Kaj hoče Nemčija?

Zaradi zelo stihijskega odzivanja na dogodke se odgovor vsekakor ne ponuja ravno sam od sebe. Domišljija je zato že ubrala svoja pota in stranpota. Antoine Vauchez je prejšnji teden v Libération sugeriral, da naj bi Merklova vendarle vedela, kaj počne. Še več, imela naj bi načrt, celo doktrino, namreč politiko ordoliberalizma. Vauchez se sicer navezuje na legendarna predavanja Foucaulta, ki jih je imel med letoma 1978 in 1979 na Collège de France pod naslovom Naissance de la Biopolitique (Rojstvo biopolitike) in ki so po njegovi smrti izšla tudi v knjižni obliki. V tem delu je nemški neoliberalizem oz. ordoliberalizem, ki se v mnogo točkah bistveno razlikuje od ameriškega, postavljen tudi v širši zgodovinsko-politični kontekst.

Prvi zametki te šole oz. ideologije se pojavijo že pred II. svetovno vojno, vendar se zadeva iz razumljivih razlogov ne uveljavi. Tudi v povojni Nemčiji razmere na prvi pogled niso spodbudne, ne gre namreč pozabiti, da je bil keynesijanizem ravno v tistem času tako rekoč v največjem razcvetu. Poleg tega država kot taka, se pravi kot politična entiteta, ne obstaja. No, v anglo-ameriški coni je znanstveni svet, ki je deloval v okviru nemške ekonomske administracije, pod vodstvom Ludwiga Erharda leta 1948 izdal poročilo, v katerem se je zavzel za deregulacijo cen, s čimer naj bi se te izenačile s svetovnimi. Erhardova argumentacija je šla nekako v tej smeri: ekonomijo je treba osvoboditi izpod nadzora države in se pri tem izogibati tako anarhije kot tudi termitske države, kajti le država, ki priznava svobodo in odgovornost svojih državljanov, lahko legitimno govori v imenu ljudi.

O kateri državi govori Erhard? O čem sploh govori? Kot rečeno, Nemčija v tem trenutku ne obstaja. V bistvu gre za zelo spreten taktični in strateški manever: ker se ne more opreti na državo in njene institucije, se namesto njih na ekonomijo, ki jo s tem nekako instrumentalizira za vzpostavitev politične suverenosti. Se pravi: če je zgodovina Nemcem negirala državo, naj jo zdaj ekonomija afirmira. Ekonomija pomeni – vsaj kar zadeva Nemce – pot do svobode.

Ko gledajo to polpreteklo zgodovino ekonomisti, v njej običajno niso sposobni prepoznati drugega kot reaktualizacijo kakšnega Adama Smitha. Podobno je s sociologi, oni vidijo v njej praviloma zgolj način vzpostavitve tržnih odnosov v neki državi. Toda s tem oboji zgrešijo samo bistvo neoliberalizma. Neoliberalizem ni nič od omenjenega! Če je bil osnovni problem liberalizma 18. stoletja v tem, kako v dani politični družbi zagotoviti prostor svobode za trg, je problem neoliberalizma v tem, kako z načeli tržne ekonomije zagotoviti funkcioniranje politične oblasti. Gre torej za nekaj povsem drugega. V klasičnem liberalizmu so trg definirali kot prostor menjave, v katerem se vzpostavi ekvivalenca med predmeti menjave. Neoliberalizem začne gledati na trg kot na prostor konkurence, kjer ne gre več za ekvivalenco, marveč neenakost akterjev. Toda v obeh primerih vlada še vedno načelo laissez-faire. No, v nemški šoli je drugače: načela laissez-faire ni mogoče deducirati iz tržne ekonomije, saj bi to pomenilo zagrešiti naivni naturalizem, tj. predpostavljati trg kot naravno danost. Ordoliberalci, ki naj bi bili pod močnim Husserlovim vplivom, vidijo konkurenco kot konstituirano entiteto, ki ima lastno notranjo logiko in strukturo. Čista konkurenca zato v strogem smislu ne obstaja, ni nič drugega kot čista abstrakcija ali, drugače, obstaja zgolj kot ideal. (V Husserlovem duhu bi se najbrž lahko celo dodalo, da je vsaka dejanska konkurenca kot taka zaradi svoje "nečistosti" že tudi problematična.) Ob vsem skupaj se potemtakem zastavlja naslednje vprašanje: ali lahko Nemčija danes iz Evrope, ki v strogem smislu ne obstaja, tako kot leta 1948 ni obstajala Nemčija, vzpostavi politično entiteto? Ali lahko napravi še en čudež z ekonomijo?