisk doma. To je velika prelomna točka za vse skupaj. Obisk seveda ne pomeni že skupne selitve.
Preberite še:
Lepo, a težavno starševstvo
Dotikanje
Ko imate ob sebi novo partnerico/-ja, se je/ga želite seveda tudi dotikati, objemati, poljubiti. Vendar pa je treba biti tudi s tem malo pazljiv in nežno izkazovanje naklonjenosti pustiti za malo kasneje. Otroci opazijo vsak vaš gib in vsak vaš pogled. Tudi vsak bežen "po nesreči" storjen dotik. Naj skozi čas lepo prehaja od bežnih in kratkih dotikov do kratkega bežnega objema, stiska rok, sedanja bolj skupaj.
V takih trenutkih morate tudi svojemu otroku omogočiti, da se znajde na vaših nogah, okoli vašega vratu ali v vaših rokah in išče svoje mesto – namenite dotike, poljube, nežno roko ali besedo tudi njemu. Poljub (na usta, ne francoski) partnerja bo prišel na vrsto dosti, dosti kasneje.
Ko že živita skupaj in med vama še vedno ni dotikov
V nekaterih primerih se dogaja, da si partner, ki že ima otroka/-e od prej, nikakor ne želi izkazovati nobenih zgoraj opisanih nežnosti pred njimi, tudi ko že zaživi skupaj z novo partnerico ali partnerjem. To vsekakor ni dobro. Otrok si želi videti starša srečnega in ljubljenega, znotraj ljubezenskega odnosa pa so takšni lepi in nevsiljivi dotiki nežnosti nekaj povsem normalnega, še več, nekaj dobrega. S tem otroku/-om pokažemo, kaj je lepo, predano in ljubeče partnerstvo. Kaj je tisto, kar naj tudi sami v življenju iščejo in zahtevajo zase.
Če se namreč objemate le s svojim otrokom, vidva s partnerjem pa ne, se kaj hitro lahko zgodi še nekaj: vzpostavljate razmerje mi(dva) in on oziroma ona. Mi(dva) smo družina, ti pa si prišlek. Na dolgi rok to ne bo dobro, ko bo prišlo do vzgoje in postavljanja meja in ko bosta, kot odrasli osebi v partnerskem odnosu, potrebovala drug drugega!
Ne povej očetu/mami
Ob vsem tem je zelo pomemben še en vidik, ki ga v terapevtski praksi pogosto opažam. Starš otroku/-om na bolj ali manj nežen način "svetuje", naj drugemu staršu o novem poznanstvu ne povedo niti besede. S tem v otroku nastopi ponovna ali dodatna stiska. Kaj šele, če ga drugi starš nehote ali hote kaj povpraša. Poleg tega ga učite laganja in prikrivanja. Če si nekaj želiš in tega ne moreš dobiti ali te je strah, potem to narediš na skrivaj ali pa se zlažeš. In prav takega vedenja s tem učite svoje otroke, to pa lahko postane njihova praksa.
Kaj pa, ko otrok ozirom otroci nove partnerice oziroma partnerja ne sprejme/-jo ali obratno, če nova partnerica ali partner ne sprejme vašega otroka oziroma otrok? Ali pa, če je/ga ne sprejema vaša bivša oziroma bivši. To bo tema prihodnje kolumne.
1