Drugi tir - nasedla naložba za nasedlo državo

Zdaj, ko je vlada dala v javno razpravo zakon o drugem tiru, smo izvedeli tudi uradno ceno tega ponosa. Po oceni iz vladne obrazložitve zakona bo stal od 30 do 40 milijonov evrov neto proračunskega keša letno v obliki "plačila za dosegljivost". Ponovim: letno. Vsako leto. Koncept so najbrž izumili na Ekonomski fakulteti. Inspiracija - dodatek za stalno pripravljenost :-) Money for nothing. Plačilo za nič.

Vladna ocena je sicer mnogo preoptimistična. O tem več pozneje. Tule samo končni rezultat pod črto: proračun in razne nove takse bodo morale vsako leto dodati od pet- do desetkratnik realnih prihodkov drugega tira, da bo zadeva poslovala brez izgube. Naravnost fantastično.

Naivno medvprašanje – bo plačila za dosegljivost kot morebitni solastnik plačevala tudi Madžarska? Ali pa nameravajo šalabajzarji v slovenski vladi s slovenskim davkoplačevalskim denarjem částiti tudi Orbana?

Bolj kot na drugi tir bi bil ponosen na ...

Osebno bi bil sicer bolj kot na drugi tir ponosen recimo na zdravstvo, v katerem bi bili prebivalci lahko v primernem roku deležni kakovostne storitve in oskrbe. Kjer ne bi zaradi kriminalnih čakalnih dob prihajalo do resnih poslabšanj zdravstvenega stanja. Kjer ne bi naši ostareli starši raje tvegali težkih zdravstvenih zapletov, kot da se še enkrat vržejo v ignorantsko-birokratsko mašino naših ambulant in bolnic.

Bolj kot na drugi tir bi bil tudi ponosen na gospodarsko okolje z nizkimi davki, ki bi bilo privlačno za investicije, domače in tuje. Kjer bi tudi najsposobnejši mladi našli dobre službe doma, ne pa, da jih morajo tisti ob meji iskati v Avstriji, drugi pa spakirati kovčke in na letalo.

In tako dalje. Ko takole razmislim, na marsikaj bi bil lahko bolj ponosen kot na tiste k..... tračnice, ki bodo šibale kontejnerje v Ukrajino in avte iz Slovaške. Marsikaj pametnejšega bi slovenski proračun lahko naredil s tistimi 60 ali 70 milijoni evrov letno, kolikor ga bo stal drugi tir, od danes do večnosti. OK, vsaj nekaj desetletij, ker se bo potem ta izguba zaradi amortiziranosti začela manjšati.  

Katerega leta pa bo po vladni oceni drugi tir lastniku, državi, prenehal prinašati izgubo? Nikoli.

Investicija, ki se svojemu lastniku stalno prinaša izgubo, je nasedla investicija. Podjetje, v katerem je večji del investicij slabih, nasedlih, nasede tudi samo. Pa država? Nam najbližji primer nasedle države je Grčija. Država, ki se je nove investicije izogibajo v velikem loku, iz katere beži denar in najsposobnejši kadri. Politični cirkus, v katerem se je ustavil čas, dokončni fail. Za našega časa se Grčija ne bo več izvlekla iz svojega komposta, ostala bo zaostala periferna država, na pol bankrotirana, na pol Balkan, na pol tretji svet.

Grški nauk

Kakšno zvezo ima to z drugim tirom, pravite, pa da se sLOVEniji to ne more zgoditi, ker smo čisto drugačni? V premislek tole – leta 2007, dve leti pred zlomom, je Grčija cvetela, gospodarska rast je bila visoka, brezposelnost rekordno nizka, javni dolg je bil samo nekaj višji, kot je danes slovenski, EU denar je pritekal, od olimpijade 2004 je v državi vladala splošna evforija, vsi so verjeli, da znajo z javnim denarjem in javnimi naložbami delati gospodarski čudež. Politika pa je bila polna bleferjev brez dneva konkretne izkušnje v realnem gospodarstvu, ki so se čutili poklicane, da prav oni ta gospodarski čudež izvedejo. Zveni znano?

Tudi Grkom so pred olimpijado njihovi "resni ekonomisti" na veliko razlagali o silnih multiplikatorjih in pozitivnih eksternalijah teh investicij. Danes imajo: multiplicirano mizerijo in eksterno prisilno upravo.

Grški nauk – investicij, za katere ekonomski račun vnaprej pokaže, da bodo nasedle, se velja izogibati. Tudi, če jih plača proračun. Drugače prej ali slej nasede tudi država.

Zakaj vladnim ocenam ne verjamemo?

Zdaj pa nekoliko bolj tehnično, pa ne preveč. Zakaj vladnim ocenam ne verjamemo?

1. Vlada glede tega projekta že v štartu laže en gros. Želi ga prikazati kot zasebno investicijo, da bi zaobšla evropska proračunska pravila in morebiti pridobila financiranje iz t. i. Junckerjevega sklada. Kot takega: "Projekt mora biti pretežno financiran iz zasebnih sredstev. Država v projektnem podjetju ali operaciji ne sme imeti prevladujočega vpliva pri upravljanju in obratovanju enote, ki je nosilec izvedbe projekta."
   
   Kako to lahko dosežete pri projektu, kjer bo država po zakonu večinski delničar in kjer bo proračun kril 80 do 90 odstotkov tekočih stroškov? Težko. Evropsko komisijo in Junckerjev sklad morate pošteno nategniti. Primerno se zdi sklepati, da ima vlada, ki želi nategniti Evropsko komisijo in Junckerjev sklad, podobne namene tudi z vsemi drugimi, predvsem z vami, dragi volivci.
    
2. Vlada skuša morebitni vložek tujega partnerja prikazati kot kapitalski vložek, čeprav gre po vsebini za kredit, ki mu slovenski proračun zagotavlja pokrivanje izgube in zahtevanega donosa. Opozoril bi samo, da je bivša uprava Probanke v kazenskih postopkih, ker so posle, ki so bili po vsebini kreditni posli, prikazovali kot kapitalske vložke. Ministrom v premislek – v tej državi se znajdeš v kazenskih postopkih še zaradi večjih traparij, ko se zamenja vlada. Vprašajte Alenko Bratušek ali Boštjana Jazbeca.
    
3. Cena kapitala za projekt bo višja, kot vas skušajo prepričati. Trenutni donosi državnih obveznic niso neposredna referenca. Optimistična ocena cene dolgoročnega dolžniškega dela financiranja za ta projekt je tri odstotke, cena lastniškega kapitala pa med 6 in 9 odstotki.
   
   Tu vas "resni ekonomisti" še posebej resno zavajajo, ko vas skušajo prepričati, da je za državo cena lastniškega kapitala enaka nič ali donosu njenih dolgoročnih obveznic. Državne investicije so praviloma manj racionalne, manj donosne in bolj tvegane kot zasebne, zato je realna cena kapitala za državo še višja, kot v teoriji in praksi velja za tržna podjetja.
   
   Realno ceno lastniškega kapitala za projekt "drugi tir" bi lahko ugotovili, če bi v projekt tak, kot je, brez zagotovljenega državnega pokrivanja izgube ("plačila za dosegljivost"), povabili zasebne manjšinske partnerje. Ker ta scenarij ni uresničljiv, lahko kot posredni pokazatelj vzamete cene delnic podjetij na Ljubljanski borzi, kjer je v vseh primerih kontrolni lastnik slovenska država.
   
   Cena lastniškega kapitala, ki jo za sovlaganja v ta podjetja zahtevajo manjšinski delničarji, znaša približno 9 do 13 odstotkov. To je tudi najbolj realen pokazatelj tržne cene lastniškega kapitala za slovensko državo. Realna skupna tehtana cena kapitala za projekt drugi tir je torej med štirimi in petimi odstotki.
    
4. Projekt bo dražji, kot predvideva zakon. Zakon predvideva vrednost do ene milijarde evrov, čeprav investicijska ocena državnega inženirja DRI in njene revizije kažejo okrog 20 odstotkov višjo vrednost, brez DDV. Ampak finta je znana že iz prvega avtocestnega programa, pa potem natrenirana pri TEŠ6, med drugim. V štartu umetno znižaš ceno, voluntaristično zaženeš mašinerijo, kepa se zakotali, zmoremo in bomo, posledice pa bo tako ali tako pogoltnil nekdo drug. Davkoplačevalci. Povedno je, da se bodo tudi v primeru drugega tira dela začela, preden bo zaprta finančna konstrukcija. Projekt bo hitro naletel na "nepričakovane kraške ponikalnice". Kot lakonično pravi vladna obrazložitev: "Tveganja prekoračitve predračunske vrednosti obstajajo". Nemoj ti meni poslije nisam znao.
    
5. V obrazložitvi zakona ni nikjer navedena niti pričakovana investicijska vrednost projekta niti projekcija njegovih prihodkov. Kar tudi nekaj pove. Posredno lahko sklepamo, da vlada računa na 5 do 10 milijonov evrov lastnega prihodka projekta, uporabnine. Pa stroški? Ob realistično – optimističnih predpostavkah, da bo investicijska vrednost 1,2 milijarde brez DDV, tehtana cena kapitala 4 do 5 odstotkov in stroški obratovanja, vzdrževanja in amortizacije skupaj 1,5 do 2 odstotka letno, bo realni strošek drugega tira 70 do 80 milijonov letno. Da ne bo zmede, strošek rednega poslovanja, ne strošek investicije. Lastni prihodki bodo torej pokrili 10 do 20 odstotkov stroškov. Na vsak način tako malo, da natančna številka niti ni pomembna.
    
6. Preostanek bo pokril proračun oz. davkoplačevalci. Nekaj se bo sicer nateklo od novih taks – dodatnega davka za Luko Koper in dodatka na cestnino za tovornjake. Ampak, jebiga, davek je davek. Človek bi mislil, da smo s tem vprašanjem razčistili že ob Kranjčevih fiskalnih reformah v začetku 90., pa smo vedno znova presenečeni. Še kakšen "resen ekonomist" nas skuša sem in tja prepričati, da kakšen bencinski cent ali kaj podobnega v resnici sploh ni davek, čeprav je obvezen in ga predpiše in uveljavlja država.
    
7. Pri tem se lahko tudi vprašamo, kako bodo 10 milijonov letno novega davka, ki se podjetju obeta že od naslednjega leta, 2018, ko bo drugi tir še nekje daleč na negotovem horizontu dogodkov, požrli zasebni delničarji Luke Koper. In kako bodo povišanje cestnin pogoltnili tovornjakarji, ki imajo tudi precej izkušenj s pritiski na vlade. Za trenutno vlado pa je itak znano, da počepne pred vsakim, ki pokaže mišice.
    
8. Na koncu, pa verjetno najpomembnejše, je tu še vprašanje kadrovanja in kompetenc. Drugi tir bo zagnala vlada, ki v nobeno od ključnih institucij, ki jih obvladuje, ni niti približno sposobna nastaviti vodstev z ustreznimi referencami, ugledom in kompetencami. SDH, HSE, DUTB, Klinični center, Zavod za zdravstveno zavarovanje ... Vlada, ki ji najpomembnejšega upravljavca premoženja, SDH, vodi neka neznana Mata Hari brez ene reference na primerljivem položaju. Vlada, ki ji po skoraj treh letih mandata najpomembnejše podjetje v državi, ljubljanski klinični center, vodi nek tretjerazredni pripravnik. In tako dalje, da ne naštevam. Skratka, zgodba o drugem tiru ne bo pod Cerarjem, Gašperšičem, Počivalškom in Dragonjo nič bolj zgodba o uspehu, kot je bila zgodba Polzele ali Cimosa.