Južni otok

"Je južni otok Je! Daleč v neznanem morju je pika na obzorju. Je lisa iz meglè." Pesem Južni otok Kajetana Koviča je napisana za prav poseben trenutek, ko si sam sredi morja, na jadrnici, ki jo poganja zmeren zahodnik, in slišiš samo škripanje jadr, vrvi, šumenje premca in valove. Valovi ustvarjajo glasbo, ki te uspava na krovu, da pozabiš na čas in prostor. Valovi so starejši od življenja, ki je prišlo iz maternice morja. Zato med človekom in morjem obstaja popkovina, ki jo je moderna civilizacija z množičnim turizmom že skoraj zadušila, presekala, uničila. Če ne bi bilo morja, ne bi našel miru. Morje je prezbiterij za tistega, ki išče. Vsaj za kratek čas ga pomiri s svojo bližino. Morje je zdravilo. Morje je mati, h kateri se stisne preplašen otrok. A prav ta intimnost zveze med človekom in morjem peša. S starostjo naše civilizacije ugaša. Iz njega smo prišli, da bi ga na koncu pozabili. Še prej pa zmetali vanj vso umazanijo in strupe, ki jih proizvaja krasni novi svet. Kaj bo ostalo od oceanov, ko bo človek dokončno pozabil na maternico sveta? Se bodo mogočne vode dvignile v upor in preplavile celine in kopna, kot napovedujejo svetopisemski preroki? I. Ko pravimo, da gremo na morje, običajno ne mislimo tega dobesedno. Gremo k morju, na obalo, in ga gledamo s perspektive nekoga, ki stoji na višji točki. Vzvišeno torej. Toda morje vidimo in doživljamo šele takrat, ko smo zares na vodi, sami sredi valov in vetra v čolnu, barki ali jadrnici. Takrat smo morda res sposobni biti takšni, kakršni smo v resnici. Brez maske na obrazu, brez oklepov in zidov okoli sebe. Zato smo na morju tudi majhni. Ranljivi in občutljivi. Svet okoli sebe doživljamo čisteje in pristneje. Morska voda nas očiščuje in zdravi. Na Kovičev Južni otok se spomnim nekje med Biševim in Svetim Andrijo. Čakam, da pripluje mimo kot kakšen orjaški, a dobrodušen kit. Na odprtem morju ima popotnik čas za intimno doživljanje Jadrana, ki ni navadno morje. Tega se s celine niti ne vidi. A v resnici je Jadransko morje posebno morje, kajti nobeno drugo celinsko morje nima takšnega vonja, barve in nežnosti v sebi. Morda je to zato, ker nobeno drugo morje ni toliko naše, kot je Jadransko. Ali pa si vsaj tako domišljamo? V materialnem in pravnem smislu sicer je – delček tega morja je naš, do njega gojimo močna čustva, tudi zaradi zgodovine. Toda v resnici ni prav nič naše. In tudi hrvaško ni. Kaj šele italijansko, avstrijsko ali nemško. Samo domišljamo si, da je. Lastimo si nekaj, kar ni od nikogar. Ker je od vseh nas. Kako naj vam prodamo modrino neba, je pred stopetdesetimi leti ameriškega predsednika Franklina Pierca spraševal modri indijanski poglavar Seattle, ko so v Beli hiši predlagali, da bi od njegovega plemena odkupili prostrane teritorije: "Vemo, da nas beli človek ne razume ... On je tujec, ki pride ponoči in odvzame zemlji vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, temveč sovražnik; ko si jo podvrže, gre dalje ... Do matere Zemlje in brata Neba se obnaša kot do stvari, ki jih je moč kupiti, ukrasti, prodati kot živino ali bleščeč nakit. Pohlep belega človeka bo uničil Zemljo in pustil za seboj puščavo." II. Opazujem enakomerno valovanje morja sredi Jadrana, občutim pomirjajočo modrino, vdihavam njegov vonj, poslušam trkanje plime na obali otoka, kamor se je pred mnogimi leti zatekel Mate Dolenc; našel je Kovičev otok, pomislim, našel ga je, srečni pisatelj, še preden je nanj stopila noga belega turista s celine in ga prehodila podolgem in počez s svojim plastičnim natikačem kitajske izdelave. Toda Južni otok je ponoči odplaval še dlje na odprto morje. Odmaknil se je od bližnjega otoka, na katerem je v poletnih mesecih že toliko turistov, da bi lahko sestavili veliko armado. Velika skrivnost je, da se vsako noč Južni otok premakne proti zahodu, stran od otoka, ki v jeziku starih Latincev pomeni silo. Na Južnem otoku živi le malo ljudi, večinoma so ostareli in se čez zimo raje umaknejo na večji otok ali celino. Morda ostane kvečjemu stari Zambarlin, pri katerem jemo hobotnico, poleti pa smo se hladili z lokardami v kisu, paradižnikovo solato in njegovim domačim vinom, ki ga je krstil za Bišóvski plovàc. Vedno se oglasimo pri njem, kajti njegova hiša je naš svetilnik na Jadranu; na vrhu otoka stoji, skoraj natanko na sredini, in njen hladni kamen nas gostoljubno vabi, naj se za nekaj ur ustavimo, posedemo, odpočijemo in znova povežemo s popkovino sveta, ki je tam nekje blizu. Jere Zambarlin in njegova gospa sedita z nami na vrtu. Vino je močno in ima posebej izrazit okus. Dobro je. Počasi, a zanesljivo te prijemlje. Pogovarjamo se o morju, življenju na otoku, zanima nas ribolov v preteklosti, odprave na Palagružo s falkuzami, požiramo njegove hripave, zaradi raka na glasilkah izčrpane besede in kadimo kot Turki. Topel burin, ki se dviguje nad morjem in zapiha čez greben otoka, odnaša cigaretni dim v temo, proti vulkanskemu otočju Brusnik, kjer živi endemična kuščerica z dvema repoma. Naš prijatelj Zambarlin, nekoč učitelj biologije in kemije na srednji šoli v Komiži, nas je tolikokrat vznemirjal s pripovedjo o "gušterici" z Brusnika, da smo nazadnje odpluli do ostrih, temno sivih, skoraj črnih vulkanskih skal sredi morja; do otoka, kjer je svojo poslednjo kirnijo ujel stari Val Sebald v romanu Morje v času mrka Mateta Dolenca. V majhnem gumenjaku smo pristali v miniaturnem zalivu, na plaži s skoraj simetričnimi kamni velikosti žoge za ragbi. Samo glasni galebi in njihovi spolzki iztrebki so nas pričakali na otoku, ki vsiljivce z morja intrigira vsaj toliko kot Jabuka in malo večja Palagruža s svetilnikom na sredini Jadrana. Na Brusniku, po spolzkih kamnih divje plaže, kamor redko stopi noga turista, sem se opotekal z zlomljenim prstom na nogi in spreminjal bolečino v radost. Zazdelo se mi je, da je med dvema kamnoma v nekem trenutku pogledala vame kuščarica z dvema repoma. III. Za vsakega izmed nas je nekje otok. Za ene daleč, za druge blizu. Razdalje so na koncu nepomembne. Velikost ne šteje. Lastnina je privid, izgovor za nasilje nad sočlovekom in opravičilo za sebičnost. Kaj pridobimo z njo? Ne veliko. Koliko izgubimo? Preveč. V noči, polni zvezd, ko smo zasidrani v zalivu na zahodni strani otoka, kjer je utrujeni Val Sebald nazadnje le dočakal svojo večno ljubezen, tovariši jadralci že spijo. Ležim na premcu jadrnice in se z rokami skoraj že dotikam Rimske ceste, ki jo boža nežno zibajoči se jambor. Noč je topla, morje mirno. Z obale se slišijo črički. Blag vetrc od časa do časa prinese vonj po borovcih. Diši. Začutim popolno povezanost z naravo okoli sebe.