promet
avtocesta
Sobota, 16. 9. 2023, 21.56
7 mesecev, 2 tedna
Boštjan Udovič: DARS, ne širite avtocest!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
Že skorajda ni dneva v zadnjem letu, ko ne bi prek radia poslušali o zastojih na slovenskih avtocestah. Ne samo Primorka in Štajerka, tudi ljubljanska obvoznica je postala nočna mora za vse, ki želimo kdaj priti iz enega v drugi del mesta. V tem prometnem kaosu postaja življenje nas, vozačev, dnevni pekel. Dars nam pa kot rešitev ponuja širitev avtocest. Po mojem mnenju je to le kratkoročna rešitev, dolgoročno pa se bomo kmalu zagozdili v še dodatnem kupu pločevine. A pojdimo po vrsti.
Mati vseh slovenskih afer: cestna afera
Na Slovenskem je avto – odkar si ga lahko privoščimo – nacionalna svetinja. To sicer ni nič izrecno slovenskega, ampak spada nekako v duh srednje Evrope, predvsem v nemško duhovno zakladnico, kjer Das Auto ne pomeni le prevoznega sredstva, ampak življenjski slog, sredstva pod palcem ter tudi družbeni položaj in ugled.
Če vse to vzamemo v obzir, ne čudi, da je mati vseh slovenskih afer t. i. cestna afera. Dogajalo se je v času taljenja ledu, ki je sledil odstranitvi Aleksandra Rankovića, v času, ko si je domača partijska vrhuška začela socializem razlagati po slovensko.
Utopisti so mislili, da bodo lahko, ker grozečega Rankovića v Beogradu ni več, delali morda res tako, kot menijo, da je za Slovenijo najbolje. In v tem okviru so se odločili zgraditi prve zametke avtoceste v Sloveniji – del od Ljubljane do Postojne in del med Hočami in Levcem. A potem je Beograd potegnil za ročno zavoro.
Začela se je tekma s časom, v kateri je Slovenija tudi s populističnimi prijemi zmagala, in leta 1972 je bil del glavne prometne žile od Ljubljane na jugozahod dokončan. Vlada Staneta Kavčiča je to plačala z odhodom, ki je naznanil prihod drugačnih vizionarjev. Teh avtoceste niso več zanimale. Pa tudi železnice ne. Smo pa dobili tozde.
Osamosvojitev Slovenije in avtocestni križ
Razvoj je tekel svojo pot in prometni tokovi so se vse bolj večali. Slovenija tu še posebej po osamosvojitvi ni bila več izjema, ampak je postala pomembna tranzitna država. Pritiski na takrat relativno uboren (hitro)cestni sistem so terjali nove investicije.
Zato se je LDS s koalicijskim partnerji odločila, da naredimo avtocestni križ, ki bo Slovenijo povezal na oseh severovzhod-jugozahod in severozahod-jugovzhod, za vmesne priključke, kot je sever-jug ali vzhod-zahod, se pa nismo kaj veliko brigali. Goriško smo domovini priključili šele v poznih 2000, Posavje je še danes bolje priključeno hrvaškim kot slovenskim avtocestam.
Podatki družbe DARS d.d. kažejo, da je bilo do leta 1994 zgrajenih 147 kilometrov avtocest in hitrih cest, po tem letu pa 540 kilometrov. Torej: v zadnjih tridesetih letih smo zgradili skorajda štirikrat več kilometrov avtocest kot 30 let poprej.
Čeprav … Če smo iskreni, niso vsi deli avtocestnega križa v Sloveniji enake kakovosti in prijetnosti za vožnjo po njih. Štajerka je zavita, predori ozki in v veliki meri stari in nepregledni; Gorenjka je zavita, a veliko prijetnejša za vožnjo kot Štajerka, z boljšimi predori in lepšimi viadukti; Dolenjka je vmes kar malce prekinjena (pasa se razcepita pri Ivančni Gorici oz. Višnji gori), ker so staro hitro cesto porabili za en pas avtoceste, je pa lepa od Novega mesta naprej; o Prekmurki, ki je lepa, ravna, pa se vedno sprašujem, zakaj za vraga moramo po njej voziti 110 km/h, če je ravna in prijetna za vožnjo?!
Najbolj bohotna je seveda Primorka, za kar se je politika po nekaterih insajderskih informacijah s tistega časa odločila baje tudi zato, ker si je nekaj politikov želelo čim prej priti na svoj vikend, na muorje. Cesta je lepa, široka, pregledna, črnokalski viadukt je nekaj edinstvenega, pogled z njega pa nekaj prečudovitega, sploh v času sončnih zahodov. Škoda, da bo to umestitev v prostor iznakazil prihajajoči drugi tir, ki bi se ga verjetno dalo estetsko speljati drugače.
Če izključimo tretjo razvojno os (katere dolžina negradnje je v sramoto celotni Sloveniji), so naše avtoceste relativno v dobrem stanju in tudi dobro vzdrževane. No, če mi kdo ne verjame, nas se zapelje na izlet od Trsta do Sesljana, pa bo videl, kaj pomeni na avtocesti vlakec smrti …
Tata, kupi mi avto …
Če lepa dekleta ljubijo barabe, dobre ceste privlačijo veliko prometa. Podatki Ministrstva za javno upravo kažejo, se je promet na določenih delih slovenskih avtocest v zadnjih 25 letih podvojil. Če je leta 1997 razcep Kozarje pri Ljubljani dnevno prevozilo v povprečju 56 tisoč vozil, je leta 2021 ta številka presegala 107 tisoč vozil dnevno.
Opozarjam: dnevno, ne tedensko ali mesečno. Pri tem pa moram dodati, da je leto 2021 problematično, saj je to leto še vedno kovidno leto. Bojim se, da bodo podatki za 2022 še bolj zaskrbljujoči.
A ni se spremenila samo količina vozil, ki so se vozila čez ta razcep, ampak tudi struktura.
Leta 1997 so avtomobili predstavljali 87 odstotkov vseh vozil, ki so prevozila razcep Kozarje, tovornjaki pa 11 odstotkov. Petindvajset let pozneje je bila slika že krepko drugačna: avtomobili so namreč predstavljali "le" še 77 odstotkov, tovornjaki pa 22 odstotkov.
V številkah vozil, ki dnevno prehajajo razcep Kozarje, to izgleda tako: leta 1997 je dnevno v povprečju Kozarje prevozilo 6.377 tovornjakov, leta 2021 pa več kot 24 tisoč, torej skoraj štirikrat toliko kot leta 1997. In to v kovidnem letu. In potem se čudimo, da prav ta priključek dan za dnem doživlja prometne infarkte.
Vrnimo se v čas in prostor
Dars je konec avgusta letos na Ministrstvo za okolje, prostor in energijo naslovil prošnjo za izdajo okoljevarstvenega soglasja za širitev dela Primorke in Štajerke, da bi odpravil zastoje na najbolj obremenjenih delih ljubljanske obvoznice. Ta pobuda kaže, da se zgleda iz zgodovine nismo naučili kaj dosti.
Pričakovanja, ki jih Dars vliva državljanom, češ da bo s širšimi avtocestami konec gneče in čakanja, so jalova; širše avtoceste namreč pritegnejo še več prometa, sploh tovornega, za katerega je Slovenija prava sanjska destinacija.
K temu gotovo pripomore tudi domači prevozniški sektor, ki ob vsakem dvigu cen za cestnine ali čem podobnem grozi z zaprtjem avtocest in cest nasploh.
In tako se (politični) odločevalci, namesto da bi razmislili o tem, kako okrepiti javni promet in javno infrastrukturo, vedno ustrašijo rožljanja z zaporo cest in nepokorščino in raje razmišljajo o širitvah obstoječih kapacitet. Verjetno tudi nezavedajoč se, da si s tem kot država in narod režemo vejo, na kateri sedimo.
Dars, vas gledam!
Zatorej gre moj poziv vsem pristojnim predvsem v smeri razmisleka ne samo o tem, kako bomo zmanjšali gnečo na avtocestah kratkoročno, ampak tudi dolgoročno. Sam vidim rešitev predvsem v tem, da umaknemo s cest tovornjake, predvsem v dnevnih konicah.
Ne le med 8. in 9. uro ter med 15. in 16., ampak recimo med 7. in 19. oz. kot je dejal eden od mojih prijateljev zadnjič, ko smo si 4moški.com razdelili dve porciji čevapčičev in vsak odžulili svoj kriglček, je morda rešitev "znižati cestnine za nočno vožnjo tovornjakov in jih krepko povišati za dnevno". Ne vem, ali je res tako enostavno, kot zgleda, morda pa je.
Vsekakor, če ne bomo nečesa storili, kmalu ne bo nihče prišel več nikamor. Čevapčiče bomo tako namesto na obrežjih Drave ali v sončni Slovenski Istri jedli kar v avtu, nekje pri Brezovici. Saj si tega ne želimo, mar ne?
Siolov kolumnist Boštjan Udovič
