Sobota, 22. 11. 2025, 4.00
6 ur, 14 minut
Kolumna
Jure Marolt: Težko je spremljati svoje mesto, ko trpi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Jure Marolt
Težko je spremljati svoje mesto, ko trpi. Še posebej če gre za tako čudovito mesto, kot je Novo mesto. Ampak prvi, opozorilni pretres smo doživeli že septembra v obliki nevihtne celice, ki je odkrivala strehe na našem območju. Česa takega tudi najstarejši in najbolj izkušeni med nami niso doživeli. Žal je bila to le napoved. Acovo nepričakovano in nenadno slovo nas je še toliko bolj prizadelo. Zdaj smo postali pač sestavni del črne kronike. Vsak dan redno in povsod poročajo o dogajanju v Novem mestu. Oči države so uprte v naše mesto, medtem ko poskuša spet normalno zadihati. S polnimi pljuči.
In vsi Novomeščani trpimo z njim. Ker nam zanj še zdaleč ni vseeno. Iskreno verjamem, da tukaj živijo dobri ljudje. Kot povsod drugje so tudi tu izjeme, ampak od njih ne bežimo. Vsak udarec, ki ga prejme naše mesto, ga prejmemo tudi mi. Vsaka kapljica krvi je tudi moja, tvoja, naša.
Vendar ne verjamem v samopomilovanje. Teh vrstic ne pišem zato, da bi se komu smilili. Mi bomo postali iz tega še močnejši! A zato bo potreben čas … Medtem sem obrnil ploščo. Spet se veliko sprehajam po poteh, ki sem jih vzljubil že v svoji mladosti. Zupančičevo sprehajališče, Kettejev drevored, gozdne poti ob reki Krki … Moj osebni doprinos k vnovični rasti mesta je ta, da pri sebi spet obudim vse tisto, kar ga dela tako edinstvenega. V mojih – in očeh številnih drugih – neponovljivega.
Najpogostejša besedna zveza, ki jo zdaj slišim v povezavi z našim mestom, je novomeška tragedija. Ampak tudi to bomo spremenili, popravili. Ne bomo pa pozabili. Nikoli. Novo mesto še zdaleč ni tragično mesto. Ponuja in obljublja veliko, veliko več. Kdor ga je močno izkusil, to ve iz prve roke. Čas je, da to spoznajo vsi. Ampak to je tek na dolge proge, pred to odgovornostjo pa ne bežimo.
Težki dnevi in meseci nas ne določajo
Ljudje se lahko združijo v več rečeh, a morda še najbolj iskreno v bolečini. Žal prepogosto ne vemo, kaj imamo, dokler tega ne izgubimo. Zato si močno želim, da bi vsak od nas še bolj cenil to, kar je v njegovem ali njenem življenju tukaj in zdaj. Pozabimo na samoumevnost, ponotranjimo trenutnost. To si zasluži našo brezpogojno pozornost.
Jaz sem ponosen Novomeščan. Če bi le lahko imel vsak od nas kaj novomeškega v sebi. Tudi ko nas usoda tepe, se ji ne damo. Težki dnevi in meseci nas ne določajo. A pred njimi ne bežimo. V obdobju leta, ki ga obdaja tema, smo luč na koncu tunela. Mi smo december. Svetimo tudi, ko je okoli nas vse temno. Preganjamo november in januar, vsakič znova in znova. Iz leta v leto. To počnemo s ponosom, ker želimo pokazati pot naprej. Naši someščani iz skupine Dan D prepevajo: "Le naprej, ne glej nazaj …" Vedno in le naprej.
Iskanje lepega v prvi pogled nelepem, grozovitem, odurnem, ostudnem, odbijajočem je svojstven podvig. Ki pa mi je bil vedno ljub. Iskanje lepega je za številne smisel, dokaz veličastnega, tisto nekaj več v življenju. Negodovanje, obupavanje in sprijaznjenje z usodo ni za vse. Solze so dobre. Jeza tudi. Ampak to nas mora utrditi. Danes moramo biti močnejši kot včeraj.
Puška pač za nas ne sodi v koruzo. Mi smo posebni ljudje.
Občutek imam, da se Novomeščanke in Novomeščani počasi postavljamo nazaj na noge. V želji, da ljudem, ki ne bivajo tu, ne poznajo našega stila življenja in niso nikoli okusili okoliščin, ki so za nas žal vsakdanje in predvidljive, odstranimo iz ust in misli besedno zvezo novomeška tragedija. Ker smo marsikaj, a tragični gotovo ne. Ker bi se to lahko zgodilo skoraj povsod, a se je pri nas.
Težko je spremljati svoje mesto, ko trpi, a še neskončno težje je nad njim obupati. Tega nismo vajeni. Puška pač za nas ne sodi v koruzo. Mi smo posebni ljudje. Zato se bomo trudili še naprej. Zanj in za nas. Danes, jutri in vsak dan zatem.
Pred več kot stoletjem smo imeli novomeško pomlad. Skupina mladih, avantgardnih umetnikov, ki je zaznamovala to specifično obdobje slovenske zgodovine in ki je oči celotne države usmerila v dolenjsko prestolnico. Zdaj so oči vseh spet uprte v nas. Kakšen bo naš naslednji korak? Kako nas bo to zaznamovalo? Ali spet pišemo novejšo zgodovino slovenskega naroda? Škarje in platno sta torej v naših rokah. Brez skrbi, to so dobre, močne roke empatične skupnosti, ki pa še zdaleč ni naivna. Zato išče in zahteva spremembe. Za boljše življenje vseh.
Aco = Novo mesto. Novo mesto = Aco.
Novo mesto je čudovito mesto. Glede tega sem nekoliko pristranski, a si to dovolim, ker je tudi moje. Mesto rojstva, odraščanja, ustvarjanja družine … Še zdaleč ni idealno mesto, ker tako pač ne obstaja, a ima gotovo veliko več prednosti kot slabosti. A dejstvo je, da smo mesto ljudje. In ne moremo mimo tega, da je od tistega meglenega, deževnega konca tedna v sklepnih dneh oktobra to mesto izgubilo čudovitega človeka. To pomeni, da je tudi samo mesto izgubilo nekaj svoje čudovitosti. Ki pa jo moramo predvsem zanj vsi skupaj znova obuditi.
Tudi po kakšnem mesecu je bolečina ob njegovem slovesu še vedno močno prisotna v vsakem od nas. In prav je tako. Od bolečine ne smemo bežati, ampak jo ponotranjiti. Zaradi nje bomo močnejši. Predvsem pa bomo močnejši zaradi njega. Ki nam je dokazal moč skupnosti, ki nas je združil in bo vedno luč za vse nas. Hvala ti.
Aco = Novo mesto. Novo mesto = Aco.
