Intervju: Dogajanje v Koebenhavnu je fijasko

Podnebna konferenca v Koebenhavnu se je končala brez zavez, zgolj na deklarativni ravni, pa čeprav ameriški predsednik Obama in nemška kanclerka Merklova v en glas zatrjujeta, da so storili prvi korak k novem svetovnemu podnebnemu redu. Pa je to res, ali pa se najpomembnejši globalni politiki le tolažijo, s farso, ki se je minulo soboto končala v danski prestolnici. Lučka Kajfež Bogataj, je tako kot predstavniki okoljskih organizacij in civilnodružbenih skupin razočarana. Dogajanje v Koebenhavnu je sramota, polom, fijasko! Ja, zares ta konferenca je bila velik polom! Zlasti za to, ker so imeli vsi udeleženci oziroma vse države dovolj časa, da bi na svojem področju pripravili jasne nacionalne strategije, sprejeli ustrezne nacionalne zakonodaje, in seveda prišli v Koebenhavn samo formalno podpisati globalni dogovor. Je pa v več kot 190 državah, kolikor se jih je podnebne konference udeležilo, to morda storilo zgolj deset držav. Dejansko pričakovanja "znanosti" pred konferenco za to sploh niso bila velika. Zato se mi zdi še toliko bolj "neoprostljivo"; ta veliki šov, te velike množice, ki so se valile v dansko prestolnico, ko so voditelji največjih, na tiho vedeli, da vsebinskega dogovora ne bo.

Prvi mož Evropske komisije Jose Manuel Barosso je ob koncu konference dejal, da je dogovor boljši kot nič. Pa vendar, kje vi vidite glavne razloge za polom konference, kdo so tisti, ki so za neuspeh najbolj odgovorni? Glavni razlog je prepletenost vsega, kar je povezano tako z gospodarstvom kot tudi z izpusti. Nobena država v času globalizacije ni neodvisna od druge. Tudi EU, ki naj bi bila na eni strani vodilna v boju proti podnebnim spremembam, ima seveda celo vrsto grehov. Zaradi Evrope imamo "deforestacijo" gozdov v Braziliji, kjer proizvajajo za nas krmila za živino. Povezani smo z odlivanjem ogljika, ker izdelke za Evropo izdelujejo na Kitajskem, kjer se torej tudi naši izpusti poznajo. Evropa ima zelo množičen promet, tako cestni, letalski kot pomorski, kjer se tovrstne emisije spet ne štejejo. Ampak to je samo primer Evrope, da ne govorimo o ZDA, Kitajski ali Indiji. Skratka v globalnem svetu je vse prepleteno. Težko je zato neko odločilno in vodilno vlogo odigrati, udariti po mizi, češ, mi bomo drugače postopali. Če smo pošteni, je vse povezano in v vse skupaj ob določenih odločitvah potegneš tudi poslovne partnerje. To je glavni razlog, da se je končalo, kot se je, brez dogovora!

Mnogi so gradili upanje za okoljsko prihodnost planeta na ameriškem predsedniku Obami, pa se je na koncu izkazalo, da je upanje umrlo zadnje, ampak ameriški predsednik se je izgubil v "sivini" konference. Številne je razočaral, tudi vas? Ne, ker jaz sem vedela, da so realna pričakovanja minimalna. Obama je samo človek iz mesa in kosti. Vsa upanja in frustracije, ki so se na tem področju kopičile že leta, zato on sam ne more nositi. Pričakovati čez noč, tudi če bi dobil tri Nobelove nagrade, je nerealno. Je pa to tudi odraz globalne miselnosti, češ, da se vse skupaj vrti okoli ZDA. Ta percepcija na podnebnem področju je zelo, zelo napačna. Ali če povem drugače - ta logika je počasi že preživeta!

Kako komentirate, da je ameriški predsednik praktično prezrl okoljska prizadevanja Evropske unije? Treba je vedeti, da na tem področju vlada neka tiha tekma med ZDA in EU, tako pri novih tehnologijah in trgih, kot tudi pri skupnih izzivih ter seveda problemih, torej tudi pri škodljivih izpustih. Dejansko je malce čutiti nek boj, kdo bo z novimi tehnologijami uspel ne le krotiti škodljive izpuste, torej podnebne spremembe, ampak tudi ustvarjati velike posle. In ZDA so bile, kot nas uči zgodovina, vedno bolj pragmatične kot Evropa. Ta se je venomer zavzemala za velike cilje, medtem ko je Amerika vedno veliko denarja vlagala v nove tehnologije.

Kje Vi vidite tu Slovenijo? Slovenija ima enak problem kot velika večina držav, ki so sodelovale na podnebni konferenci na Danskem. Mi žal nimamo jasne nacionalne strategije, kako zmanjšati emisije strupenih plinov. Vemo, kje grozi nevarnost, rastoči promet, pa produkcija elektrike s fosilnimi gorivi, pa še kaj bi se našlo, toda to sta dva ključna problema, katerih se politika ne dotakne. Zakaj ne vprašate politikov!