Propaganda

... a je za naše okolje vendarle nedosegljivo premišljen in vsebinsko bogat. Poglejmo, zakaj.

Propagandno-preventivni video, ki je tudi v prazničnih dneh po medmrežju pospešeno polnil nabiralnike voznic in voznikov tam spodaj, je v vsaj dveh pogledih vrhunsko premišljena in izvedena akcija, ki je nastala − kar je še posebno pomembno − pod okriljem TAC (Transport Accident Commisson), torej organizacije, ki deluje v okviru države.

Najprej izstopa to, da so videokampanjo namenoma postavili v (najbolj) poseben čas v letu: obdobje, ko vsi jezdimo valove pozitivne energije in spravljive prijateljsko-družinske karme. Čas ni "pravi" le zato, ker gre za dneve, ko (vsi) ljudje pogosteje kot sicer vozijo pijani, temveč tudi zato, ker video brezhibno zadene podobo in navade "navadnih" ljudi vseh generacij. Takih kot smo mi, vsakdo se najde v njem. Pa čeprav se dogaja na drugem koncu sveta, kjer je v tem obdobju oprijem gum odličen, Božiček in podobni pa darila nosijo v kratkih hlačah in poletnih srajcah. Tudi sicer za praznične dni velja, da je to čas, ki nam ga praviloma ne pokvarijo z moraliziranjem o tem, kaj smemo početi in česa ne, v vseh rečeh, ne le preden sedemo za volan.

Avstralci so torej izbrali (in ne prvič) prav ta čas. Odločitev se je izkazala za dobro, pa še argumentirajo jo lahko prepričljivo in tako pred davkoplačevalci opravičijo porabljena sredstva, saj vse statistike potrdijo, da ni obdobja v letu, ko bi se ljudje v večjem številu zabavali, obiskovali, veseljačili in popivali. Enako je pri nas, kjer pa, če smo ga že omenili, vsaj oprijem gum praviloma ni optimalen, tudi vidljivost je lahko slabša kot poleti in podobno ...

Avstralski video pokaže srečne ljudi in nato delček sekunde, ki jih prestavi v drugo skupino ljudi, tisto, ki jim je prometna nesreča življenje spremenila v moro. Od tega, kateri skupini se pridružimo, nas loči le osebna odločitev. Prav to, odločitev torej, v videu seveda jasno pokažejo. Seveda je tudi sicer osrednje sporočilo vseh tovrstnih preventivnih promocijskih sporočil podobno, a v tem, ki ljudi doseže v toplem, nežnem, občutljivem trenutku, se gledalec še lažje kot sicer poistoveti z vsaj enim od likov, ki jih spozna v hitromenjajočih sekvencah in v hollywoodsko brezhibno zmontiranih posnetkih. Naj gre za prijetno družinsko druženje, srečanje starih prijateljev, klepet prijateljic ali nočno zabavo z jemanjem tablet, vsi liki se pred nami pojavijo brez nepotrebnega moraliziranja in vsiljevanja. Pojavijo se in izginejo. Dovolj, da nas spomnijo na to, kakšni smo v resnici. Sledi tisto, za kar vemo, da bo prišlo, a nas tokrat vseeno zaboli. Solze so resnične, ljudje umrejo in posledice so dolge kot življenja tistih, ki ostanejo.

Čeprav je vedno več strokovnjakov mnenja, da tako imenovana "šok sporočila" ne dosežejo (več) pravega učinka, se zdi, da tokrat morda ni tako. Učinek lahko pripišemo dolžini sporočila, ki je pravzaprav film, in temu, da je vpeljava v šok dovolj dolga, da napetost dramatično raste in da tudi koncu pripada ustrezno velik del časa. Dovolj dolg, da vsakomur postane jasno, da je konec nekaj, kar ostane za vedno, kar bo vedno z nami. TAC, ki je nekakšen avstralski svet za preventivo, torej organizacija na plečih davkoplačevalcev, je prve podobne medijske akcije začel že pred dvema desetletjema. Video, ki ga lahko vidimo tudi na internetnih straneh, ni v ničemer revolucionaren, je pa inovativno in obrtniško brezhiben in povedati mu uspe tisto, kar že vemo, na način, da smo lahko znova presenečeni in ganjeni.

Pri nas so preventivne medijske akcije praviloma tradicionalne, toge in sledijo preverjenim, a hkrati tudi že preživetim akcijam iz tujine. Če se vsi spomnimo nekaterih legendarnih oglaševalskih podvigov iz oddaljene preteklosti (Rad imam mleko, Slovenija moja dežela, Loterija ipd.), pa verjetno ni nikogar, ki bi se spomnil dobre prometnopreventivne medijske akcije. In to je to: če se je ne spomnimo, ni dosegla namena. Kar seveda ne pomeni, da je ni bilo, da zanjo nekdo ni bil zadolžen ali da je bila poceni. Zakaj je tako? Ustvarjalnosti nam v domačih logih menda ne manjka, tehnično usposobljene kadre imamo, saj že nekaj mladih vrhunskih snemalcev in montažerjev dela oglase, ki se vrtijo v najdražjih oglasnih terminih največjih svetovnih televizij (recimo za športno opremo). To torej ne bi smela biti težava. Zatakne se pri naročniku oglasa, ki se boji izstopiti in razmišljati zunaj okvirov znanega in že videnega.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.