Imate doma 500 knjig? Knjižni sejem, Ljubljana

Knjižni živžav, kjer lahko pocukate za rokav svojega najljubšega domačega avtorja (tu imamo Slovenci srečo, ker nas je malo in smo pri takem knjižnem sejmu vsi na kupu), ga poprosite za avtogram ali pa, če ste pogumnejši, morda povabite celo na čaj. Devetindvajsetič se bo vrtelo kolo tega sejma in ob takih dogodkih se vedno opozarja na pomembnost slovenske knjige, na to, kako je treba skrbeti zanjo, na to, kako premalo kupujemo knjige in si jih preveč izposojamo, na to, kako so naklade vedno nižje, stroški izdajanja knjig pa kvečjemu višji, na to, kako je knjiga temelj slovenske kulture, in na to, kako lahko vsak prispeva k njenemu obstoju, morda tudi razvoju. Veliko se govori, a potem bolj malo ukrene, vsak gleda predvsem svoj interes, rešuje svojo kombinacijo, podobno kot Kitajca v filmu Roka Bička Razredni sovražnik, ko na pomembnem roditeljskem sestanku, kjer se razpravlja o samomoru ene od dijakinj iz razreda, vprašata, ali je njun otrok pri tem tudi kaj kriv, in ko dobita odgovor, da ni imel nič pri tem, složno, skoraj avtomatično vstaneta in odideta – potemtakem s tem nimata nič niti onadva. Povsem podobno je tudi pri slovenskih knjigah: knjižna branža bije plat zvona, češ da v teh časih potrebuje več posluha za svojo dejavnost, saj se zaradi jezika, v katerem nastajajo knjige, te lahko prodajajo samo tistim, ki govorijo slovensko, večina pa se ozira stran, češ mi s tem nimamo nič, če pa bomo kdaj potrebovali kako knjigo, jo bomo že kupili. Zato se bom, čeprav zadnja leta pogosto dobesedno gorim za slovensko knjigo, ko s svojo ženo Renate in sodelavci, običajno z zadnjimi drobci moči, skoraj vsak mesec znova zaključujemo brezplačno revijo o knjigah Bukla, na tem mestu odrekel dušebrižniškemu govorjenju in vam v zvezi s knjigami dal ponudbo, ki je enostavno ne boste mogli zavrniti. Seveda to velja v primeru, da je izobrazba in znanje nekaj, kar se vam zdi v življenju pomembno. 500 knjig kot vstopnica za boljši razgled Ne glede na to, ali ste revni ali bogati, domujete v Ameriki, na Kitajskem ali v Sloveniji, ste komaj pismeni ali pa ste končali srednjo šolo oziroma fakulteto, bodo vaši otroci dosegli višjo izobrazbo pod pogojem, da imate doma – knjige. Ja, do tega se je pred časom v svoji dvajset let trajajoči raziskavi, ki je zaobjela kar 27 držav po vsem svetu, tudi Slovenijo, dokopala raziskovalka Mariah Evans z univerze v Nevadi. Ti rezultati so bili precejšnje presenečenje, saj se je do takrat domnevalo, da je najpomembnejši predpogoj za doseganje višje izobrazbe otrok kar izobrazba staršev samih. Vendar pa je ta raziskava pokazala, da družinska knjižnica z vsaj 500 knjigami v domu neizobraženih staršev (kot je denimo nedokončana osnovna šola) približno enako, včasih pa celo bolj prispeva k za tri leta višji izobrazbi otrok kot visoko izobraženi starši z domom brez knjig in branja. V nekaterih državah daje domača knjižnica še večji pospešek (denimo šest let na Kitajskem), v Ameriki ta znaša nekaj manj kot dve leti in pol, v Sloveniji pa natančno 2,7 leta. Morda je to tista pomembna podrobnost, ki na koncu pomeni razliko med sfaliranim in diplomiranim študentom. Če želite svoje otroke popeljati do višje izobrazbe, torej Evansova trdi, da mora biti v vašem domu za približno dve knjižni omari knjig. Po tej raziskavi in na podlagi pridobljenih podatkov je bilo na prelomu tisočletja takih domov v Sloveniji približno desetina, prav toliko pa je bilo tudi domovanj, kjer niso imeli nobene knjige. Rekorderji v konkurenci so bili Latvijci, kjer je bilo domov z več kot 500 knjigami skoraj polovica, za nami pa so se v tej tabeli znašli Kitajska, Južna Afrika, Filipini (2 odstotka), Čile (4 odstotki), Ciper (6 odstotkov) in Portugalska (8 odstotkov). Izenačeni smo bili s Poljaki in Španci. Povprečje obravnavanih domov po vsem svetu, predvsem pa v Evropi, kjer imajo po 500 knjig in več, se je gibalo okoli petine. Kako priti do 500 knjig? Raziskava seveda ni zaobjela načinov uporabe knjig iz domače knjižnice. Dejansko ni jasno, kaj se s temi knjigami dogaja v vsakdanjem življenju: a) ali mrtvo ždijo na policah b) ali so tako ali drugače v aktivni uporabi, denimo taki, da otroci popoldan ali zvečer vidijo svoje starše brati ali pa prebirati knjige in se s tem počasi navzamejo te navade c) ali se knjižnica načrtno razvija ter dopolnjuje itn. V tej raziskavi je 500 knjig pretežno goli statistični pojem. Knjige pa so seveda predvsem njihova vsebina. Ko sem z nekaj znanci in prijatelji za potrebe tega članka razdeloval rezultate te raziskave, se je hitro pojavilo vprašanje, kako priti do 500 knjig, kmalu pa smo tudi ugotovili, da ta številka niti ni tako nizka. Razmišljali smo, kako velik zalogaj je spraviti skupaj domačo knjižnico tega obsega in prišli do naslednjih zaključkov. Ko se mlada dva odločita, da bosta šla na svoje in zaživela skupaj, je nekako logično, če seveda nista živela v tisti desetini slovenskih domov, v katerih ni knjig, da v skupno bivališče prineseta vsak nekaj deset knjig, ki sta jih od staršev in drugih dobila v dar ob svojem odraščanju. To je njuna osnova, pred seboj pa imata sedaj nekako dvajset let, v katerih naj bi počasi ustvarila svojo zasebno knjižnico, to pa je tudi obdobje, v katerem bo njuno potomstvo začelo končevati srednjo šolo. Glede na to, da so knjige pri Slovencih pogosto darilo ob raznih priložnostih med celotnim odraščanjem otrok, investicija v lastno osebno knjižnico z nekaj sto knjigami niti ni kak pretiran strošek. Vsako trimesečje je pač treba kupiti od dve do tri knjige, kar pomeni, da je vsako četrtletje v knjige treba vložiti približno enodnevni prihodek enega od njiju. Ali se zdi en dan v dvakrat treh mesecih (če sta zaposlena oba) delati za knjige malo ali veliko, je seveda odvisno od vsakega posameznega para in njunih vrednot. Kot kaže raziskava Evansove, gre dejansko za investicijo v prihodnost njunih otrok. Investicija v lasten avto je recimo približno dvajsetkrat večja. Evansova dejansko trdi, da je za prihodnjo izobrazbo otrok več kot koristen kakršenkoli način, s katerim se uspeva v domove otrok spraviti vsaj kakšno knjigo, rezultati te študije pa kažejo, da je to dejansko eden najcenejših načinov izboljševanja prihodnje izobrazbe otrok. Prisotnost knjig doma izboljšuje tudi otrokovo šolsko prizadevnost na splošno. Tudi v Sloveniji imamo nekaj tovrstnih nacionalnih projektov (denimo Rastem s knjigo), seveda pa težišče individualne knjižnične zgodbe ostaja na vsaki posamezni družini oziroma rodbini. Domače knjižnice v času e-knjig Raziskava je bila izvedena še v obdobju pred Amazonovimi Kindli, Applovimi iPadi in pametnimi telefoni, torej še v času pred digitalnim pretakanjem knjižnih vsebin do končnega uporabnika. Postavlja se zanimivo vprašanje, kaj bo v prihodnosti na področje domače knjižnice prinesla ta možnost nakupa knjig. Samo špekuliramo lahko. Knjižnice tiskanih knjig so vedno na očeh, knjige so vedno na voljo, lahko se fizično premikajo po eno ali več sem ter tja, se izposojajo, podarjajo itn. Knjižnice tiskanih knjig so del fizičnega življenja in del fizičnega okolja, ki potem, dokazuje Evansova, vplivajo tudi na razvoj duha in intelekta. Pri digitalnih različicah je vse to veliko bolj zakrito, knjige se ponavadi nahajajo samo na eni ali dveh elektronskih napravah, ki ju običajno večinoma posedujejo starši, to pa pomeni, da imajo otroci veliko manjši dostop do njih. Knjige v tem smislu izginjajo iz njihove intimne fizične krajine. Zaradi tega e-knjige v družbo prinašajo nove izzive tudi za družine ter njihovo kulturno in intelektualno življenje. Postavlja se torej vprašanje, ali je dom, v katerem so knjige naložene na kaki elektronski napravi, dnevna soba pa spolirana arhitektura brez knjižnih omar, bolj podoben domu s knjigami ali domu brez knjig. Izsledki takih raziskav najbrž ne bodo na voljo še kar nekaj časa, do takrat pa bo šolanje končalo še kar nekaj generacij otrok. Do konca tedna me torej najdete na knjižnem sejmu vsak dan, kdaj tudi ves dan. Če zanj morda ta teden nimate časa, nič hudega – knjigarne so odprte vse leto.