Kako drugačna je Slovenija po krizi?

Gospodarska rast se že leto in pol suče med dvema in tremi odstotki. Ekonomisti ob tej dobri novici radi pripomnimo, da je v veliki meri rezultat ugodnih razmer na izvoznih trgih in državnih naložb, da pa so za trajno rast potrebne strukturne reforme.

Če pomislimo na trg dela, davčni sistem, učinkovitejši javni sektor z manj birokracije in več zdrave pameti, državni monopol v zdravstvenem zavarovanju in skoraj monopol pri pokojninskem, pravosodje in še kaj, to gotovo drži. Če vemo, koliko let pri nas običajno traja, da sprejmemo še tako majhne spremembe, ki niso po volji sindikatom in oznanjevalcem socialističnih iluzij, je jasno, da nas res čaka še ogromno dela.

Ne le ekonomisti, ljudje nasploh imajo občutek, da se ni kaj dosti spremenilo na bolje. Gospodarski podatki, ki jih najbolj čutijo, so še vedno slabi. Delo ima približno 100 tisoč ljudi manj kot v najboljših letih pred krizo in brezposelnih je še vedno dvakrat toliko. Bilo bi jih še več, če se ne bi množice zlasti mladih izselile iz države. Zato ni presenetljivo, da kljub oživljenemu gospodarstvu potrošnja prebivalstva skorajda ne raste.

Toda kljub vsemu se – počasi, pa vendarle – odvijajo procesi, ki spreminjajo institucionalno, lastniško in politično strukturo države. Na bolje.

Fiskalno pravilo

Ustavni člen, ki zahteva, da država ne porabi več, kot zbere od svojih davčnih zavezancev, je bil napisan leta 2012 in sprejet leto pozneje. Še dve leti pozneje, prejšnji petek, je bil končno sprejet tudi zakon, ki predpisuje, kako naj se ustavni člen izvaja v praksi. Kljub vsem prehodnim obdobjem, odpustkom in pomanjkljivostim zakona to pomeni, da je vzdržna državna potrošnja postala tudi naša lastna ustavna vrednota in ne le nekaj, kar nam menda vsiljujejo bruseljski birokrati in finančni trgi.

Če bi tak ustavni člen in zakon imeli že od nekdaj, bi država v letih pred krizo morala imeti proračunski presežek. To bi ji dalo več prostora za ukrepanje ob nastopu krize, hkrati pa bi bil dopustni krizni primanjkljaj omejen z jasnimi pravili in zadolženost bi se povečala manj, kot se je.

Kako bo pravilo dejansko delovalo, bo zdaj odvisno predvsem od strokovnosti, ekonomskih nazorov in resnega dela ljudi, ki bodo imenovani v fiskalni svet, ter ugleda in teže, ki si ju bodo znali ustvariti v javnosti in politiki. Če bodo v njem ekonomisti, ki se jim zdi fiskalna vzdržnost škodljiva, bo ustavni člen ostal bolj črka na papirju.

Privatizacija

Banke so bile včasih trdnjava nacionalnega in lokalnega interesa. Pred dvema tednoma je bila prodana NKBM, nekoč druga največja državna banka, preostale razen NLB so tudi v celoti na voljo kupcem. Kljub zapletom pri Telekomu, Zavarovalnici Triglav in še kje je v zadnjih letih lastnike iz drugih okolij dobilo mnogo podjetij, za katera si pred krizo tega nismo upali niti pomisliti: Aerodrom, Mercator, Pivovarna Laško, Helios in še katero.

Privatizacija ni samo stvar države oziroma njenega holdinga. Enako pomembno spreminjanje lastniške strukture poteka prek Družbe za upravljanje terjatev bank, ki jo politika težko neposredno nadzira. Podjetja, ki so bila žrtev prijateljsko financiranih menedžerskih prevzemov, holdinških igračkanj in gospodarske krize, počasi dobivajo nove zasebne lastnike. Vsi se ne bodo izkazali za dobre, toda lastniška struktura, ki tako nastaja, je vedno bolj podobna tisti v uspešnih razvitih gospodarstvih.

Ne le Marx, tudi liberalni filozofi vam znajo razložiti, da politični in ekonomski odnosi v družbi temeljijo na lastniških. To je ključni razlog, zakaj je privatizacija tako pomembna – ker pomeni dokončni padec s politiko povezanih kapitalskih omrežij, ki so dolga leta obvladovala in ropala državo.

Preurejena politika

Tik pred gospodarsko krizo smo imeli zadnje redne parlamentarne volitve. Stranke, ki so takrat sestavile državni zbor, imajo danes le še 37 poslancev. Izgubile so torej več kot polovico sedežev. Vmes smo v sedmih letih imeli dvakrat izredne volitve in štiri vlade.

Takšna nova politika deluje neizkušeno, neodločno in naivno. Zato je pogosto še lažje plen različnih omrežij. Toda ker je tudi razpršena in spremenljiva, nobeno od omrežij – tudi tisto murgelsko – na svojih lutkarskih vrvicah nima več dovolj ministrskih, poslanskih, tožilskih, sodniških ali novinarskih rok, da bi lahko doseglo vsako odločitev, ki si jo želi, ali preprečilo vsako, ki posega v njegove interese.

S tem ne želim reči, da omrežja niso več vplivna. Seveda so. Še vedno si lahko pridobijo kakšnega uradnika ali ministra, posel, na kožo pisan zakonski člen ali podzakonski predpis in kakšen pomemben položaj. Vendar so bolj razpršena, priložnostna in med njimi ni enega ali dveh, ki bi odločilno vplivala na večino odločitev.

Projektne koalicije

Vse od volilnega poraza LDS smo imeli le še blokovske leve ali desne vladne koalicije s kakšnim oportunističnim lovilcem prostih finančnih sredstev, položajev in glasov za nameček. To ni nujno slabo: programsko enotne in trdne koalicije lahko dosežejo veliko. Vendar večinoma niso bile takšne.

V zadnjih mesecih so nekaj pomembnih zakonov sprejele priložnostne oziroma projektne koalicije. Gospodarsko pomembno deregulacijo trgovskega poklica, ki so mu nasprotovali v SD in delno v DeSUS, je SMC izglasoval s pomočjo glasov opozicije (razen seveda Združene levice). Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki je buril ideološke duhove, sta sprejeli Nova Slovenija kot predlagateljica in SMC. Zakon o fiskalnem pravilu, za katerega je bila potrebna dvotretjinska večina, ne bi bil sprejet brez podpore Nove Slovenije, ki je v pogajanjih z vlado dosegla številne pomembne izboljšave.

Dobro in slabo urejene države

V razpravi o fiskalnem pravilu smo pogosto poslušali očitke, da je pravilo prestrogo in da proračunsko varčevanje zavira gospodarsko rast. Namesto tega bi predlagal, da začnemo razmišljati v drugačnem okviru: o dobro in slabo urejenih državah.

Dobro urejene države imajo urejene finance in gospodarsko rast, slabo urejene imajo finance v razsulu in gospodarstvo pod vodo. Zakaj? Zato, ker tudi gospodarstvo potrebuje predvsem jasna in predvidljiva pravila, ne pa nenehnih poskusov, da bi ga tako ali drugače spodbujali, medtem ko ga z drugo roko davimo.

Fiskalno pravilo omejuje vlado pri zapravljanju denarja, privatizacija pri neposrednih posegih v gospodarstvo. Te spremembe pomenijo korak k temu, da počasi postanemo bolj urejena država. Toda preden vas prevzame poletni optimizem, naj vas opozorim, da je v prejšnjem stavku ključna beseda "počasi". Za fiskalno pravilo smo potrebovali tri leta in prej 20 let neuspešnega zaklinjanja vlade v proračunskih memorandumih, da bo znižala primanjkljaj. Privatizacija je dobila zamah šele, ko smo se kot država in gospodarstvo znašli na robu bankrota in prisilne uprave.

Predvsem pa nas še vedno čakajo reforme, omenjene v uvodu. Če bomo nadaljevali s podobno zavzetostjo kot do zdaj, boste šli vsaj še desetkrat na dopust, preden se boste lahko vrnili v urejeno državo.