Spotkast
Petek, 12. 9. 2025, 4.00
2 dneva, 3 ure
Spotkast z Evo Cimbola
Arne Hodalič o knjigi Moje svetlobe, svetu brez poguma in umetni inteligenci brez duše #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,63
V tokratnem spotkastu je bil z Evo Cimbola Arne Hodalič, eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov, dolgoletni fotoreporter in urednik, predavatelj ter popotnik. Njegova knjiga Moje svetlobe ni zgolj zbirka podob, temveč intimen vpogled v zakulisje fotoreporterstva – med vojno in mirom, med človekom in kamero, med svetlobo in sencami. Z Evo sta se dotaknila tudi sprememb v svetu fotografije, globalizacije, vpliva umetne inteligence, odnosa mladih do ustvarjanja – in strahu, ki vedno pride šele po tem, ko si že preživel.
Moje svetlobe niso knjiga o fotografiji. So knjiga o svetu, ki ga fotografija razkriva. Hodalič v njej opisuje številne zgodbe in prigode s svojih odprav – od Bližnjega vzhoda do Azije, od podvodnega sveta do gorovij, kjer se je znašel v situacijah, ki so bile pogosto nevarne, pa tudi ganljive, absurdne ali preprosto človeške.
Potapljač, ker je to bil njegov oče
Začetki njegove poti segajo globoko – pravzaprav pod morsko gladino. K potapljanju ga je pritegnil oče, prav tako ljubitelj morja in raziskovanja. Med njegovimi najljubšimi kotički še danes ostajata Mljet in Kornati – območja, ki so bila v njegovih zgodnjih potapljaških letih še povsem divja. V resnici je pod vodo edini čas, ko se Arne zares umiri.
Arne Hodalič je eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov, dolgoletni fotoreporter in urednik, predavatelj ter popotnik.
"Moja Katja me nenehno opominja, da naj se malo ustavim, da naj malo mirujem, in verjamem, da ji gre to na občasno tudi na živce, a preprosto ne morem. Le kadar sem pod vodo in želim narediti dobro fotografijo kakšne podvodne živali, takrat se umirim. Takrat se moram umiriti, če to želim narediti."
"Fotografov skoraj nihče več ne pošilja na teren"
Zelo neposredno je govoril tudi o spremembah, ki jih je doživela fotoreportaža. Če je bil še pred nekaj leti eden tistih, ki jih je uredništvo poslalo "na konec sveta", danes večinoma najemajo lokalne fotografe. "Fotografov skoraj nihče več ne pošilja na teren. Najamejo lokalce – ker so cenejši in pogosto prav tako dobri. Stroškov z letalskimi kartami in hoteli ni. Vse se optimizira." Po njegovem mnenju je to normalno in se strinja, da tisti, ki so to še lahko doživeli, so – redki pa so tisti, ki to še bodo lahko. "Ni nemogoče, je pa izredno težko."
"Fotografov skoraj nihče več ne pošilja na teren. Najamejo lokalce – ker so cenejši in pogosto prav tako dobri," pravi Arne Hodalič.
Na vprašanje, ali ga je bilo kdaj strah, odgovori z izkušnjami človeka, ki je bil v resnih nevarnostih. "Ne tam. Tam si zbran. Tam ne smeš pokazati strahu. Potem, doma ... Takrat te zadene. Takrat vidiš, kako blizu je bilo."
Opisuje situacije, kjer je moral ostati nasmejan, prijazen in neposreden – tudi do ljudi, ki so vanj merili s puško. Včasih to zadostuje, drugič ne. "Včasih pa se ne da rešiti. Takrat smo mi tisti, ki imamo puške uprte v druge."
Umetna inteligenca: prijatelj ali prevara?
Hodalič je v pogovoru izpostavil tudi umetno inteligenco, ki že danes močno spreminja svet vizualne umetnosti. "Moramo imeti nenehno v zavesti: nekaj, kar vidimo, morda ni res. Morda ni to."
Pri mladih, ki jim predava na dveh fakultetah, pogreša "nek globok osebni interes".
A kljub opozorilu, da umetna inteligenca lahko povzroča manipulacije in izgubo zaupanja, je do nje realističen. Pravi, da gre za orodje – kot vsak drug pripomoček. V njem pa vidi tudi dobre stvari, saj je mnenja, da lahko pri samem delu, sploh pri obdelavi fotografij, prihrani veliko časa.
Mladi, TikTok in prazne glave
Ena najbolj osebnih tem pogovora je bila kritika stanja v izobraževanju. Hodalič že leta predava na dveh fakultetah in pravi, da je razočaran – ne nad znanjem, ampak nad nezainteresiranostjo. "Ni pomembno, ali je to fotografija ali karkoli drugega. Pomembno je, da te nekaj zanima. Da imaš nek globok osebni interes. Danes pa je vse TikTok – in prazna glava." Zaveda se, da v očeh mladih morda izpade starokopiten. A opozarja, da družba brez interesa ni več ustvarjalna – ampak le še pasivna.
Z življenjsko sopotnico Katjo že desetletja skupaj prečesavata svet.
Brez življenjske sopotnice Katje marsikaj ne bi bilo mogoče
Njegova knjiga Moje svetlobe je opomnik, da so najmočnejše zgodbe pogosto tiste, ki se skrivajo med vrsticami. Med svetlobo in senco. Med življenjem in preživetjem. Pred najinim pogovorom sem knjigo prebrala v treh dneh – in to ne zato, ker bi bila kratka ali lahkotna, ampak ker te posrka vase. To ni knjiga le o fotografiji, niti samo o svetu, ki ga vidimo skozi objektiv. To je knjiga o življenju na robu, o mejah – fizičnih, čustvenih, moralnih. Hkrati je pa tudi knjiga o svetlobi, ki jo vsak izmed nas išče na svoj način.
Posebno moč daje knjigi tudi zelo iskrena, čustvena in spoštljiva pripoved o njegovem odnosu s Katjo, življenjsko partnerico, s katero že desetletja skupaj prečesavata svet. Hodalič ne skriva, da brez nje marsikaj ne bi bilo mogoče – ne tehnično ne psihološko.
Eva Cimbola o knjigi Moje Svetlobe Arneta Hodaliča: "To je knjiga o življenju na robu, o mejah – fizičnih, čustvenih, moralnih."
Eva o knjigi Moje svetlobe
Knjigo Moje svetlobe res toplo priporočam vsem, ne le fotografom, novinarjem ali vizualnim ustvarjalcem. To je knjiga za vse, ki radi berete dobre zgodbe – resnične, močne, človeške. Zelo sem vesela, da sem jo prebrala še pred najinim pogovorom, saj sem z njo veliko lažje razumela širino njegovega pogleda – pa tudi, zakaj še vedno verjame v moč slike.
Če iščete knjigo, ki vas bo popeljala skozi svet, ki izginja, in hkrati ponudila intimen pogled v zakulisje tistega, kar pogosto vidimo le kot "eno dobro fotografijo" – potem je Moje svetlobe knjiga za vas.
