Slovenska direktorica kljubuje stereotipu "moške" avtomobilske industrije

Poleg Sonje Gole, ki vodi novomeško Adrio Mobil, je 39-letna Simona Mavsar edina ženska na vodstvenem položaju avtomobilskega podjetja v Sloveniji. Današnja direktorica znamke Seat je diplomirana ekonomistka, v podjetju Porsche Slovenija pa je zaposlena že več kot 20 let. V tem času je skrbela za več različnih znamk, za razvoj Seatove blagovne znamke v Sloveniji pa je odgovorna od leta 2009. Nad avtomobili jo je že kot otroka navdušil oče in v pregovorno moškem avtomobilskem svetu se Mavsarjeva danes počuti odlično.

Ravno ste se vrnili iz Španije, kjer je lani stopnja brezposelnosti dosegla dobrih 26 odstotkov. Kako je avtomobilska industrija po krizi videti tam in kako se z njo borijo prodajalci avtomobilov? Španija je druga največja država po proizvodnji avtomobilov. Lani so jih proizvedli kar 2,2 milijona, okrog dva milijona pa so jih prodali v 130 državah. V avtomobilski panogi je neposredno zaposlenih 300 tisoč ljudi, povezanih z avtomobilzmom pa je kar dva milijona delovnih mest. Špansko gospodarstvo počasi okreva, država je letos januarja zapustila program pomoči EU, vlada se osredotoča na oživljanje gospodarstva predvsem z izboljšanjem stanja javnih financ in povečevanjem investicij. Avtomobilski trg v Španiji v prvih letošnjih mesecih že beleži porast za dobrih 13 odstotkov.

Medtem ko je Mary Barra prevzela General Motors, vi v Sloveniji vodite Seat – je ženska na vodstvenem položaju avtomobilskega podjetja res nekaj nenavadnega, ali gre le za stereotip? Menim, da gre bolj za stereotipno predstavo ljudi. Vseeno je, ali si ženska ali moški, razlike so po mojem mnenju le v načinu vodenja. Posel kot tak pa ostaja enak.

Kako vas je poslovna pot zanesla med avtomobile? Oče je bil zaposlen v avtomobilski branži in mi je kot deklici dostikrat prinesel kataloge in modelčke. Postopoma se je ljubezen do avtomobilov zasidrala v mojem srcu in ko se mi je že po končani srednji šoli ponudila priložnost delati v našem podjetju, sem se brez težav odločila za študiranje ob delu. Danes bi se še enkrat odločila enako.

Ste se tudi že kot deklica raje igrali z avtomobilčki kot punčkami? Res je, le da takrat še nisem vedela, da me bo tudi poslovna pot peljala na področje avtomobilizma.

Je avtomobiliska industrija res domena moških in kako se sami počutite v tem okolju? Statistično gledano v avtomobilizmu res prevladujejo moški, ampak počasi delež žensk narašča. Odvisno tudi od področja znotraj avtomobilizma. Stereotipno naj bi bilo to bolj moško področje, vendar sama tega ne gledam tako. Še enkrat, vseeno je, ali si ženska ali moški, posel kot tak ostaja enak. Delo me veseli, tako da lahko rečem, da se v tem svetu počutim odlično.

V Sloveniji ženske pogosto v večji meri pogrešamo tako v politiki kot gospodarstvu, zakaj je tako? Verjetno je več razlogov, menim pa, da se tudi to v zadnjem času spreminja. Ženske imajo še vedno pogosto večjo vlogo v družini, kar lahko pomeni manj časa za kariero, morda se morajo v začetku tudi bolj dokazovati. Ampak na koncu gre za stvar osebne odločitve, kaj si želiš in kaj za to narediš ter lastne organizacije in podpore domačih. Pa seveda se moraš videti v tem poslu in uživati v njem. Le tako si lahko dober.

Se Slovenke prepogosto držijo v ozadju ali to pač ni vezano na spol, temveč le osebnost posameznika? Zadržanost oziroma želja po izpostavljanju je del osebnosti, včasih pa je pogojena tudi od narave posla. Meni se ne zdi, da bi bile Slovenke tako zadržane, vsaj v mojem okolju delovanja ni tako.

Koliko ur na dan delate? Na opravljanje svojega dela ne gledam čez časovno komponento, pač pa gledam na rezultat. Nič ne pomeni, če delaš od jutra do večera, pravega rezultata pa ni. Fleksibilnost in želja po izboljšanju sta mi domači, zato mi delo zunaj uradnih delovnih ur ni tuje. Ponavadi se ideje pojavijo konec tedna. Kakovostno opravljeno delo, ki vodi k zastavljenemu cilju, je prava stvar, in to me motivira. Doseganje rezultatov skupaj z mojo ekipo pomeni naš uspeh.

Se tudi v prihodnje vidite v avtomobilski branži? Pri avtomobilih sem s srcem, to področje me že od nekdaj veseli, avtomobilska branža je dinamična in izzivov ne zmanjka. Sploh v zadnjem času ne in tudi znamka, za katero sem odgovorna, mi daje dodatne impulze.

Nekoč ste skrbeli za prodajo audijev, danes seatov – kako se razlikuje pristop prodaje premium znamke in avtomobila nižje cenovne umestitve? Kakšna je razlika v željah kupcev? Prodaji audijev in seatov se v marsičem razlikujeta, imata pa tudi dosti skupnih točk. Profil kupcev audijev se vsekakor razlikuje, po večini tudi pričakovanja in želje, saj gre za premium znamko. Vendar pa se v principu sam prodajni proces oziroma pristop k prodaji ne razlikuje. Tako prodajni svetovalec kot pozneje poprodajna ekipa morajo svojo nalogo opraviti odlično, ne glede na to, ali gre za premium znamko ali ne. Pravo delo prodajne ekipe je nujno ne glede na to, ali vozilo stane 70 ali 12 tisoč evrov.

Slovenci so zelo navezani na posamezno znamko in nekaj sto evrov nižja cena jih še ne prepriča o nakupu sicer skoraj enakega vozila. Se bo to spremenilo? V zadnjih letih je lojalnost strank nekoliko upadla. Naše izkušnje kažejo predvsem na to, da moramo biti zelo aktivni na področju prepoznavnosti naše blagovne znamke, da imajo kupci vozil znamko Seat na svoji nakupni listi, jih povabiti na osebno izkušnjo z vozilom in jih tako navdušiti nad vozilom. Verjamem, da s pravim prodajnim pristopom in argumenti lahko pridobimo stranko, seveda pa je to samo en del zgodbe, potem je pomembno, da stranko znamo tudi obdržati. Tu pa že govorimo o odličnosti tudi na strani naših poprodajnih storitev.

Kakšen mora biti torej popust oziroma nižja cena, da se kupec premisli in pogleda avtomobil, na katerega je morda prej gledal podcenjevalno? Pri prodaji je bistvenega pomena, da ugotovimo potrebe in želje stranke in ji skladno s tem predstavimo ustrezno vozilo. Omogočiti ji je treba osebno izkušnjo z vozilom, torej predstavitveno vožnjo. Nato se pogovorimo o ceni vozila, ki jo obrazložimo ter predstavimo tudi možnosti različnih oblik financiranja ter zavarovanja vozila. Vsi se zavedamo, da cena oziroma popust ne naredi zadovoljne stranke. Kakovost naših produktov in storitev je tista, na katero je treba staviti in ki prinaša tako kratkoročno kot tudi dolgoročno zadovoljstvo strank.

So si slovenski prodajalci z agresivnimi popusti v času gospodarske krize naredili medvedjo uslugo – RVC oziroma dobiček morata biti zelo majhna, cene avtomobilov pa bo nemogoče dvigniti? Rabatna politika v Sloveniji je v zadnjih letih doživela pravi razcvet. Žal to ni dobro prav za nikogar, ne za prodajalce ne za stranke. Dejstvo je, da je treba vlagati v razvoj, znanje, iti v korak s časom, nuditi poleg odličnih produktov tudi odlično kakovost storitev. Le tako lahko naredimo in obdržimo naše stranke zadovoljne in lojalne. Toda treba je investirati, s praznim mošnjičkom pa to žal ni mogoče. Borba za tržni delež ali kaj drugega včasih žal presega meje razuma.

Kako analizirate letošnjo prodajo avtomobilov v Sloveniji – uradno statistika beleži porast, realna slika pa je zagotovo precej drugačna? Prvi kvartal letošnjega leta je že za nami, uradna statistika beleži 13.500 registracij. Seat zaseda 13. mesto s 421 prodanimi vozili oziroma s 3,1-odstotnim tržnim deležem. Skupen trg je v primerjavi z lani sicer porastel za slabih devet odstotkov, vendar je v teh številkah vključenih okrog 30 odstotkov enodnevnih registracij. Če govorimo o neto številkah in jih primerjavamo z lanskimi, potem žal ugotavljamo padec slovenskega trga za slabih šest odstotkov. Zdajšnji meseci vse do vključno junija so najmočnejši in so bistvenega pomena, ko govorimo o uspešnosti poslovnega leta.

Kdaj se bo v Slovenijo vrnilo zaupanje v potrošnjo in ali bo to sploh kdaj na nekdanji ravni? Bomo vsi postali bolj previdni in racionalni? Položaj v Sloveniji je zapleten. Tako z gospodarskega kot tudi političnega vidika. Makroekonomski kazalci, različne afere in neustrezno oživljanje gospodarstva ne dajejo občutka optimizma. Negotovost in strah ljudi sta zagotovo glavni vzrok za manjšo ali bolje rečeno zelo previdno in racionalno potrošnjo. Ne verjamem, da se bodo nekdanji časi kdaj ponovili, bolj verjamem, da je zdajšnje stanje nova stalnica.

Kakšne prodajne trende med avtomobili zaznavate v Sloveniji, so primerljivi s tujino? Slovenski trg je specifičen trg, v precej pogledih podoben evropskemu, po drugi strani pa imamo tudi precej specifik, izvirajočih iz navad potrošnikov in iz gospodarskega okolja.

Kako vidite Slovence v povezavi z avtomobili, kako navezani smo nanje, kaj si od njih želimo? Slovenci se zelo navežemo na svoje vozilo, sploh kadar nakupu v veliki meri botrujejo čustva. Zahtevnost kupcev in pričakovanja se povečujejo, zato sta stalen razvoj tehnologije in preprostost v uporabi nujna. Kupci želijo tehnološko dovršenost vozil, uporabnost in nizke stroške vzdrževanja. Kupec se mora odločiti za zanj pravo vozilo. Takrat bo njegovo zadovoljstvo na ustrezni ravni, želje pa izpolnjene. To pomeni, da je nakupni proces zelo pomemben, sem pa spadata kakovostno opravljeno delo prodajnih svetovalcev in osebna izkušnja z vozilom.

Menite, da povprečno za avtomobil mesečno zapravimo prevelik delež plače? Težko je posploševati. Pred časom krize je bilo zelo očitno, da nam, Slovencem, dober avtomobil veliko pomeni in da smo zanj pripravljeni odšteti mnogo denarja. Racionalnost je bila najpogosteje v ozadju, glavno vlogo so igrala čustva. Danes opažamo večjo razsodnost in predvsem racionalnost pri izbiri vozila. Razlogi niso vedno isti, lahko gre za finančno kondicijo kupca, lahko pa tudi za sprejemanje okolice. Dejstvo je, da je danes ponudba na trgu pestra in zato včasih nakupna odločitev bolj težka.

Ali Slovenci dovolj dobro izobražujemo otroke in mlade o prometni kulturi in varnosti? Menim, da imamo na tem področju še precej potenciala, z vzgojo o prometni kulturi bi morali intenzivno pristopiti tako doma v družinskem okolju kot tudi v šolskih ustanovah, predvsem pa bi morali biti mi, starejši, zgled otrokom. S tem se žal v Sloveniji ne moremo ravno pohvaliti. Kultura na slovenskih cestah je po mojem mnenju na dokaj nizki ravni, odgovornost voznikov do sebe in drugih udeležencev pa premajhna.

Kako se sami spopadate s stresom za volanom in odgovornostjo, ki jo vožnja avtomobila zahteva? Vsak dan sem najmanj dobro uro na cesti, in to že precej let. Izkušenj, takšnih in drugačnih, je veliko. Poskušam biti strpna, kot se le da, večkrat pa se čudim dogajanju na cesti, obnašanju voznikov in očitno vse bolj moderni kulturi uporabe prehitevalnega pasu kot voznega pasu. Predpostavljam, da vsak voznik pozna cestne predpise in bi jih zato moral upoštevati ter se vesti odgovorno v vseh pogledih. Tudi odstopanje prednosti spada zraven. Manj nestrpnosti bi vodilo v prijetnejšo vožnjo in s tem tudi bolj prijetno počutje vseh udeleženih.