Kaj imajo skupnega podjetniki nekoč in danes

Napisal jo je legendarni Lee Iacocca (letnik 1924, letos bo praznoval svojo 90-letnico), sin italijanskih priseljencev z videzom Ennia Morriconeja, ki je z nepopustljivo delavnostjo, poštenostjo in strastjo uresničil (svoje) ameriške sanje. Postal je direktor avtomobilskega podjetja Ford, to pa še takrat, ko je bil v njem aktiven njegov ustanovitelj Henry Ford, tudi izumitelj tekočega traku.

Poslovne biografije v socializmu Knjiga je takrat, leta 1987, pri nas v Jugoslaviji izšla v hrvaščini (oče jo je podrobno prebral ter na več mestih z rdečo podčrtal, predvsem tam, kjer je Iacocca govoril o svojih življenjskih vrednotah in pristopu k delu), jaz pa sem, še svež po prihodu iz vojske, ko sem tekoče govoril srbohrvaščino, zagrizel v ta knjižni špeh. Precej nenavadno je bilo v tistih časih brati avtobiografijo poslovneža iz Amerike, saj smo bili takrat še v socializmu. Poslovne zgodbe, o katerih je govoril Iacocca (recimo o njegovih bojih s Henryjem Fordom, ki se je bal, da ga bo Iacocca nadvladal, zaradi česar ga je Ford spravil z vrhovne pozicije, tako da je Iacocco odpustil, ta pa je potem odšel k šepajočemu Chryslerju ter ga za nekaj časa izvlekel iz težav), so se mi takrat zdele še najbolj podobne pustolovščinam kakega Julesa Verna, saj jih še nisem znal postaviti v ustrezen kontekst. Tudi sama izdaja te avtobiografije je bila precej nenavadna za tedanjo Jugoslavijo. Ko sem pred dnevi knjigo spet vzel v roke ter listal po njej, sem odgovor na to, zakaj se je založnik odločil za izid, našel že na zavihku: šlo je za najbolj prodajano knjigo v Ameriki leta 1985! Ne glede na to, da je bilo branje te knjige v Jugoslaviji torej za nekatere precej podobno branju znanstvene fantastike, pa je najbrž tudi miselnost, ki se je počasi spreminjala tudi zaradi pojava takih knjig, dobro leto pozneje pripeljala do tega, da je bil leta 1988 sprejet zakon o podjetjih. To je bil zakon, ki je v našo deželo prinesel vonj po kapitalizmu.

Branje Iacocce danes Če to biografijo primete v roke danes, se vam hitro zazdi, da gre za branje neke zastarele preteklosti. Ameriška avtomobilska industrija se je od takrat že nekajkrat potopila (če smo pošteni, se je to Chryslerju z ogromnimi izgubami dogajalo že v času, ko ga je vodil Iacocca, torej na začetku 90. let), proizvajanje klasičnih izdelkov z ogromnih tekočih trakov pa se v tem digitalnem času, ki je prinesel globalno prevlado spletnih podjetij, zdi kot muzejska rekonstrukcija časa naših očetov in dedov. Precej so se spremenili tudi poslovneži, ki so bili v zadnjih 20 letih kolovodje poslovnega in informacijskega razvoja digitalnega sveta. Zato je zdaj fascinantno brati biografije tistih, ki so dejansko ustvarjali čas, v katerem živimo prav zdaj. Leta 2011 je tako kot prva velika knjiga o podjetniškem geniju naše sedanjosti izšla biografija Steva Jobsa, ki jo je napisal Walter Isaacson. Isaacson je v svoji knjigi detajlno opisoval Jobsovo vizionarsko metodo ustvarjanja novih izdelkov, ki jo je morda najlepše ponazoriti z naslednjim primerom: ko so Steva Jobsa (1955–2011) leta 1982 vprašali, ali želi za enega svojih izdelkov narediti tržno raziskavo, je odvrnil: "Ne, kajti kupci ne vedo, kaj hočejo, dokler jim tega ne pokažemo." Isaacson pa je tudi avtor, ki je zapisal nekaj prijaznih besed k biografiji Jeffa Bezosa, ustanovitelja Amazona, ki jo je napisal Brad Stone in je pravkar izšla tudi pri nas.

20 let Amazona Ja, leta 1994, pred 20 leti, je imel Jeff Bezos dobro plačano službo v enem od cvetočih finančnih podjetij na Wall Streetu in zagotovljeno lepo perspektivo v njem. Večina njegovih sodelavcev je v tem poslu ostala tudi nadaljnji dve desetletji, lepo pobirala vsakoletne finančne bonuse ter skušala brez velikih izgub preživeti gospodarsko krizo v zadnji petletki. Večina, vendar ne Bezos (letnik 1964, pred nekaj meseci je praznoval abrahama), rojeni vizionar in podjetnik, ki ga je vse večji letni prenos podatkov prek spleta (nekje je takrat slišal, da se je ta v zadnjem letu povečal za več kot dva tisoč odstotkov) navedel k misli, da se prav tu skrivata njegova podjetniška priložnost in prihodnost.

Odpovedal se je finančnemu bonusu za tisto leto v podjetju, kjer je bil zaposlen, ter se posvetil svoji življenjski ambiciji: ustvariti spletno "trgovino z vsem". Preostalo je zgodovina, no, ne, preostalo je sedanjost, ki jo ob spremljavi Amazonovih ponudb živimo iz dneva v dan.

Bezos je bral knjige, Jobs je poslušal glasbo Intrigantno je vzporedno branje Jobsove in Bezosove biografije, predvsem njuno dojemanje možnosti konzumiranja in prodaje popkulturnih proizvodov v kontekstu njunega osebnega zanimanja. Ko je Bezos razmišljal, kaj bi lahko začela prodajati njegova trgovina, za katero je v slovarju našel primerno besedo Amazon (Amazonka kot največja svetovna reka, ki je nekajkrat večja od vseh naslednjih), je naredil seznam 20 kategorij izdelkov, ki bi jih bilo zaradi njihovih lastnosti mogoče preprosto prodajati prek spleta.

Na koncu so zmagale knjige, tudi zaradi Bezosove osebne preference, saj je obsedeno bral in podčrtaval knjige (na koncu njegove biografije je tudi seznam knjig, ki so ga "naredile", vključno z Ostanki dneva Kazua Ishigura, ki jo je bral takrat, ko se je odločil, da stopi na samostojno podjetniško pot). Druge vrste izdelkov, ki jih je prodajal Amazon, so prišle na vrsto šele za tem. Tudi pozneje, ko je Bezos razmišljal o možnostih elektronske prodaje popkulturnih vsebin, je razmišljal predvsem o tem, kako bi lahko na ta način prodajal digitalne različice knjig, ne pa glasbe, čeprav bi bilo to lažje uresničiti. Tudi tu je odločila osebna preferenca. Razvijal in razvil je projekt, ki je pozneje z imenom Kindle povzročil revolucijo tako v založništvu in prodaji knjig kot pri bralnih navadah mnogih Zemljanov.

Kindle je bil v tem smislu zgolj uresničitev Bezosove osebne fantazije: prodajati knjige brez njihovega fizičnega skladiščenja in distribucije ter brez vseh težav, ki jih je to prinašalo s seboj. Bezos je torej svoji poslovni viziji sledil neposredno v okviru svojih osebnih preferenc ter zanimanj in ravno zato mu je na tem področju tudi uspel maksimalen domet.

Na drugi strani je Steva Jobsa zanimala glasba, svoj čas je bil na primer tudi v romantičnem razmerju z ameriško folk pevko Joan Baez, in njegov razmislek o digitalni distribuciji in prodaji popkulturnih vsebin je bil zato posvečen predvsem glasbi kot taki. iPod kot prvi Applov izdelek nove, digitalne dobe, imamo lahko torej za "zgolj" maksimizacijo Jobsove osebne fantazije: vedno imeti s seboj "nešteto" skladb, ki si jih lahko vrtiš v poljubnem in tudi lastnem vrstnem redu.

V podobnem kontekstu je, ko je prodaja zgoščenk že začela upadati, nastal tudi Applov portal iTunes, ki je uporabnikom omogočal digitalen nakup zgolj posamične skladbe za nekaj manj kot en dolar.

Zuckerberg je propadel na zmenku Kot pravi legenda, zmodelirana tudi v filmu Socialno omrežje (posnetem po knjigi Naključni milijarderji (The Accidental Billionaires) Bena Mezricha iz leta 2009), je bil tudi Facebook, še ena velika spletna platforma današnjega časa, ustvarjen neposredno zaradi osebnega interesa: zmenek Marka Zuckerberga (letnik 1984, pred kratkim je praznoval 30 let), njegovega ustanovitelja, je propadel in po vrnitvi v študentski dom se je Zuckerberg besno lotil programiranja spletne strani Facemesh, predhodnika Facebooka, s katero se je hotel maščeval dekletu, ki ga je pustilo.

Kaj imajo torej skupnega podjetniki nekoč in danes Lee Iacocca se je rodil pred 90 leti, Steve Jobs bi bil drugo leto star 60 let, Jeff Bezos je bil letos star pol stoletja, Mark Zuckerberg pa je letos dopolnil 30 let: podjetniki, ki s svojimi idejami doživijo globalen preboj, so vse mlajši in mlajši. Vsi pa imajo nekaj skupnega: strast do tega, kar počnejo.