Kolumna: Športnost je zadnja stvar, ki me zanima (v zastojih)

Vožnja me sprošča. Rad stanujem 35 kilometrov iz Ljubljane. Polurna vožnje do doma mi omogoča, da pridem domov dobre volje, pripravljen na norenje z otrokoma. No, vsaj tako je bilo "nekoč". Zadnjič me je zadelo! Nekoliko sem spremenil svoj urnik, druga ura odhoda in prihoda v službo pa je za sabo povlekla to, da moj posladek dneva ni več polurna kombinacije športne, umirjene in mestne vožnje, ampak petdesetminutno barvanje las s sivo barvo. Moja vsakdanja vožnja po novem izgleda tako, da se že po nekaj sto metrih od domače hiše vključim v kolono vozil. Ovinki, ki so mi še pred meseci nudili adrenalinske užitke, me danes "uspavajo". Če sem se prej po avtocesti vozil 135 km/h, se danes vozim v koloni z 80 km/h. Pred meseci sem na ljubljanski vpadnici stal samo pred vsakim semaforjem, danes za vsako križišče porabim tri intervale.

Tisti dan sem bil med vračanjem domov po dvajsetih minutah še vedno v Ljubljani, sredi gneče. Pogledal sem na potovalni računalnik, saj me je zanimalo, kolikšna znaša poraba v takšnem polževem načinu vožnje. 5,9. OK, sem pričakoval celo več. Hip zatem sem se zdramil. Zraven 5,9 namreč ni pisalo l/100 km, ampak km/h. Ojej, ojej! To je pa že nekaj drugega, nekaj katastrofalnega.

Seveda že tuhtam, kako bi moj bum-bum spet nastavil na drugačen ritem, a medtem dojemam, da je stanje na cestah okoli Ljubljane že skoraj enako jutranjim situacijam na obvoznicah Münchna, Frankfurta, Pariza, Milana, Dunaja, Rima ... Tamkajšnji vozniki so namreč že navajeni na vsakodnevne zastoje. Čas porabljajo za dolge telefonske pogovore ali pa za učenje tujega jezika preko CD-jev. Jutranje polževo cijazenje proti cilju je tudi odlična priložnost za poslušanje zabavnjakov v jutranjih šovih na radiu (mimogrede, zadeva bi znala biti pri nas kar donosna, saj je na naših radiih toooooliko nagradnih iger, da bi se za vsakogar moralo najti kaj...).

Kakorkoli že, vožnja v prometnih konicah ima žal z avtomobili samo toliko veze kot politika s poštenostjo. Nič. V zastojih me eno figo briga za kilovate pod motornim pokrovom, bočne pospeške, končne hitrosti, spojlerje, lahka platišča z nizkopresečnimi pnevmatikami, školjkaste sedeže, hrumeč zvok bencinskega motorja ... Za jutranje zastoje ne potrebujem ferrarija, lambota, M-trojke, RS-a, GTI-ja, AMG-ja, RC-ja, cupre, ST-ja! V zastojih rabim bluetooth povezavo z mobilnikom, Bang & Olufsnov zvočni sistem, foteljaste sedeže, hidroaktivno vzmetenje, mehak naslon za roke, držala kozarcev, mizice za otroke, električno vtičnico ter sistem ugašanja motorja, ki ob tolikšnen številu rdečih semaforjev tudi v Ljubljani prihraniti nekaj "kozarčkov" goriva. Realnost me pač sili v povsem drugačno gledanje na avtomobilski svet. Čustva, dajte mir! Čas je na strani razuma.

Danes razumem, da si nekateri želijo šoferja. Še sam se kdaj pa kdaj zalotim, da si ga zaželim. Danes mi je jasno, da snovanje avtomobilov, ki vozijo samodejno, ni brezvezno zapravljanje službenega časa in metanje stran denarja za razvoj. Da bi robot vozil namesto mene? "Ah, dajte no," sem odgovarjal še pred kratkim, ko sem bral o dirkah, na katerih se avtomobili po puščavi vozijo brez voznika za volanom.

Danes z veliko večjim zanimanjem preizkusim sistem za ohranjanje na voznem pasu. In veselim se že dneva, ko bodo vsi avtomobili samodejno ustavljali in speljevali, samodejno zavrli, ko bodo pred seboj zaznali oviro, ter se pripravili na morebitno reševanje iz kritične situacije, ko bo radar javil, da se v nepreglednem ovinku skriva avtomobil. Navodila za uporabo sicer pravijo, da vsi ti pripomočki niso nadomestilo za voznika, a v to smer gremo. In, če sem se še pred leti temu trendu pravil hudičevo delo, danes vse skupaj jemljem kot pozitivno. Pravzaprav že komaj čakam ta dan. Vse to bo lepšalo tudi moje vsakodnevne vožnje in mi omogočalo manj stresno življenje!

Pa vendar upam, da bodo stikala ON-OFF ostala. Vse te pripomočke nameravam uporabljati le v gnečah, in tudi zgoraj rojeno prepričanje je omejeno samo na vožnje v službo in domov. Možnosti, da si vsaj kdaj pa kdaj na prazni podeželski cesti privoščim nekaj vozniških užitkov, si ne bom pustil vzeti. Za povrh si potihem že danes obljubljam, da si bom v primeru, da bo vsa prihodnost električna, privoščil nekaj kaj starodobnega, nekaj rohnečega. Tako, za kdaj pa kdaj. Za trenutke, ki bodo samo moji.