Kako in zakaj je nastala EU?

Od takrat je Evropa prehodila dolgo pot. Nenehno naraščajoče članstvo, razvoj skupnih politik, sprejem skupne valute in najpomembnejše - volja po nadaljnjem združevanju - kažejo na neverjetno uspešnost tega projekta. Na začetku so Evropo k tesnejšemu povezovanju vodili gospodarski interesi. 1951. leta je šest držav (Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Francija) podpisalo Pariško pogodbo in ustanovljena je bila Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Njen namen je bil odpraviti različne trgovinske ovire in ustvariti skupni trg, na katerem se bosta premog in jeklo iz članic prosto gibala. S tem se je začel celovit proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki. Podlago za Pariško pogodbo je sicer predstavljala leta 1950 objavljena znamenita deklaracija takratnega francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana o gospodarski in politični obnovi Evrope.

Evropska skupnost je rojena

Države so bile nad avanturo, ki ji v zgodovini ni bilo primerjave, navdušene. Delovanje skupnega trga za premog in jeklo jim je namreč pokazalo, da je gospodarsko povezovanje mogoče in da ga je treba razširiti. Tako je šest držav članic ESPJ leta 1957 podpisalo najpomembnejši akt o gospodarskem združevanju Evrope - Rimsko pogodbo, s katero sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom). EGS, ESPJ in Euratom so postale tri Evropske skupnosti. Glavni cilj EGS je bil ustvariti gospodarsko skupnost, ki temelji na prostem pretoku blaga, storitev in delavcev.

Vendar v začetku članice niso hotele dati preveč svojih suverenih pravic novonastali skupnosti. Francija je hotela vodilno vlogo in poskušala je omejiti tako ameriški vpliv v Evropi kot tudi preprečiti vključitev Velike Britanije v skupnost.

EFTA: Še ena Evropa?

1960. leta je sedem držav, to so Velika Britanija, Avstrija, Danska, Norveška, Portugalska, Švedska in Švica, kot protiutež EGS ustanovilo Evropsko združenje za svobodno trgovino (EFTA). Kasneje so se jim priključile še Finska, Islandija in Liechtenstein. Šele ko je leta 1969 v Franciji odstopil De Gaulle in je bil umaknjen francoski veto za vstop Velike Britanije v EGS, se je odprla pot za članstvo te otoške države v EGS.

1973. leta so k Evropski skupnosti pristopile Velika Britanija, Irska in Danska (Norvežani so na referendumu glasovali proti članstvu).

Sedemdeseta leta sicer pomenijo obdobje stagnacije Evropske skupnosti. Države članice so se ukvarjale predvsem same s seboj in z izhodom iz gospodarske krize, ki sta jo povzročila naftna šoka.

Ko so prišle iz krize, so leta 1979 postavile temelje za skupni monetarni sistem (EMS), s čimer se je začela pot proti evropski valuti - evru. Istega leta so bile izpeljane tudi prve neposredne volitve v Evropski parlament.

Od Evropske skupnosti do Evropske unije

1981. leta je Grčija postala deseta članica Skupnosti, 1986. sta se skupnosti pridružili še Španija in Portugalska.

Ker je bila EGS tedaj skupnost dvanajstih držav na različnih stopnjah gospodarskega razvoja, gospodarske razlike med nekaterimi državami članicami pa so bile velike, je bilo treba uvesti programe strukturnih pomoči. Kljub večjemu številu članic je to obdobje zaznamoval tako imenovani evroskepticizem, ki je bil predvsem posledica mednarodne gospodarske krize in trdih pogajanj o finančnih prispevkih držav članic.

1985. leta so evropski državljani dobili svoje prve potne liste, leto potem pa je na sedežu Evropske komisije ob taktih evropske himne zaplapolala evropska zastava.

Obdobju dvomov je kmalu sledilo obdobje novega upanja in zagona. Leta 1985 je predsednik Evropske komisije Jacques Delors predstavil Belo knjigo, v kateri je bil 1. januar 1993 določen kot rok za dokončno oblikovanje notranjega trga. Predlogi komisije so bili vključeni v Enotno evropsko listino (1986). V njej je načrt o tem, kaj vse je treba storiti, da bi prišlo do ekonomske, monetarne in politične zveze 350 milijonov ljudi in 12 držav. Ta naj bi nastala po letu 1992.

Osemdeseta leta niso kaj prida prispevala k temu cilju. Nekatere države so zelo zaostajale z ukrepi za poenotenje (Italija je na primer izvedla le 40 % normativnih aktov, ki jih je za poenotenje predvidevala Bela knjiga).

Šele po preobratu v Evropi sta Francija in Nemčija sprožili novo pobudo, ki je konec leta 1991 pripeljala do Maastrichtske pogodbe o Evropski uniji, ki je zaznamovala novo fazo v procesu oblikovanja vse tesnejše zveze med narodi Evrope. Pomembna sprememba, ki jo je prinesla, je uvedba naziva "Evropska unija", s čimer so dotedanjemu, predvsem gospodarskemu sodelovanju med članicami dodali tudi politično dimenzijo. Ta se odraža v tem, da lahko državljan katere koli članice postane tudi državljan Evropske unije. Poleg popolnega poenotenja na gospodarskem področju so se izrekli še za skupno zunanjo in obrambno politiko. Pogodba je začela veljati 1. novembra 1993.

Novi izzivi Evrope

1995. leta so k Evropski uniji pristopile še Avstrija, Finska in Švedska, Norvežani so na referendumu glasovali znova proti članstvu. Evropska unija je štela že 15 članic.

1997. leta je Maastrichtsko dopolnila Amsterdamska pogodba, ki je prevetrila in okrepila nekatere politike in instrumente Unije na področjih, kot sta zaposlovanje ali zunanja politika. Ustanovila je funkcijo visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko.

Ekonomska in denarna unija je zaživela leta 1999 s pristopom 11 držav članic, ki se jim je leto pozneje pridružila še Grčija. Naslednji velik korak je bil storjen 1. januarja 2002, ko se je 12 držav članic odpovedalo nacionalnim valutam in sprejelo novo skupno evropsko valuto - evro.

Devetdeseta leta so Uniji poleg uvedbe skupne valute prinesle nov izziv - širitev na države srednje in vzhodne Evrope. Unija se je hitro odzvala in doumela pomembnost in nujnost izziva ponovne vzpostavitev demokracije v državah tega dela Evrope. Širitev bo zagotovila tako formalno kot vsebinsko združitev večjega dela evropske celine, s katero bi za vedno izbrisali ostanke delitve in nasprotij povojnega obdobja. Preden pa bi nove države članice lahko pristopile k Uniji, je treba izvesti precejšnje spremembe. Ustanove EU in njihov način delovanja se v več kot petdesetih letih obstoja niso spremenili in Unija, ki je bila sprva zamišljena kot skupina šestih držav, brez sprememb ne bo sposobna normalno delovati v novih okvirih.

Leta 2001 podpisana Pogodba iz Nice je vsebovala vrsto reform, ki naj bi zagotovile nemoteno vključitev novih držav članic v institucionalne strukture Unije.

Vendar te reforme niso dovolj. V pričakovanju širitve in seznanjen s potrebo po temeljiti proužitvi vprašanj, povezanih z nadaljnjim združevanjem, je Evropski svet decembra 2001 sprejel Deklaracijo o prihodnosti Evropske unije, ki EU obvezuje, da postane bolj demokratična, transparentna in učinkovita. V deklaraciji je zastavljenih 60 ključnih vprašanj o prihodnosti EU, ki obravnavajo delitev in opredelitev pristojnosti znotraj EU, poenostavitev delovanja Unije, prenovo ustanov in poenostavitev pogodb ter oblikovanje ustanovne pogodbe Evropske unije (t. i. evropske ustave).

Odgovore na ta vprašanja je pripravljalo 105-člansko telo, imenovano Konvencija o prihodnosti Evropske unije, o njenih predlogih pa razpravlja in odloča medvladna konferenca, ki je bila sklicana posebej za to priložnost in se je pričela oktobra 2003.

1. maja 2004 je Evropska unija doživela največjo širitev doslej; pridružili sose ji: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija.