Izrael, tržni fundamentalizem in politika na robu vojne

Socialni protesti so v trenutku postali drugorazredna tema, s katero se politiki začasno ni treba ukvarjati. Ko je država ogrožena, morajo tako bagatelne stvari pač počakati. Izrael se sicer sooča z istimi težavami kot cela Evropa in ZDA. Tudi tu so tržni fundamentalisti učinkovito opravili svoje delo in družba se je začela razkrajati. Glede na to, da se Izrael že od nekdaj vidi kot del Evrope, ki se je po neki čudni pomoti znašel sredi arabskega sveta, je to torej povsem pričakovan rezultat. Toda ena od večjih razlik med Evropo in Izraelom je v tem, da Evropa od 2. svetovne vojne živi v miru, Izrael pa je praktično od svoje ustanovitve v vojni oziroma na njenem robu. Če se Izraelci potemtakem že morajo primerjati z Evropo, bi bilo najbolje, da si za zgled vzamejo Veliko Britanijo za časa 2. svetovne vojne.

Po padcu Francije in preostale Evrope so se Britanci znašli le nekaj milimetrov od popolne katastrofe. Za preživetje je bil nujen nov družbeni pakt, ki so ga, poenostavljeno rečeno, formulirali nekako takole: Britanci bodo za državo zastavili svoja življenja, država pa se jim bo za to ustrezno oddolžila.

Eden od najpomembnejših dokumentov tega pakta je Beveridgovo poročilo, ki je izšlo leta 1942. V njem avtor Sir William Beveridge predlaga tri vodilna načela za povojno ureditev države, ki so jih pozneje v večjem delu tudi uspešno implementirali: 1. Razmišljanja o prihodnosti ne smejo omejevati partikularni interesi določenih družbenih skupin. ("Revolucionarni moment v svetovni zgodovini je čas za revolucije, ne za krpanja.") 2. Socialno zavarovanje naj tvori le en del obsežne politike socialnega napredka, ki lahko v zadnji instanci zagotovi dohodkovno varnost in pomeni napad na pomanjkanje. Na poti do rekonstrukcije stojijo – poleg pomanjkanja – še štirje "velikani": bolezen, nevednost, beda in brezdelje. (Mimogrede, za Beveridga je bila najvišja sprejemljiva stopnja brezposelnosti pod tremi odstotki.) 3. Pot do socialnega zavarovanja vodi prek ustreznega sodelovanja med državo in posamezniki.

Tukaj seveda ni prostora za podrobnejšo obravnavo teh brez dvoma zanimivih idej. Dobro bi bilo le omeniti, da so podobne ukrepe, morda v nekoliko manj radikalni obliki, uvajali tudi v ZDA.

A že leta 1945 je iz ZDA prišla neusmiljena kritika Beveridgovih predlogov. Njen avtor je bil Henry C. Simons, naslov članka pa pove že sam po sebi dovolj in ga ni treba prevajati: The Beveridge Program: An Unsympathetic Interpretation. Simons je tukaj pomemben zato, ker velja za nekakšnega Mojzesa tržnega fundamentalizma. Neoliberalizem se torej vzpostavi kot kritika socialne države, ki se rojeva na ruševinah 2. svetovne vojne, kot neusmiljeni napad na načela solidarnosti.

Kritika je simptomatična: Simons očita Beveridgu nič manj in nič več kot posnemanje nacističnega modela države. "Očitno so nemške oblasti zablodile le v tem, da so se usmerile v vojno namesto v blaginjo." Z drugimi besedami, ni dovolj, da človek obsoja naciste zaradi vojnih grozot, obsoditi jih je treba tudi, ker so državo z nekaterimi keynesijanskimi metodami uspešno popeljali iz krize. Simonsovi nasledniki so potem samo zamenjali besedo "nacist" s "komunist". Ta je v veljavi še danes: kdor si drzne kritizirati svobodne trge, je brez dvoma komunist. Trgi konec koncev ne pomenijo nič drugega kot specifične odnose med dobrimi ljudmi, ki jih kar razganja od racionalnosti itd.

Ko Izraelci opazujejo posledice razkroja družbenega tkiva v Veliki Britaniji, bi se morali zavedati, da kratkoročno gledano ta proces za Britance najbrž ni tako usoden, kot bi bil lahko zanje. Države jim gotovo ne bodo uničili tako imenovani muslimanski fanatiki in teroristi, mnogo nevarnejši so tržni fundamentalisti. Prvi praviloma uničujejo le posameznike, drugi pa cele države, kulture in civilizacije.