Gnus in finančni obvod ministra Mramorja

Ja, zasmilil se mi je, ker se mora v vsem jasni zadevi motoviliti s smešnimi izgovori kot petletni otrok, namesto da bi kot dedec povedal, da je šlo za njegovo idejo, ki jo je izpeljal, ker je mislil, da si to lahko privošči in da si bo z nagrajevanjem izbranih sodelavcev povečal osebni občutek moči.

Bil je dekan, bil je glavni (predsednik UO) za finance na univerzi in vsi fakultetni tajniki in dekani so v tistem obdobju glede kakršnekoli finančne novosti zastrigli z ušesi proti ekonomski fakulteti z vprašanjem, kaj o tem misli Mramor. Zato je takrat Mramor v dobri veri sklenil in izpeljal, kar se je zdaj izkazalo kot napaka. Pika.

Posledice neenakomerne moči David Smail, psihoterapevt in profesor klinične psihologije na univerzi v Nottinghamu, je v svoji knjigi Prevzemanje skrbi (Taking Care) zapisal: "Večino hudega v naši družbi in prav gotovo največji del tako imenovane patološke čustvene stiske, ki jo doživljajo ljudje, lahko pripišemo neenakomerni porazdelitvi oblik (ponavadi ekonomske) moči, ki zlorabljena deluje škodljivo."

Vsakdanji primer nezavedne, a škodljive (zlo)rabe moči so perverzne razlike v dostopu do denarja, ki je bil prvobitno namenjen kot imenitno pomagalo za izmenjavo in uravnovešenje uslug med ljudmi – koliko jaz tebi, toliko ti meni. Gre za uravnovešenje časa, talenta, prizadevanja, pozornosti, odgovornosti – vsega, kar sestavlja človeška razmerja.

Zloraba denarja Ampak človek, ki pridobi denar z manipulacijo, izkoriščanjem družbenega položaja, s krajo ali z nasiljem, izkoristi simbolni, človeški pomen denarja za nedostojno vzpostavitev prisilne (pre)moči do drugega človeka – ti meni veliko, jaz pa tebi nič (razen nakradenega papirja).

Tovrstno prisilno vzpostavitev nepravične (pre)moči ljudje zaznajo kot osebno(stno) degradacijo, posledica so čustvene stiske, razžaljenost, občutek razčlovečenosti. Pomislite na gradbenega delavca, ki mu njegov zaposlovalec (po možnosti na črno) na koncu meseca izplača vsoto, manjšo od tiste, ki jo sam brez dela in v petih minutah dobi za drobno birokratsko uslugo.

Dva poraženca

Ni mogoče, da v odnosu teh dveh ljudi ne bi stekel nezavedni čustveni tokokrog, ki bo neznosno razžalil in prizadel – oba, vsakega na svoj način. Eden bo postal žrtev človeške degradacije, drugi žrtev narcističnega napuha. Odnos, ki temelji na prisilni (pre)moči, obema udeležencema spodmakne realnost in ju prestavi v paralelni svet, ki ga slej ko prej oba sprejmeta kot novo (čeprav lažno) realnost.

Posiljevanje hierarhije Še bolj ubijalsko je osebno prilaščanje ter posiljevanje politične in družbene hierarhije. Hierarhija je globoko v podzavest umeščena človeška funkcija, ki nam omogoča obstoj ljudi kot organiziranih družbenih bitij. Arhetipsko je hierarhija funkcija Boga, tudi beseda hierarhija izvira iz grščine in pomeni "sveto vodenje".

Recepcija in odzivanje na "sveto vodenje" je tako pomembna sestavina človeka, da človeških družb brez Boga praktično sploh ne poznamo. Razprava o realnem obstoju Boga (kot bitja) pri tem sploh ni pomembna, za prakso zadošča dejstvo, da je funkcija "svetega vodenja" (hierarhije) vgrajena v vsakega človeka in brez nje človeške skupnosti sploh ne preživijo. Če Boga nimajo, si ga morajo izmisliti.

Sveto v krščanstvu Značilnost krščanstva je, da je "sveto" hierarhijo institucionaliziralo do politične hierarhije. Oče krščanske mistike Dionizij Areopagit, starogrški filozof, teolog in cerkveni oče iz šestega stoletja, je v svoji knjigi Nebeška hierarhija (De Coelesti hierarchia) govoril o nevidnem svetu in našteval redove angelov, ki naj bi zavzemali mesto med Bogom in Cerkvijo, kjer sta Serafin in Cerubin na vrhu med nadangeli, ki jim na dnu sledijo angeli.

Ne smemo pozabiti, da je Areopagit v Nebeški hierarhiji opisoval nevidni svet, ki je takrat predstavljal "višje znanje", vrednote in razsvetljenje, ki so bile vezane na kontemplativno zavedanje. Med zgodovino Katoliške cerkve pa je Cerkev "nebeški red" uporabila za politični red moči, kjer je hierarhija predstavljena s papežem na najvišjem mestu, sledijo pa mu kardinali, tem škofi ter nato duhovniki, nune in diakoni.

Cerkev predstavlja shemo hierarhije, ki jo je že leta 1851 Martineau opisal kot mejo despotizma, kjer lahko opazujemo, kako se normalen evolucionarni razvoj k vedno večji celovitosti patološko sprevrže v sistem zatiranja in represije, ki se ga posameznik niti ne zaveda; ga sicer občuti, vendar zaradi neprijetnosti čustev tovrstna občutja kmalu tudi potlači ali potisne v globine svoje psihe.

Podobno je tudi, če opazujemo zgolj hierarhično razvrstitev v družbi ali gospodarstvu, zato cerkveni sistem ni izjema.

Roparski prevzem hierarhije

V vseh družbah se zato pojavijo plenilci hierarhije, ki nasilno in roparsko zavzamejo hierarhične položaje, da bi od tam manipulirali s človekovo biološko potrebo po "svetem vodenju". Seveda v tem primeru vodenje v resnici ni več niti malo "sveto" (namenjeno blagostanju skupnosti), vendar ljudje, ujeti v prisilne tirnice politične hierarhije, kljub očitni manipulaciji sledijo tudi takim voditeljem. Cena je odklop od realnosti v prisilni "krasni novi svet", v katerem eni postanejo orwelovski (Živalska farma) prašiči in drugi konji ali osli ali psi – nihče pa ne ostane človek. Torej so žrtve pravzaprav vsi.

Gnus in Mramorjev finančni obvod Jean-Paul Sartre je sijajno opisal gnus, ki ga do sveta in realnosti začuti ukalupljeni človek, ki odtrgano lebdi v paralelnem, s prisilno močjo deformiranem svetu. A na žalost večina ljudi ob prisilnih igrah moči čustveno otopi in potem v odnosih sploh niso več zmožni zaznati avtentičnega gnusa kot zadnjega opozorila pred razčlovečenostjo.

Po fazi zatrtega gnusa namreč sledi le še brezkrvna, mehanska utirjenost v prisilne in posiljene vloge, kalupe in hierarhije. Z velikim posledicami na človeško telo, ki zaradi svojih refleksnih, bioloških odzivov ne more brez poškodb prenašati vseh nečloveških napetosti, degradacij in perverznih spreobrnitev. Degradirane žrtve zato običajno postanejo čustveno izpraznjeni, izžeti, razžaljeni depresivneži, narcistične žrtve pa brezčutni in brezizrazni roboti brez čustev.

Večino napak naredimo v dobri veri Večino napak, ki jih naredimo v življenju, naredimo v dobri veri (razen če smo popolni bedaki) in šele čas pokaže, da je šlo za napake. Kar nas ne odvezuje od priznanja, da smo ravnali ali se odločili napačno in s tem povzročili slabe učinke, ter da bi drugačna (boljša) odločitev imela boljše učinke.

Na primer bančnik, ki ga je posojilo potegnilo v črno luknjo, je ob podpisu pogodbe nedvomno sprejel napačno odločitev, ki je izgovor o tem, da ni pričakoval krize, ne zmanjša niti za evro.

Zakaj bi se ob gromozanski škodi komurkoli sploh ljubilo razpravljati o njegovi krivdi, saj gre za bančnika in ne za predšolskega otroka. In celo pri otrocih odgovorni vzgojitelji ne bi smeli dopuščati, da slabe posledice svojih dejanj opravičujejo z dobrim namenom ali nevednostjo – zanemarjena zlata ribica je enako mrtva zaradi skrbnikove lenobe, pozabljivosti ali neodgovornega eksperimentiranja s kisom ali soljo.

Odločitve in dejanja imajo v realnem svetu pač posledice in že otrok bi se moral naučiti sprejemati posledice svojih odločitev in dejanj, ne pa z vzgojitelji razglabljati o dobrih namenih, krivdah, odpustkih in spovedih.

Spovednica ne bo ničesar rešila Ampak zakaj se minister Mramor kot nevzgojen petletni otrok smeši z izgovori, da ni vedel in zato ni kriv. Koga to sploh briga! Če ima človek težave s prevzemanjem krivde, naj s svojo intimo ne muči slovenske javnosti, ki ima dovolj drugih težav, ampak si naj plača psihiatra. Če nima denarja, naj se dogovori za plačilo na obroke ali pa gre na službene stroške – prepričan sem, da temu nihče ne bo ugovarjal, že zato, ker je minister in je v splošnem družbenem interesu, da je mentalno v čim boljšem stanju.

Vendar pa ostaja dejstvo, da je bilo dejanje, ki ga je storil kot dekan, napačno. Če bi bil minister dedec iz normalnega in realnega sveta, bi to v enem stavku jasno in glasno povedal in se z drugim stavkom opravičil akademski srenji za senco, ki je je bila brez pravega razloga deležna zaradi njegovega napačnega dejanja.

In to je to – nič drugega se mu ne bi zgodilo, saj vendar ni več uslužbenec Univerze v Ljubljani in mu rektor, tudi če bi hotel, v resnici nič ne more. Posledice njegove napake bo itak plačal Cerar na prihodnjih volitvah, zato mora on razmisliti o plusih in minusih svojih odločitev. Tudi glede Mramorja. In tudi v tem primeru se bo šele takrat, na volitvah, pokazalo, ali je bila zdajšnja Cerarjeva odločitev pravilna ali napačna. Spovednica ne bo ničesar rešila.