Državni bolnik št. 1 …

Železnica je bila tudi zaradi veliko manj avtomobilov dobrodošla, priljubljena in udobna možnost prevoza. Mnogi so celo »jugo« in Evropo prepotovali z vlakom. Železničarji so bili med najbolj cenjenimi državnimi uslužbenci, njihovo delo je bilo dobro plačano, imeli so ugled, njihova delovna mesta pa so bila absolutno varna! Celo ministrstvo za železnice so imeli v nekdanji FLRJ, kar samo potrjuje pomen in vlogo železničarskega ceha! In zdaj? Zelo, zelo črna slika. Pravzaprav so Slovenske železnice že na »transfuziji«! Vse manj prepeljanega tovora, rdeče številke, visoka zadolženost in visoki stroški dela so že skoraj stalnica železniškega sistema s približno 10 tisoč zaposlenimi. Zato je še precej »samoupravno« organiziran sistem z močnimi in vplivnimi sindikati, ki imajo pomembno, če ne celo odločilno besedo pri »kadriranju« vodilnih, zdaj tik pred stečajem? Da železniškemu sistemu sveti rdeča lučka, je spoznal tudi prvi minister Borut Pahor s svojimi rednimi »prvoponedeljkovimi« obiski na »ajzenponu.« Hvalevredno! Vsi dosedanji premieri so se, v glavnem enkrat na leto, radi slikali z železničarji, vlak pa je brzel naprej, v brezno neznanega. Ampak, g. Pahor, to, da ste vsak prvi ponedeljek v mesecu na Slovenskih železnicah, še ne bo rešilo bolnika na smrtni postelji! Več kot 300 milijonov evrov dolga, milijonske izgube iz preteklih let, samo v minulem letu naj bi je bilo med 40-50 milijoni, če ne celo več, za približno tretjino manj prepeljanega tovora … Vse to so podatki, da tako kratko malo ne gre več. Tega se je očitno zelo hitro zavedla tudi nova od oktobra vodilna garnitura z generalnim direktorjem Goranom Brankovičem na čelu. Zato s sindikati že tedne išče skupni imenovalec o prvih tisoč delavcih, ki jih bo treba napotiti na čakanje, menda že prihodnji teden. Pa to ne bo dovolj! Kot tudi ni nobenega resnega jamstva, da ne bodo na čakanju končali nekateri, ki si tega s svojim znanjem in delom ne zaslužijo! Ja, tudi plače bo treba »porezati« za 5, 10 ali celo več odstotkov, seveda sorazmerno z višino plače. To bodo morali končno spoznati tudi »vsemogočni« sindikalni voditelji. Železničarski prihodki so namreč vse manjši in država zares ne more biti več molzna krava Slovenskih železnic, ki na mesec samo za plače potrebuje približno 16 milijonov evrov. Menda bo prometni minister Patrick Vlačič, kako primeren priimek za zdajšnji železničarski trenutek, javnosti in železničarjem jutri dokončno nalil čistega vina. Slovenske železnice,take kot so, nikakor ne morejo preživeti! Sistem je treba korenito reorganizirati, ga postaviti na zdrave temelje. Pa je to sploh še mogoče? Kdo bo pokril več stomilijonski dolg, pa izgubo in ne nazadnje, kdo bo pristrigel peruti »posrednikom«, ki se pri železničarskem koritu že leta, če ne celo desetletja veselo mastijo? In ne nazadnje, kako nameravajo na »tire« znova pritegnili več »tovora«, pa tudi vesele potnike, ki jim bo vožnja z vlakom v užitek in bo postala vsakodnevni način »mobilnosti«? Veliko vprašanj torej, brez odgovorov. Ali jih kdo pozna? Odgovore namreč …