Glej, kdo in kako se oglaša

Kaj pa na sebe? Ste se vprašali, zakaj na mnenje nekoga odreagirate, kot odreagirate? Zakaj vas privlačijo točno določene teme? Ste se kdaj zares vprašali in pogledali vase, zakaj vam gre v življenju neka določena oseba na živce, vas frustrira, pa je po možnosti sploh ne poznate? Kaj te reakcije povedo o drugih in vas samih? Reakcije posameznika, ki so verbalna in neverbalna komunikacija, lahko drugim in v prvi vrsti vam samim nastavijo ogledalo, kaj ste, kdo ste in kje v življenju ste po čustveni in mentalni razvitosti. Ko nevede izdajamo zamere in frustracije Lahko bi rekli, da ljudje z verbalno in neverbalno komunikacijo prav sami sebe najbolj in najmočneje izdajajo. Razkrijejo namreč, katere teme, stvari ali dogodke v življenju imajo predelane in s katerimi so pomirjeni, po drugi strani pa lahko njihove reakcije pokažejo, kako močno so v nekem začaranem krogu bolečine, zamer, frustracij, zavisti. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj se dogaja v ljudeh, kaj se v njih prebuja, na kaj se pravzaprav odzivata telo in um. Še posebej pri tistih, katerih reakcije so impulzivne ali nesorazmerne z dogodkom ali povezanostjo z njimi samimi; ali še najbolje rečeno – v življenju reagirajo in razrešujejo težave na primitiven način. Kaj druga oseba z določeno komunikacijo sporoča o sebi in lastnih izkušnjah Dogaja se, da ti ljudje mnenja, razmišljanja, vedenja, čutenja, reakcije drugih ljudi v večini primerov gledajo in doživljajo zgolj osebno. Rečemo, da nimajo razmejitev in prevzemajo stvari takoj in zgolj nase. Ob tem se v večini primerov začnejo spraševati, kaj ta oseba sporoča o meni, kaj si o meni misli negativnega, namesto da bi si zastavili vprašanje ali pogledali od daleč: kaj druga oseba z določeno komunikacijo sporoča o sebi in lastnih izkušnjah ali poslovno gledano, podaja strnjeno mnenje znanosti ali različnih raziskav ali mnenj. Na tak način se dogaja, da lahko vidijo, slišijo in obrnejo ter dojamejo stvari povsem in zgolj skozi prizmo svojih oči in na osnovi svojih preteklih življenjskih dogodkov, travm itd. Na podlagi tega se kaj hitro lahko počutijo, kot da jih napada oseba, ki sploh ne ve, da v njih prebuja takšna občutenja. Celo sami lahko napadajo na različne primitivne načine, ker mislijo in čutijo, da so bili napadeni. Ti ljudje nimajo razvite sposobnosti razširjenega vpogleda in globljega razmišljanja ter podajanja lastnih mnenj in razreševanja konfliktov na bolj konstruktiven in umsko razvit način. Od kod take razlike med dojemanjem in posledičnimi reakcijami ter načinom razreševanja težav med ljudmi? Težnje po ugajanju začnemo razvijati zelo zgodaj Vsem je znano, da se prav vsi ljudje med seboj razlikujemo. Niti dva primerka si nista identična. Vemo tudi to, da ljudje posledično zelo različno razmišljamo, se vedemo, imamo različne vrednote in način življenja, različni smo si po značajih. Dejstvo pa je, da čustvene reakcije, pa naj bodo v obliki vedenja, izrečenih besed ali v pisni obliki, vedno sporočajo stanje, zrelost in razvitost posameznika. Razvoj tovrstne komunikacije se začne že ob rojstvu in se nadgrajuje vse življenje. Že v zelo zgodnjih, mladih letih in tudi pozneje v odrasli dobi se pri ljudeh izrazito kažejo težnja po primerjanju, želja po ugajanju in želja po sprejetosti, s čimer v osnovi ni prav nič narobe. Kako naj se razvijajo otroci, če niso razviti niti starši Težava nastopi, ko ljudje v želji, da dobijo nekaj, namerno uničujejo ljudi okoli sebe s slabo komunikacijo ter slabim in škodoželjnim vedenjem. V šolah je ogromno primerov šikaniranja, blatenja, opravljanja, zbadanja otrok med seboj. Pa vendarle otroke in mladostnike še nekako razumemo, saj vemo, kakšni razvojni procesi se v teh posameznih obdobjih dogajajo. Težje tako vedenje razumemo med odraslimi. Ali morda bolje, razumemo ga lahko, saj imamo močan vpogled v psihologijo človeškega delovanja, težje pa tako vedenje sprejemamo. Posledično težje sprejemamo tudi ljudi, ki se obnašajo tako primitivno. Dejstvo je, da imajo otroci ob sebi starše, katerih naloga je – ali naj bi bila –, da jim pomagajo na tej razvojni poti, da bi se razvili v kar se da pametne, preudarne, delovne, razmišljujoče in komunikativne ljudi, ne pa v zavistneže in primitivce, ki v svojih reakcijah in komunikaciji ostanejo na razvojni stopnji dvo-, pet- ali desetletnikov. A tukaj lahko kaj hitro naletimo na veliko težavo. Kajti kako naj otroci, katerih starši so primitivni in zagrenjeni, dosežejo to stopnjo razvoja!? Lahko da je ne bodo nikoli in bodo vse življenje samo ponavljali priučeno. A imamo srečo: človeški možgani so namreč plastični in nove nevronske povezave se lahko vzpostavljajo na novo. Tako imamo možnost tudi pozneje v življenju raziskovati samega sebe, ob čemer se veliko naučimo, rastemo in se razvijamo. Namreč prav z raziskovanjem samega sebe se sploh lahko zares razumeš in spoznaš, zares veš, kaj hočeš in česa nočeš. Šele takrat lahko začneš raziskovati in razumeti tudi druge ljudi okoli sebe, svet okoli sebe. In šele to ti lahko prinese notranji mir in zadovoljstvo. Zakaj je prepoznavanje reakcij tako pomembno? Prepoznavanje lastnih reakcij in reakcij ljudi okoli nas oziroma komuniciranje je v življenju izrednega pomena. Če začnete načine komunikacij prepoznavati, razumevati in vrednotiti, lahko v življenju tudi delate razmejitve. To pa pomeni, da veste, kaj prihaja od drugih, kaj drugi govorijo in sporočajo o sebi ter kaj je zares vašega. Ob tem si ne dovolite, da vas vsiljevanje drugačnih mnenj ali vrednot drugih ljudi prizadene, enako tudi vi ne smete prizadeti drugih. Zato ne smemo nikoli pozabiti, da se lahko vse življenje izpopolnjujemo. S tem razvijamo visoko dodelano komunikacijo, ki na vsakem koraku prek podajanja mnenj, razreševanja težav itd. izkazuje, kaj ste in kdo ste!