Na elektriko iz Nice v Ljubljano: tako pošteno so že navili cene

Moderni električni avtomobil z dovolj veliko baterijo - ta je imela v škodi enyaqu uporabno kapaciteto 77 kilovatnih ur - že danes omogoča nemoteno daljše potovanje po Evropi. Foto: Gregor Pavšič Usedel sem se v moderni električni avtomobil. Tak z dovolj veliko baterijo, da je namenjen tudi daljšim potovanjem po Evropi. Prtljažnik je bil napolnjen do vrha. Na mobilni telefon sem naložil dve aplikaciji, uredil eno izmed evropskih kartic za aktiviranje polnilnic in se odpravil na pot. Najprej sem prevozil dobrih 1.500 kilometrov iz Ljubljane do Mont Ventouxa v Provansi. Pri tem porabil 229 kilovatnih ur (kWh) elektrike in zanjo na poti plačal 8,4 evra na sto prevoženih kilometrov.

Dan po vrnitvi domov je Ursula von der Leyen, predsednica Evropske komisije, na mizo dala ambiciozen predlog, ki načeloma z letom 2035 v Evropi (če predlog izglasujejo v Evropskem parlamentu) ustavlja prodajo bencinskih, dizelskih in hibridnih avtomobilov. Časovni okvir ne bi mogel biti bolj priročen za preizkus tako evropske polnilne mreže kot tudi (ali predvsem) cene električne energije ob evropskih cestah.

Nihče ne dvomi o tem, da bo mobilnost v prihodnje dražja. Podražila naj bi se tako bencin kot dizel, cene za elektriko so že danes pošteno navili domala vsi operaterji in vlagatelji. Ustvaril se je prepad med tistimi, ki električni avtomobil polnijo doma, in tistimi, ki bi se morali zanašati na javno polnilno mrežo. Redne cene polnjenj so astronomske in postanejo sprejemljive šele ob sklenitvi dolgoročnejše vezave ali mesečne najemnine.

Avtomoto Evropa predlaga avtomobilsko revolucijo: kdo vse se strinja?

Po več kot tri tisoč kilometrih je bila povprečna poraba 19 kilovatnih ur na 100 prevoženih kilometrov. Ta poraba je tudi osnova za izračun stroškov poti na 100 prevoženih kilometrov. Foto: Gregor Pavšič

Avtomoto Brez dizla 1.500 km daleč? Odgovor dvomljivcem z “vetrovne” gore.

Za sto kilometrov elektrike manj kot pet evrov, toda …

Spodaj je konkretni primer, ki kaže te razlike. S škodo enyaq sem se pripeljal iz Nice v Ljubljano. Pot je bila dolga 945 kilometrov. Zanjo sem porabil slabih 120 kWh elektrike in plačal 98 evrov. S Škodinim prodajno-servisnim salonom sem pred odhodom na Azurni obali baterijo napolnil brezplačno.

Za sto kilometrov sem plačal 10,9 evra, če bi imel mesečno naročnino na Ionity, bi cena znašala precej bolj sprejemljivih 4,9 evra. Potovati sem želel kar najhitreje in nemoteče. Vozil sem ponoči in nisem iskal morebitnih brezplačnih polnilnic.

V 30 minutah se je baterija na polnilnici Ionity napolnila z 29 na 78 odstotkov. Foto: Gregor Pavšič Iz Nice do Ljubljane štiri polnjenja, ki so trajala 105 minut

Vsa pot je z nekaj zaporami in obvozi trajala približno 11 ur. Baterijo avtomobila sem moral polniti štirikrat. Najprej pred Genovo, nato pri Piacenzi, nadalje blizu Verone in nato še v Portogruaru pri Benetkah. Polnil sem od 20 do 30 minut, v spodnji tabeli je tudi prikaz, kako se je med vožnjo gibala napolnjenost baterije.

Če predvidevamo postanek za 15 minut na vsaki dve uri vožnje tudi s klasičnim avtomobilom in bi eden izmed teh trajal vsaj pol ure, to pri 11-urni vožnji nanese 90 minut. Postanki za polnjenje so bili torej daljši za 15 minut. Taka izguba časa pri tako dolgi vožnji vendarle ni pretirano moteča.

Ko je baterija enyaqa dovolj prazna in ustrezno segreta, se moč polnjenja dvigne vse do 125 kilovatov. Takrat sto kilometrov dosega dobimo v 10 minutah. Foto: Gregor Pavšič Stroški domače uporabe električnega avtomobila so veliko nižji

Pred oceno stroškov uporabe električnega avtomobila je treba najprej razčistiti več domnev. Povsem drugačna je cena elektrike na poti kot doma in eno (četudi dražje) polnjenje v praksi ne pomeni tudi občutno višjega letnega stroška za polnilni "miks". Kdor bo polnil doma in obenem baterijo dopolnjeval še na javnih polnilnicah, bo danes v Sloveniji plačal morda kvečjemu dva evra na sto prevoženih kilometrov.

Pri oceni električnega avtomobila za tisoč kilometrov in več dolge poti prav tako v mislih nimamo trgovskih potnikov in poslovnežev. Tem danes najbolje služi avtomobil z dizelskim motorjem. Uporaba je preprosta, doseg velik, strošek nizek. Kljub temu pa je evropska polnilna infrastruktura že danes načeloma dovolj zanesljiva, da se je mogoče tudi z električnim avtomobilom brez večje izgube časa odpraviti na dolge poti. Taka je bila vsaj moja izkušnja več kot tri tisoč kilometrov dolge vožnje z električnim avtomobilom po Italiji in Franciji.

Foto: Gregor Pavšič Kako pomembna je ustrezna mreža polnilnic se zavedajo tudi proizvajalci. Mnogi med njimi že urejajo sisteme za svoje voznike. Volkswagen ima na primer kot največji proizvajalec avtomobilov v Evropi sistem We Charge. V tej shemi je že danes 200 tisoč različnih polnilnic, ki jih je mogoče aktivirati z enotno aplikacijo.

Take rešitve so iz vidika napovedanega povečanega obsega električnih vozil vse pomembnejše tudi za trgovce. Porsche Slovenija kot največji trgovec z avtomobili v Sloveniji tako širi mrežo polnilnic Moon Charge, ki pa je “odprta” tudi za lastnike drugih znamk avtomobilov. Usmerjeni so na slovenske ceste, pa tudi na gostovanje v polnilnih mrežah v bližnjih državah. Resnici na ljubo se malo Slovencev z električnim avtomobilom vozi na Azurno obalo, precej več pa v Avstrijo, Italijo ali na Hrvaško. Cena za eno kWh na 50-kilovatni polnilnici DC na Hrvaškem (Hrvatski Telekom) znaša ugodnih 25 centov, ob tem da registracije ali naročnine ni.

Avtomoto Po tako nori cesti se še nikoli nisem vozil #foto

Na daljši vožnji med Nico in Ljubljano sem baterijo polnil največ do 88 odstotkov, enkrat pa tudi le do 46 odstotkov. Tak postanek je učinkovit, saj ni predolg in obenem zagotovi dovolj energije do naslednje polnilnice.

Za kartico ChargeMap je treba plačati enkratni znesek 15 evrov, aktivacija prek nje pa doda tudi nekaj centov za to mrežo polnilnic. Foto: Gregor Pavšič

Take domače polnilnice “wallbox” postajajo tudi del hotelske oziroma gostinske ponudbe. Foto: Gregor Pavšič Hotelir vam ne bo poklonil "kantice" goriva, ponudi pa vam polnilnico

Pred slabim tednom sem poročal o vožnji z električnim avtomobilom iz Ljubljane na Mt. Ventoux v Franciji. Za dobrih 1.500 kilometrov sem porabil 299 kWh elektrike oziroma plačal 131 evrov. Nekaj sem je na poti dobil tudi brezplačno; nobena trgovina, restavracija, hotel ali posamični ponudnik prenočišč gostom ne bo ponudil litra bencina ali dizla, že danes pa številni radi odstopijo električno polnilnico.

Ta znižuje stroške za vse potovanje, ki so v mojem primeru (zgolj za pogon in brez kakršnihkoli vezav oziroma popustov) znašali dobrih osem evrov na sto prevoženih kilometrov.

Na poti z dvema aplikacijama in eno kartico RFID

Na poti prek Italije in Francije sem najpogosteje uporabil polnilnice mreže Ionity, nato mrežo Enel X (njihova aplikacija Juice Pass) in več različnih polnilnic v britanski mreži Charge Map. Imel sem torej dve aplikaciji na mobilnem telefonu in kartico ChargeMap.

Ta se je sprva izkazala za nekoristno (predvsem na polnilnicah AC), zato pa je toliko bolje "odklepala" hitre polnilnice DC in bila ob vrnitvi (ko je prvič do zdaj "zmrznila" Ionityjeva aplikacija) nepogrešljiva še pri aktivaciji njihove polnilnice. Za kar najbolj nemoteča polnjenja sem uporabljal predvsem zanesljive in najbolj zmogljive polnilnice, tistih brezplačnih niti nisem iskal.

Ionity je ena izmed osrednjih evropskih mrež polnilnic. Brez vezave, ki je pogojena tudi z lastništvom avtomobilov enega izmed lastnikov te mreže, je cena uporabe zelo visoka. Foto: Gregor Pavšič

Polnilnice Ionity so zanesljive, a vendarle je treba njihovo delovanje preveriti v aplikaciji. Na tej lokaciji so bile vse štiri izklopljene. Foto: Gregor Pavšič Enkratna uporaba Ionityja je izjemno draga: za 100 kilometrov elektrike kar 15 evrov

Ionity je evropsko združenje s sedežem v Münchnu, ki po Evropi postavlja lastno mrežo ultramočnih polnilnic z močjo do 350 kilovatov. To je trenutno 100 kilovatov več, kot lahko največ izkoristijo (pa še to le za krajši čas ob prazni bateriji) današnji avtomobili. Ionity podpirajo avtomobilske znamke, kot so BMW, Ford, Hyundai, Mercedes-Benz, Volkswagen, Audi in Porsche, ta mreža pa jim omogoča tisto nepogrešljivo storitev, kakršno je že pred desetletjem začela za svoje stranke postavljati Tesla.

Cene za enkratno uporabo polnilnic Ionity so zelo visoke. Ena kWh elektrike stane 79 centov. Ob naši izhodiščni porabi 19 kWh na 100 kilometrov bi taka razdalja stala 15 evrov. Da, tak znesek je vrtoglav in je tudi skladen z visokimi operativnimi stroški take polnilnice ter še vedno majhnega števila uporabnikov. Toda na polnilnicah so jasni napisi, da jih financira Evropska unija, in voznik s premajhnim obsegom poslovanja nima ničesar in počuti se lahko opeharjenega.

Vozniki tesel za polnjenje ne potrebujejo kartic ali aplikacij. Že sam priključek CCS prepozna kodo avtomobila in lastnika. Tako sistem ve komu poslati račun za polnjenje. Foto: Gregor Pavšič Z mesečno najemnino se strošek zniža celo pod raven Teslinih polnilnic

Toda na voljo so tudi določeni paketi z omenjenimi proizvajalci. Lastnik audija lahko sklene vsaj enoletno pogodbo in mesečno plača slabih 18 evrov najemnine, s tem pa se mu strošek ene kWh več kot prepolovi. S tem se cena celo rahlo spusti pod stroške uporabe Teslinih hitrih polnilnic.

Izkoristek je sicer odvisen od avtomobila. Pri škodi enyaq (največja moč polnjenja do 125 kW) smo prvih sto kilometrov dosega pridobili v desetih minutah. Pri nadaljnjem polnjenju moč upada, kar vpliva na potrebni čas za povečanje dosega. Toda ob resnični polovični ceni so polnilnice Ionity dobra rešitev za vse voznike, ki potujejo in bi radi baterijo dovolj napolnili ob tudi sicer predvidenem postanku za 15- ali 20-minutni počitek.

Polnjenje sredi Grenobla v Franciji. V tujini presenetijo visoke cene uporabe “navadnih” polnilnic AC. Cena za kilovatno uro znaša tudi do 40 centov, kar je glede na šibko moč (pri avtomobilu kot je enyaq do 11 kilovatov) visok znesek. Za sto kilometrov dosega je treba na taki polnilnici vztrajati skoraj dve uri, cena pa znaša več kot sedem evrov. Foto: Gregor Pavšič

Koliko mesečnih naročnin ali paketov bo potreboval voznik iz Slovenije?

Za lastnika električnega avtomobila iz Slovenije je težava le ta: zakaj bi plačeval mesečno najemnino, če bo polnilnico Ionity uporabljal zelo redko. Morda v Kopru, zagotovo pa sta manj zanimivi polnilnici pri Otočcu in v Ilirski Bistrici. Drugače bo, ko bo Ionity prve polnilnice postavil še v Ljubljani. Ionity že zdaj postavlja tudi nove polnilnice pri Radovljici.

Mesečna naročnina sicer ni visoka, toda kaj ko bi jih voznik potreboval več. Eno za Ionity, pa kako paketno storitev za druge tuje operaterje, nato prav zagotovo še paket za Petrolove polnilnice v Sloveniji. Mesečni paket za 20 evrov ceno polnjenja pri Petrolu zniža za 25 odstotkov.

Z aplikacijo Petrola tudi na polnilnice v tujini

Zato bodo vse pomembnejše mreže polnilnic in z njimi povezani "roamingi". Z domačo aplikacijo bo mogoče polniti tudi v tujini. Pa seveda očitno spet ne ravno povsod. Petrol se je že lani priključil projektu NEXT-E, kjer s tujimi partnerji vzpostavljajo polnilno infrastrukturo v šestih državah: Hrvaška, Češka, Madžarska, Slovaška, Slovenija in Romunija. 222 hitrih polnilnic (50 kW) in 30 ultra hitrih polnilnic (150–350 kW).

Cene gostovanja so solidne, in sicer 50 centov za eno kWh (12 centov več kot doma), kar je skladno z operaterji, kot je Enel X. Toda 9,5 evra za 100 kilometrov dosega na "le" 50-kilovatni polnilnici DC v resnici ni malo denarja.

Z njihovo aplikacijo je danes že mogoče polniti v Avstriji, v Nemčiji, na Češkem, Poljskem, tudi na Slovaškem. Ne pa še v Italiji in Franciji, kjer sem potoval sam.