Kako si lahko pomagamo ob neprijetnem telesnem vonju?

Kot nam pojasni prof. dr. Miloš D. Pavlović, dermatovenerolog, je telesni vonj v glavnem posledica znoja, katerega osnovna vloga je regulacija telesne temperature. Proizvajajo pa ga posebne, tako imenovane apokrine znojne žleze, prisotne zlasti v pazduhah, v področju presredka in bradavicah na dojkah. "Njihova aktivnost se prične po poberteti, pod vplivom spolnih hormonov. Apokrini znoj je takoj po izločanju brez vonja, vendar ga že eno uro kasneje, po izlitju na površino kože, pričnejo razkrajati bakterije, predvsem aerobni difteroidi. Tako nastane poseben, oster vonj, ki je posledica nenasičenih in razvejanih mastnih kislin s šest do deset ogljikovimi atomi. Sestava se po spolu razlikuje."

Vonj se od človeka do človeka razlikuje zaradi različnega števila in vrst bakterij na koži Poleg tega ima po njegovih besedah vsaka oseba dokaj specifičen vzorec mikrobioma kože, to je različnega števila in vrst bakterij na koži, zato se končni vonj od človeka do človeka razlikuje. Na podplatih pa je ta v glavnem posledica sprememb navadnega znoja oziroma bakterijskega razkrajanja keratina v povrhnjici.

Telesni vonj se s starostjo spreminja, ne pa krepi in tudi to, tako Pavlović, je posledica hormonskih vplivov in sprememb ter sprememb v mikrobiomu kože.

Sicer pa potenje lahko postane tudi bolezensko, zlasti takrat, ko je pretirano oziroma začne ovirati vsakdanje socialne stike in aktivnosti. Po Pavlovićevih besedah praviloma prizadene pazduhe, dlani in stopala.

Kako si lahko pomagamo? Pomoč je odvisna od stopnje znojenja. V blažjih oblikah so lahko učinkovita lokalna sredstva kot so antitranspiranti, v katerih najpogosteje najdemo aluminijeve spojine kot so aluminijev klorid ali aluminijev klorohidrat, v težjih pa, tako Pavlović, vbrizgajo botulinski toksin, uporabljajo pa tudi iontoforezo z ali brez zdravil.

Prav tako pove, da hrana, razen v redkih izjemah, načeloma ne vpliva na količino izločenega znoja. Prav tako je neprijeten vonj znoja prisoten le pri redkih bolnikih s prirojenimi presnovnimi bolezni, kot je na primer aminoacidourija, to je povečana količina aminokislin v urinu. Enako velja za bolnike z okvaro jeter ali ledvic, še pojasni Pavlović.