Prinašalec zvoka in vode

Dušan Mamut Badovinac Zupanjič prihaja iz Bele krajine. Vzdevek Mamut je dobil pred približno sedmimi leti, ko ga je nekdo tako poklical povsem po naključju. V treh mesecih se je nato pojavilo še toliko drugih znamenj, da je ime vzel za svoje. Duško Mamut, kot ga pozna večina, je znan predvsem po zvočnih kopelih, ki jih je ponesel po vsej Sloveniji. Z morsko školjko, planetarnim gongom, himalajskimi pojočimi posodami in informirano vodo izvaja individualne zvočne masaže, ki poleg dolgotrajne sprostitve telesa odpravljajo številne zdravstvene tegobe. Vodi delavnice in predavanja o vodi, spoznavanju zvoka in glasbenih orodij. Pri najmlajših mu na pomoč priskoči škrat Vodo.

Dokumenta o šolanju ne potrebuje

Dobila sva se ravno v času zimskega solsticija. "Zdaj na Zemlji vladajo posebne energije in bolj prihajajo do izraza vibracije določenih planetov," začne Duško in doda, da je to čas, ko moramo več počivati in delati na sebi, saj na ta način lažje vsrkamo energije, s katerimi lahko izboljšamo kakovost svojega življenja. "V tem času je dobro manj meditirati in se nekoliko več gibati, predvsem pa skrbeti za razgiban um in povezanost z zemljo." "In kako vi skrbite za svojo telesno dejavnost? Z jogo?" ga vprašam. "Da, malo z jogo, malo s či gongom in z nekaj vajami še iz časov, ko sem treniral boks." "Boks ste trenirali?" se začudim, ko zrem v umirjenega mladega moža, ki mu ne bi nikdar pripisala tega športa. "Ah, dolgo nazaj," zavzdihne.

Na vprašanje, kaj je pravzaprav po poklicu, odgovori, da je ustvarjalec z zvokom in vodo. Na fakulteti za varnostne vede ga sicer že dve leti in pol čakajo še trije izpiti, a pravi, da bo pri tem ostalo za vselej. "David Icke lepo pove, da je šola tukaj za ukalupljanje," pojasni Duško, ki se je odločil, da dokumenta o šolanju ne potrebuje. V otroških in najstniških letih je predvsem rad ustvarjal in raziskoval ter se ukvarjal s prenekaterimi dejavnostmi, med drugim je preizkusil tudi boks in motokros. Ob njegovem odkrivanju sveta ga je ves čas podpirala in mu stala ob strani mama. "Za to sem ji še danes neizmerno hvaležen. Znala je iskreno spregovoriti, prisluhniti in imela, ko je bilo to potrebno, tudi težko roko. Danes se mi zdi, da otroke premehko vzgajajo. Preveč se dopušča, ko nekdo povzdigne glas, je vse narobe, bog ne daj, da bi kdo koga samo frcnil po ušesu."

Glavni zvok je naša misel

Med študijem v Ljubljani je Duško nekega dne pri svojem sostanovalcu odkril majhno himalajsko posodico. Ko je izvedel, kaj zmore, se je zgodil klik. "Takoj sem začel brskati po internetu, brati knjige, se udeleževati tečajev in danes je inštrumentov že za pol sobe. Ko spoznamo, kaj smo, vidimo, da funkcioniramo podobno kot računalnik. Ko zvok aktivira naš DNK, se začnejo dogajati presenetljive stvari. Zavedati se moramo, da na naše življenje vpliva to, kar poslušamo. In glavni zvok je naša misel. Takšne, kot so naše misli, takšne vibracije oddajamo, zato v našo bližino privlačimo podobno misleče ljudi," poudarja Duško in pove, da je, ko je začel delati na sebi, izginilo 90 odstotkov prijateljev. "Nič več ni bilo odvečnih telefonskih klicev, elektronska pošta se je 'scenzurirala' sama, kar se je moralo sčistiti, se je sčistilo."

Trenutno Duško največ časa posveča prečiščenemu maslu Ghee, ki se uporablja v številne namene tako v kulinariki kot tudi za nego telesa. S prijateljem vodita Zavod za zdravo življenje, prek katerega Ghee tudi lastnoročno izdelujeta in pakirata. Znanje o vodi najmlajšim najprej predaja s pomočjo škrata Vodo, ki je po naključju nastal med pripravami na to, kaj mora še postoriti. "Nekega dne sem na tablo narisal škrata, ki je imel v očeh vodni kristal. In tako je nastal z namenom, da otroke opozarja, kako pomembno je, da pijejo namesto soka več vode in na splošno gojijo do vode nekakšen spoštljiv odnos," "pojasni Duško, ki tudi na vprašanje, v kaj verjame, odgovarja s preprostim odgovorom: "V vodo in zvok!"

Nekoč si želi imeti gokart

Danes svojo neomajno trdnost in čistost ohranja z vajami in zvokom, predvsem pa počne stvari, ki jih bo lahko delal vse življenje. "Pred štirimi leti sem si rekel, Duško, če bi rad živel v redu pri šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih, devetdesetih in stotih, je pomembno, da počneš stvari, ki te bodo delale zanimivega, zato tudi počnem, kar počnem. Tudi pri osemdesetih bom lahko predaval, vodil kakšno vajo in komu kaj zaigral. Žive nas dela življenje samo."

In ko ga za konec povprašam še o načrtih za prihodnost, me preseneti z izjavo, da si nekoč, ko bo imel melo več denarja, želi imeti gokart. "Morda tudi stezo?" pripomnim. "Tudi. Ampak bi imel vse urejeno tako, da bi bilo prijazno do okolja."