Kaj je treba povedati

Na prvi pogled to najbrž ne bi smelo preveč presenečati, kajti znano je, da so se Nemci v neki zgodovinski perspektivi pač zmeraj radi videli kot "narod pesnikov in filozofov". In v tej tradiciji se vidi, kakor je povedal v TV-intervjuju, tudi avtor sam. Ampak to morda niti ni tako pomembno.

Pesem se začne takole (bralec bo moral kajpada razumeti, da je ne prevaja pesnik):

Zakaj molčim, sem že predolgo tiho, o tem, kar je očitno in sledi načrtu, na koncu katerega bomo preživeli, kvečjemu opombe na dnu strani.

Tukaj je treba najprej razčistiti, kdo je ta subjekt, ki v pesmi govori oziroma molči, se pravi, kdo je Günter Grass. Na kratko: Günter Grass je Nobelov nagrajenec za literaturo za leto 1999. V svoji domovini je dolgo veljal za moralno vest naroda, dokler ni leta 2006 v nekem intervjuju razkril, da je bil med vojno član oboroženih sil SS. (Preden se ogorčenju prepusti prosta pot, morda še tale podrobnost: v času vpoklica leta 1944 je bil star sedemnajst let.)

Kaj je torej gospoda Grassa tako dolgo mučilo in njegovim besedam blokiralo pot na prostost?

Zajamčena pravica do preventivnega napada utegne izbrisati iransko ljudstvo, ki je podjarmljeno gobezdaču in zapeljano k organiziranemu slavju, ker naj bi se pod oblastjo tega gobezdača gradila atomska bomba.

Pesnika torej skrbi usoda iranskega ljudstva, ki se je znašlo v nemilosti mednarodne – pravzaprav v glavnem zahodne – javnosti. Gobezdač (Maulheld), če kdo slučajno ni uganil, je kajpada Ahmadinedžad. Lahko bi se reklo, da ni do tukaj nič posebno pretresljivega in provokativnega, je zgolj slutnja nečesa, kar pride.

A zakaj si prepovedujem izgovoriti ime tiste druge dežele, v kateri je že leta – čeprav v tajnosti – dostopen vse večji jedrski potencial, vendar brez nadzora, ker je onemogočen vsakršen pregled?

Skratka, gospod Grass ostaja zvest tradiciji, v kateri nastopajo pesniki kot neke vrste preroki, ki izrekajo najgloblje resnice o svetu. Težava je v tem, da so te resnice po svoji naravi nadvse travmatične, kar dokazuje množična histerija Nemcev, kolektivna sprostitev svete jeze. Kaj se to vendar pravi: da predstavlja največjo nevarnost svetovnemu miru Izrael! In da to izreče še Nemec! In da je ta Nemec za povrhu vsega še nekdanji SS-ovec! In tako dalje. In tako dalje. Podtikati so mu začeli vse mogoče in nemogoče stvari. V tem trenutku so le redki, ki si mu upajo stopiti v bran, kajti biti kritičen do Izraela pomeni toliko kot biti antisemit. (Ali Grass res pretirava? Seveda pretirava, to ve vsak bedak. Konec koncev, kateri pesnik pa ne pretirava? Toda to še ne pomeni, da nima prav.)

Dejstva so neizprosna: nobenega dokaza ni, da Iran res razvija jedrski program. Po drugi strani pa je javna skrivnost, da ima Izrael v svojem arzenalu jedrsko orožje že leta. Vendar to očitno nikogar ne moti. Nemčija – in večji del Zahoda – ga pri tem celo neomajno podpira in zalaga z orožjem. Razlog je menda v tem, ker je dobila beseda apartheid povsem nov pomen, danes je to "edina prava demokracija na Bližnjem vzhodu".

Brez dvoma je kar nekaj Nemcev, zlasti med mlajšimi, ki doživljajo Grassovo pisanje kot neke vrste osvobajanje od mračnih senc zgodovine. Mlajše generacije sčasoma najbrž ne bodo več pripravljene sodelovati v tej skrajno sprevrženi igri izraelske politike, ki je v zasledovanju svojih nizkotnih ciljev instrumentalizirala celo nedolžne žrtve holokavsta.

V Izraelu medtem nemoteno potekajo priprave na vojno. Glavno vprašanje v medijih že nekaj časa ni več vojna da ali ne, marveč predvsem kdaj in s kolikšnimi žrtvami. In ne bi bilo slabo, če bi se ob tem malce zamislila tudi Evropa, kajti vojno bo občutila tudi sama.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.