Pol stoletja Toyotinega fenomena: na ceste kar 44 milijonov coroll #video

Pol stoletja in 44 milijonov prodanih avtomobilov:
1966–1970 (corolla E10), 1970–1974 (corolla E20), 1974–1981 (corolla E30 in E50), 1979–1983 (corolla E70), 1983–1987 (corolla E80), 1987–1991 (corolla E90), 1991–1995 (corolla E100), 1995–2000 (corolla E110), 2000–2006 (corolla E120), 2006–2013 (corolla E140 in E150), 2013– (corolla E160, E170 in E180)

Toyota corolla – japonski "golf" za okoli sto Slovencev letno

Test pred prenovo: Toyota corolla 1.4 D-4D

1966–1970 (corolla E10)

Prvo corollo, naslednico modela publica, so pri Toyoti zasnovali z željo, da bi postal ljudski avtomobil – kar se je, mimogrede, s časom uresničilo v največji mogoči meri. Takrat je bila to klasična dvo- ali štirivratna limuzina in trivratni(!) kombi, dve leti pozneje pa so dodali še kupe z imenom sprinter. Poganjal jih je 1,1-litrski (od leta 1969 pa 1,2-litrski) motor takrat klasične gradnje – z odmično gredjo v bloku.

Corolla s publico ni imela nič skupnega, saj je publico med drugim poganjal 2-valjni bokserski motor. Za tiste čase je imela napreden menjalnik s kar štirimi prestavami, ročico zanj pa na tleh, ker do takrat ni bilo v navadi, na voljo pa je bila tudi dvostopenjska avtomatika. Še bolj napredna je bila prednja prema enake zasnove, kot je danes običajna – z vzmetnimi nogami (MacPherson).

Za svojo velikost je bila corolla zelo prostorna, navduševala je s prednjima školjkastima sedežema in razkošno zadnjo klopjo, predvsem pa si je hitro pridobila sloves kakovostnega, trajnega in zanesljivega avtomobila, kar jo je tri leta po prvi predstavitvi zavihtelo na prvo mesto med najbolje prodajanimi avtomobili na Japonskem. Prvo corollo so že izvažali v Evropo, Severno Ameriko in v Avstralijo.

1970–1974 (corolla E20)

Že za drugi model pri Toyoti pravijo, da je bil povsem nov. Oblika je imela več oblin, precej so izboljšali podvozje, podaljšali so razmik med osema, ponudili pa so še več karoserijskih variant. Po novem so ponujali tudi petvratni kombi ter dostavniško, tri- in petvratno različico. tudi motorna ponudba se je precej razširila, na voljo so bili 1,2-, 1,4- in 1,6-litrski stroji. Med njimi je menda največ slave požel motor 1,6-litrski 2T-G z dvojno odmično gredjo v glavi, z dvema uplinjačema ter z močjo 85 kilovatov (115 "konj").

Zanimivo je, da so glavo motorja ulivali pri Yamahi, ne glede na to pa je bila corolla (levin) s tem motorjem za tiste čase izjemni športni avtomobil. Corollo druge genercije so izdelovali do leta 1974 (med drugim tudi v Indoneziji), štiri leta dlje pa so v proizvodnji ostale njene kombijevske in dostavniške različice.

1974–1981 (corolla E30 in E50)

Ta generacija velja za časovno najdaljšo med corollami, verjetno tudi zaradi svetovne recesije (1970) in ene večjih naftnih kriz. Kljub temu ji je uspelo v veliki meri pomagati k največji rasti znamke Toyota na ameriškem trgu. Je pa tretja generacija prinesla tudi veliko tehničnih novosti, začenši z razvojem karoserije v vetrovniku.

Še ena pomembna novost je bila karoserija z vrati na zadku (kombikupe E50) od leta 1976, poleg tega pa so prvič predstavili motor, ki je deloval v področju zelo revne zmesi in je bil na voljo tudi v drugih toyotah. Corolle te generacije so med drugim izdelovali tudi v Avstraliji, v ZDA pa se je že morala spopadati s takrat novim volkswagnom rabbitom (oziroma golfom po naše).

1979–1983 (corolla E70)

Nastopil je čas bolj oglatih avtomobilov in takšna je bila tudi četrta generacija corolle, čeprav so njeno karoserijo kar 400 ur izpopolnjevali v vetrovniku. Imela je znova podaljšano medosje, dobila je izpopolnjeno zadnjo premo (vijačne namesto listnatih vzmeti, večtočkovno vpetje preme, Panhardov drog), za nekatere trge tudi nova motorja (1,6 z vbrizgom goriva, 1,8 in 1.8 dizel) in volanski servo, še vedno pa je motor poganjal zadnji kolesi.

Ostala je izjemno bogata ponudba karoserij, med razvojem pa so upoštevali precej strožje zahteve od prostornosti do trušča v notranjosti. Prodajo so razširili na številne azijske trge, corolla GT pa je dosegla tudi nekaj vidnih dirkaških rezultatov. Večina karoserijskih različic se je umaknila do leta 1983, le kombi in dostavnik so ponujali do leta 1987. 

1983–1987 (corolla E80)

Za to generacijo pravijo, da je bila najbolj priljubljena corolla, saj so jih izdelali kar 3,3 milijona, in sicer tudi v Venezueli, Avstraliji, Južnoafriški republiki in ZDA. To je tudi prva corolla s prednjim pogonom, le kupejevske in kombikupejevske corolle so temeljile še na prejšnji platformi z zadnjim pogonom. Ker so jo prodajali na številnih trgih, se je precej povečalo število (predvsem motornih, a tudi drugih kombinacij) različic, gre pa za prvo corollo, ki so jo razvili s pomočjo računalnika.

Motorji zanjo so bili od 1,3 do 1,6 litra (dizel 1,8 litra) in z uplinjači ali elektronskim vbrizgom (dizel z mehanskim), večina pa je bila izpopolnjena v primerjavi s prejšnjo generacijo in prilagojena prednjemu pogonu. Z različico coupé (šasija AE86) so med letoma 1985 in 1993 nastopali v reliju v skupini A, hkrati pa je to tudi zadnja corolla z zadnjim pogonom.

1987–1991 (corolla E90)

Čeprav si je corolla že s prvo generacijo pridobila sloves kakovostnega avtomobila, so pri razvoju šeste generacije posvečali še dodatno pozornost na to temo. Med drugim so prek stotim proizvajalcem sestavnih delov predlagali čez dva tisoč izboljšav. Tudi s stališča videza se je ta generacija močno odmaknila od prejšnje, še boljša pa je bila njena aerodinamika.

Je prva corolla, ki je imela tudi možnost vsekolesnega pogona – v tem primeru je bila zadnja prema toga. V ponudbi vrste karoserij in motorjev ni bilo večjih razlik v primerjavi s peto generacijo, povečali pa so število tovarn, kjer so jo izdelovali ali le sestavljali. Toyota je za Evropo zasnovala oblikovno rahlo drugačne karoserije, čeprav se kombilimuzinska različica še ni uspela najbolj uspešno kosati z evropsko ponudbo – zaradi videza in zaradi izjemno majhnega prtljažnika. V Južnoafriški republiki so to corollo izdelovali vse do leta 2008!

1991–1995 (corolla E100)

S to generacijo je corolla zrasla za en velikostni razred in postala karoserijsko obla kot še nikoli. Ob tem so uporabili manj sestavnih kosov za karoserijo, kar jo je tako pocenilo kot naredilo čvrstejšo. V skladu s trendi v avtomobilski industriji so znova znatno zmanjšali aerodinamičen upor, žarometi pa so bili pokriti s plastiko namesto s steklom kot do takrat.

Sicer pa se ni dosti spremenilo: ostale so številne tovarne, ponudba karoserij in ponudba motorjev, le da se je tem – tudi zaradi prehoda v višji razred in s tem večjo maso – povečala prostornina do 1,8 litra (dizli do 2,2 litra). Menjalniki so bili že do šeststopenjski oziroma do štiristopenjski samodejni. Pri karoserijah smo bili tudi Slovenci prvič uradno deležni dveh različnih kombilimuzin tega avtomobila, to sta bili različici "hatchback" in "liftback".

Pri tem je prva klasična kombilimuzina, druga pa neka vmesna stopnja med našo kombilimuzino in kombikupejem, kar je najbolj opazno po naklonu zadnjega stekla. Ta generacija je tudi Evropejce dokončno prepričala z zanesljivostjo.

1995–2000 (corolla E110)

Nova generacija corolle je bila, gledano tehnično, od vseh menda še najmanj nova, saj je (zaradi zmanjšanja stroškov razvoja) slonela na isti platformi kot prejšnja. Tako je šlo bolj ali manj za izpopolnjevanje na vseh področjih: manjši vpliv na okolje, večji izkoristek, manjši stroški lastništva in vzdrževanja, več varnosti, manj notranjega trušča in podobno. Hkrati je odločitev o nespremenjeni platformi prinesla tudi nespremenjeno ponudbo karoserij in motorjev.

Da pa bi še povečali prepoznavnost modela, so se znova odločili preskusiti se na dirkališčih. Tako je na osnovi evropske trivratne kombilimuzine julija 1997 nastala corolla WRC z motorjem in štirikolesnim pogonom celice. Nekaj odmevnih zmag in naslov med konstruktorji so lepi uspehi, ki jih je prekinila Toyotina odločitev, da se na dirkaškem področju preseli v formulo 1.

2000–2006 (corolla E120)

Z novo generacijo je postala corolla evropska, saj so jo razvili v Toyotinem evropskem razvojnem centru in s tem pokazali, da je ta trg za njih izjemnega pomena. Na ta način so želeli povsem pretrgati zvezo s preteklostjo in kupcem na vseh področjih ponuditi cenovno ugodnost.

Kljub evropski naravnanosti pa sta najprej na trge prišli limuzina in kombi in šele naslednje leto kombilimuzina, ki se je od prvih dveh močno razlikovala tudi na prednjem delu. Še nikoli do zdaj corolle niso izdelovali in sestavljali v toliko državah in celinah kot tokrat, so pa ponudbo karoserij skrčili le na omenjene tri. Prvič povsem globalna corolla je bila na nekaterih trgih na voljo tudi v športni različici T-sport.

2006–2013 (corolla E140 in E150)

Z že deseto generacijo so pri Toyoti za evropski in domači trg ločili model auris od corolle: auris je bil pravzaprav corolla kot kombilimuzina, tako pa je corolla postala zgolj limuzina ali kombi. Corolle so se vse bolj razlikovale glede na trge, kjer so jih prodajali, še posebej za ameriški trg. Ne glede na to pa so pri razvoju vseh različic upoštevali 'pravilo petih minut' – kupci naj bi v le petih minutah vožnje opazili (izboljšano) kakovost nove corolle na vseh ravneh.

Načelno so obstajale tri različice nove corolle: običajna (E140), široka E140 in široka E150, kjer sta se široki od običajne razlikovali predvsem po nekoliko večjih merah, E150 pa tudi po (novi) platformi MC. 

2013– (corolla E160, E170 in E180)

Do zdaj zadnja generacija je postavila veliko ločnico med corollami, namenjenimi različnim trgom. V Evropi je naprodaj različica E170, zasnovana na platformi MC, na te trge pa je prišla leta 2014. Na voljo so motorji s prostorninami od 1,3 do 2 litrov (dizel z 1,4 litra) ter ročni (5 in 6), samodejni (4) in neskončnostopenjski (CVT7) menjalniki.

Prvič je corolla dobila napredno, skoraj futuristično obliko karoserije, za naše trge pa je zagotovo bolj zanimiva in tudi precej bolje prodajana različica E180, ki jo poznamo pod imenom auris.