Gremo mi VW po naše!

Takoj po razkritju, da je Volkswagen prirejal izpuste dizelskih avtomobilov, je šef VW Martin Winterkorn v izjavi za javnost izrazil "neskončno obžalovanje" namernega goljufanja potrošnikov z vgraditvijo programske opreme. Ta je med testiranjem izpustov spremenila delovanje motorja, da je začasno deloval precej bolj ekološko kot pozneje med vožnjo.

Manj kot teden dni pozneje je odstopil s svoje funkcije. Ker so goljufijo odkrili v ZDA, je proti vodilnim pri VW pravosodno ministrstvo ZDA že uvedlo kriminalno preiskavo.

Šef VW odstopi po enem tednu, v UKC pa traja leta Skoraj dve leti po tem, ko je deset zdravnikov kirurške klinike ljubljanskega UKC podalo ugovor vesti glede sodelovanja v otrokom nevarnem programu srčne kirurgije in je KPK potrdila nevarne organizacijske nepravilnosti, se je zgodilo – nič, z izjemo zatrjevanja vodilnih, da je vse v redu in da se ni treba nikomur vznemirjati.

Zdaj, po skoraj dveh letih, pa je v poročilu mednarodne komisije o otroški srčni kirurgiji črno na belem, da je vodstvo UKC kljub obveščenosti o poraznem stanju dopuščalo, da je vrsto let na grozo staršev potekal površen, nedorečen in otrokom nevaren program otroške srčne kirurgije.

Še več, vodstvo je z lažno obljubo o kakovosti programa v nevarno zdravljenje (z monopolno pomočjo ZZZS) sililo bolne otroke, čeprav program ni deloval. Ob tem je komisija našla nepopolno, izgubljeno ali ponarejeno dokumentacijo o operacijah ter ugotovila neetična ravnanja zdravnikov in neprimerno sodelovanje vodstva UKC pri preiskavi.

Odziv odgovornih v UKC je bil, da komisija pretirava. Pika. In da je zdaj tako ali tako že vse v redu. Pika. S povsem enakimi besedami je UKC slovensko javnost potolažil že pred dvema letoma. "Vse je v najlepšem redu." Da bi kriminalisti preiskovali interese v ozadju, ki so enemu od kirurgov omogočili deset tisočakov plače dnevno, drugega pa pregnali zaradi dvajsetkrat manjše vsote – zakaj neki!?

Gremo mi VW po naše! Če bi se afera VW zgodila pri nas, bi direktor najprej izjavil, da ni še nič ni dokazano na sodišču, niti na okrajnem niti na vrhovnem, da o ustavnem sploh ne govorimo. In dokler ni dokazano, je vse v redu! Pa tudi če se bo res kaj izkazalo, on osebno ni nič sprogramiral, saj sploh ne zna uporabljati računalnika.

Čemu torej nesmiselne zahteve po odstopu?

In ne glede na to, kaj bi na koncu sodišče po desetih letih morda sklenilo, spet ne bi bil kriv on, ker se pri zadevi, karkoli je že bilo, ni z ničimer osebno okoristil. Če goljufaš v dobrobit svojega podjetja, pa si to po standardih ljubljanskega župana in vse Slovenije zasluži celo priznanje.

Spomnimo se nesebične prodaje tujih zemljišč v imenu mestne občine ali vrtanja stožiške bančne luknje – vse v dobrobit najlepšega mesta na svetu. Zakaj bi torej direktor VW odstopil zaradi računalniške igrice, katere namen je bil tovarni in njenim zaposlenim prinašati večji zaslužek? Še medaljo bi mu morali dati!

Tovarna je odgovorna za svoj proizvod, ker od njega živi Zato je tudi v razvpitih zdravstvenih aferah glede morebitnih šefovskih odstopov pri nas postala že tradicija, da direktorji bolnišnic sploh ne morejo razumeti, zakaj bi ob napakah njihovih ustanov pri zdravljenju, pa če so te še tako katastrofalne in povsem nedopustne, morali kakorkoli razmišljati o odstopu.

Saj direktor (naše) bolnišnice ni tukaj zato, da bi odgovarjal za kakovost proizvodov in storitev (to je zdravljenja bolnikov) kot kakšen direktor avtomobilske tovarne.

Tovarna je odgovorna za svoj proizvod, ker od njegove prodaje pač živi, in če se na tem področju kaj zalomi, odgovorni letijo zato, ker bodo ljudje v prihodnje kompromitirane proizvode manj kupovali. Odstop šefa, pod katerim je bil proizvod kompromitiran, je splošno uveljavljen način zmanjševanja škode v prihodnje. Je način, da se odpre novo poglavje in da ljudje dobijo jasen signal za povrnitev izgubljenega zaupanja.

Naša bolnišnica ne živi od zaupanja bolnikov Naša bolnišnica pa ne živi od zaupanja bolnikov v njeno zdravljenje, ampak od denarja, ki ji ga v skladu z družbeno-političnimi dogovori nameni ZZZS. Zakaj bi torej direktor bolnišnice odstopal zaradi nečesa tako nepomembnega, kot so katastrofe pri zdravstveni oskrbi bolnikov?

Naši direktorji so v skladu s starodavno samoupravljavsko tradicijo nastavljeni za vzdrževanje reda in miru ter zadovoljstva svojih zaposlenih. Kar smo od direktorjev v nekaj preteklih aferah celo eksplicitno slišali – brigajo me smrti bolnikov, o meni lahko odločijo le zaposleni. Namen bolnišnice je – bolnišnica.

Zakaj zaposleni pri nas hočejo vedno iste direktorje? Ampak če smo iskreni, pri nas nimamo le fenomena direktorjev, ki nikoli ne vidijo razloga za svoj odstop, temveč imamo tudi fenomen zaposlenih, ki nikakor ne želijo, da bi se šef, na katerega so se navadili, zamenjal.

Vse je strah, da bi bil njegov naslednik slabši za njih, zato imamo zanimiv fenomen. Direktorji, ki enkrat zasedejo svoje položaje, v Sloveniji postanejo praktično nezamenljivi, ne glede na škandale in napake, ki se zgodijo pod njihovim vodstvom.

Nekdaj, v avtokratskem režimu, je bila večnost slovenskih direktorjev posledica njihovega nastavljanja z enega samega, partijskega vrha. Dokler je direktor ustrezal partijskim kadrovskim kombinacijam, je ostal, ne glede na svoje (ne)delo, pijanstvo, grobijanstvo, (ne)uspešnost. Zaposleni pa so se mu morali prilagoditi, če so hoteli obdržati službo.

Direktorji in interesni vrtički V tranziciji je centralistično partijsko kadrovanje v državnih podjetjih in zavodih zamenjalo nekoliko anarhično usklajevanje interesnih skupin znotraj podjetja ali zavoda. Direktor je postal tisti, ki je omogočil sobivanje večine zaposlenih skupaj z njihovimi interesnimi vrtički.

Namesto direktorja vizionarja, ki bi usmerjal podjetje k boljšim proizvodom, se je uveljavil direktorski odsotni oče, čigar edini nalogi sta bili vzdrževanje interesnih ravnovesij znotraj podjetja in po drugi strani vzdrževanje politične zaslombe, da je država blagohotno gledala na podjetje, ki je čim bolj ustrezalo – zaposlenim.

Če je odsotnemu očetu uspelo vzdrževati mir v hiši, mu ni nihče zameri, če je bil pijanec, lenuh, ignorant, grobijan, grabežljivec ali kaj četrtega oz. petega.

Zato v Sloveniji nočemo menjavati šefov. Tiste, ki jih imamo, cenimo zato, ker se v slogu odsotnih očetov ne vtikajo v tisoče interesnih vrtičkov zaposlenih. Za novega šefa pa nikoli ne veš, ali mu morda ne bo padlo na pamet, da bo začel zares uveljavljati kompetence, kot je zapisano v pravilih in pooblastilih. Tega se bojimo in zato nočemo tvegati. Bolje vrabec v roki kot golob na strehi.