Vsi smo kmeti ali čefurji

Babice bi jima rekle "štoserja", "vicarja", kakšne z bogatejšim besednim zakladom celo "burkeža" ali "spakovalca". "Stand up komedija, ki bi v dobesednem prevodu pomenila "stoječo komedijo", je pri nas za zdaj predvsem stvar mlajše, Youtube generacije, ki si radi predvajajo videe nastopov ameriških stand up zvezdnikov – igralcev, kot so Eddie Murphy, Chris Rock in Robin Williams, čeprav Klemen in Perica povesta, da včasih nastopita tudi na kakšni sedemdesetletnici ali zlati poroki. Na sproščen pogovor sredi spomladansko žvrgolečega tivolskega zelenja prideta skupaj in njuna medsebojna dinamika kmalu kaže znake klasičnega komičnega dua. Stan in Olio, Walter Mattahu in Jack Lemon, Seinfeld in Kramer, Dergi in Roza, Chandler in Joey. Vlogo resnega, malce nergaškega opazovalca ima Perica, medtem ko Klemen skrbi za komično sprostitev in trosi šale eno za drugo. Morda je vse skupaj načrtovano, morda le naključna posledica trenutnega počutja. Kakorkoli, stanje obeta simpatično humoren klepet, posebej, ker ju posedemo v sončne ležalnike, zaradi katerih bosta po naši oceni še bolj sproščena in zabavna (zmota: pozneje Perica prizna, da se je počutil malce bizarno v spremstvu kamer in zleknjen v ležalnik sredi osrednje tivolske promenade).

Danes je petek in glede na to, da je stand – up komedija pri nas v razcvetu, je pred vama, predvidevam, vikend poln nastopov, ki se bo končal z bajnim zaslužkom? Klemen: Res je. Ravnokar sem imel tri nastope, danes me čakata še dva, jutri jih imam šest, v nedeljo pa sedem. Za razliko od Perice, ki ima samo enega, če se ne motim? Perica: Ja. Ni ravno tako. Danes nastopam v Zagrebu. Ko odštejem potne stroške, mi bo ostalo okoli petdeset evrov.

Pred dvema letoma ste za Mladino povedali, da končno zaslužite dovolj, da ste jugota zamenjali za "petko". Kakšen avto vozite danes? Perica: Clia. Napredujem.

Pa vi, Klemen? Klemen: Jaz še vedno hodim peš. Tudi, če Perico prosim, da me kje pobere, me včasih sploh ne pride iskat.

Vaša skupina komikov se imenuje Komikaze. Gre le za posrečeno besedno igro ali z imenom dejansko namigujete na to, da je vsak nastop stand – up komika potencialen samomor na odru? Če ni pričakovanega odziva… Klemen: Po vsakem nastopu ugotovimo, da smo tako slabi, da bi najraje storili samomor. Od tukaj ta izpeljanka. Perica: Skupina že dve leti organizacijsko ne obstaja več. Šlo je za obdobje, ko se je stand-up scena še razvijala in smo nastopali v skupinskih šovih, kjer je imel vsak petnajstminutne nastope. Dandanes ima že marsikdo več kot uro dolge samostojne nastope. Seveda še vedno ostajamo prijatelji in si pomagamo, pod imenom Komikaze danes nastopamo skupaj zlasti na kakšnih dobrodelnih prireditvah.

Ne glede na kilometrino še vedno ostaja strah, da kakšna nova šala ne bo uspela? Perica: Šala že uspe, nastop je tisti, ki se lahko hitro spremeni v katastrofo. Ampak - požreš in greš naprej.

Lahko posplošimo, kaj je Slovencem najbolj smešno? Šale o blondinkah, policistih, Muju in Hasu, gejih? Je še kaj? Perica: Mene najbolj zabava, da mi to vprašanje postavijo v vseh intervjujih (smeh). Sicer pa marsikaj, Slovenci niso uniformna masa.

Naj vaju torej vprašam drugače: kaj vaju najbolj zabava na Slovencih? Klemen: Če odgovorim na prejšnje vprašanje – menim, da so na prvem mestu še vedno odnosi med moškim in žensko – te šale vedno 'palijo'. Perica: Kaj pa vem … (po razmisleku) morda to, da pri Slovencih ni nič smešnega (smeh). No, morda raznolikost – da ima vsaka vas svoj dialekt. Pa medsosedski odnosi. V Beogradu me je novinarka vprašala, kaj menim o tipično srbski naravnanosti "naj sosedu krava crkne". Odvrnil sem ji, da je to slovenska posebnost, ne srbska. Zanimivo, verjetno si ne bi nikoli mislili, da tudi Srbi o sebi mislijo tako …

Vici o Muju in Hasu so povezani z norčevanjem iz priseljencev držav nekdanje Jugoslavije. Perica, vi ste odraščali v BiH in iz tega, da ste v Sloveniji priseljenec, se tudi sami neredko pošalite na svojih nastopih. Je to nekakšen obrambni mehanizem: raje se norčujete iz sebe, kot da bi se drugi norčevali iz vas? Perica: Ne vem, kako bi preprečil, da bi se drugi norčevali iz mene. Da bi sam sebi rekel Bosanec, zato da drugemu ne bo treba? Sploh ne, to so pač moje osebne izkušnje. Ne morem govoriti o tem, kako sem odraščal v Škofji Loki, če nisem.

Ni to splošno znan mit o komikih? Da se raje sami šalijo na svoj račun, kot da bi jih kdo drug prizadel s svojimi opazkami? Perica: Očitno obstaja neka potreba po tem samoponiževalnem humorju. Ta je tudi sicer eden izmed bolj priljubljenih tipov humorja. Kot na primer opazke o moško-ženskih odnosih, ki jih je omenjal Klemen. To je humor, ki od občinstva ne zahteva veliko: v smislu razumevanja ali njihove participacije.

Pa ste se sami srečevali z diskriminacijo? Perica: Prav gotovo. Spomnim se časa, ko sem prišel v Slovenijo. Bilo mi je smešno, da beseda Bosanec velja za žaljivko, tudi to, da sem videl moškega, ki je svojega sina želel ponižati s to besedo. Pozneje, ko sem zadevo malo bolj razumel, me je to prizadelo, zdaj, ko sem to pri sebi predelal, pa mi je spet smešno. Zanimivo, kako je izraz "čefur" ponarodel, medtem ko v ZDA beseda "nigger" (tradicionalno žaljiv izraz za pripadnike črnske rase, op. p.) še vedno velja za hudo žaljivko, če pride od belca.

Klemen, so za vas šale o "čefurjih" na nastopih torej prepovedane? Klemen: Odvisno, kako vse zapakiraš. Če govoriš o tem, da so "čefurji" primitivni ali kaj podobnega, je drugače, kot če poudarjaš, kako "kul" so. V resnici se lahko na ta način norčuješ tudi iz Slovencev. Da so skopuhi, ljubosumni in tako naprej.

Kaj pa slovenski estradniki? Je na vrhu tistih, iz katerih se je najbolj priljubljeno norčevati, še vedno Damjan Murko? (Klemen začne oponašati Murka ("Jaz vedno pravim, da se za dobrim konjem praši, hihi" in nadaljuje z imitacijo priljubljene porno zvezdnice La Toye, Perica vse skupaj spremlja z resnim izrazom)

Kako pa vi gledate na to, Perica? Perica: Frustrira me to, da ljudje ne razlikujejo med tem, kaj je površno ter nekakovostno in kaj je zabavno ter kakovostno. Imitacije so same po sebi manj zahtevne za gledalca, ker se vsi avtomatično smejemo.

No, vsi razen vas…(smeh) Klemen: On teoretizira, seveda. Perica: Želim reči, da so razlike v kakovosti. Je pa res, da ni ves lahkoten humor nekakovosten in sporočilni vedno kakovosten.

Zakaj bi morali pravzaprav ljudje to razlikovati? Ni cel namen v tem, da se ljudje nasmejijo, zabavajo? Perica: Seveda je pomembno, da razlikuješ smeti od kakovosti. Žalostno je, da v Sloveniji ne obstaja nihče, ki bi se malo bolj poglobljeno ukvarjal s temi stvarmi, potrebovali bi namreč tudi strokovni vidik.

Kljub temu je poklic komika verjetno takšen, da je na koncu občinstvo tisto, ki odloča o tem, komu bo uspelo? Perica: Ja, ampak določen del občinstva je neumen. Tako kot je Carlin rekel: 'Pomislite, kako neumna je povprečno inteligentna oseba, potem pa se spomnite, da jih je polovica še neumnejših'.

Naj jih torej zabavajo temu primerni komiki … Perica: Seveda, saj jih zabavamo (smeh). Ne, čisto okej je, da obstaja nek splošen humor, ampak lepo bi bilo, če bi imeli tudi strokovni vidik. Kvalitativnega razvrščanja v Sloveniji za zdaj ni.

Omenili ste tudi, da vas moti, da se v medijih pojavljajo vedno eni in isti komiki … Perica: Seveda, če bi namesto Klemna tukaj danes sedel na primer, no, spomnimo se nekoga …

Vid Valič? Perica: Recimo. Branost oziroma gledanost tega intervjuja bi bila večja. Novinarji seveda že tako medijsko izpostavljene ljudi vedno znova vabite in tako nastane začaran krog.

Do med estradnike infiltriranih komikov ste kritičeni tudi v zapisu na blogu. Opisali ste jih kot "indijance", ki se sicer skušajo vesti kot kavboji, a jim izpod "kavbojskih klobukov vseeno štrlijo indijanske kite". Jih označujete za prodane duše? Perica: Ne, želel sem le povedati, da svet estrade ni povezan z resničnostjo.

Naslednje leto vas bomo pa gledali, kako vodite Viktorje. Perica: Seveda, z veseljem. To dvoje se ne izključuje. Ampak, poglejte na primer Miho Hočevarja. Pride na oder po nagrado oblečen preprosto, v hlačah z žepi ob straneh. Ko ga vidiš, si rečeš, to je realen človek.

Ne morete reči, da je estradniška vzvišenost povezana s tem, da se nekdo uredi ali ne uredi prireditvi primerno … Perica: Ne vem, kako bi se izrazil. Hitro vidiš človeka, ki še vedno opazi ljudi, ki pobirajo kable po tleh po koncu prireditve, in tistega, ki misli, da je nekaj posebnega samo zato, ker se druži z nekimi ljudmi, ki se mu zdijo pomembni.

Kdo so ti ljudje, ki niso več realni? Klemen: Vesoljci (smeh). Perica: Vi ste novinarka, pojdite malo raziskovat. Želite, da jih imenujem?

Sem vas razjezila? Perica: Ne, ne, samo ne želim biti postavljen pred steno. Klemen: Verjetno je želel povedati to, da gremo na koncu s teh prireditev v Sloveniji vsi domov enako prekopavat vrt, ker nimamo pravih zvezd. Da se eni pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. Perica (Klemnu): Nisem tega mislil. Sploh pa nekateri za slovenske razmere mastno služijo. Klemen: No, konec koncev smo vseeno vsi kmeti.

Klemen, vi ste kulturnik, sofisticirani dramski igralec - zakaj še nimamo slovenskega izraza za stand up? Klemen: Verjetno so skušali najti podobne besede, pa se ni nič prav slišalo. Da bi prevajali dobesedno – "stoječi komik" – to verjetno nima smisla. Perica: Zakaj ni prevoda za jazz? Ga sploh potrebujemo?

Morda ime, s katerim bi se poistovetila tudi starejša generacija. Imam občutek, da so s stand up kulturo seznanjeni predvsem mladi … Klemen: Priznam, meni se je tudi na začetku zdelo čudno, da besede ne prevajamo, ampak se mi zdi, da je zdaj postala že vsesplošno znana.

Babice verjetno še vedno rečejo, da so to "eni, ki govorijo vice"… morda je treba starejšim ljudem vse skupaj zapakirati kot gledališko komedijo, da je večji odziv? Rekordno razprodani predstavi Jamski človek in 5moških.com sta v svojem bistvu stand up komediji … Perica: Res je, Jamski človek je v resnici povzetek stand up predstav komedijanta Roba Beckerja, ki ga je na koncu zapakiral v to predstavo. Stand up, kot glasba, ni enoznačen. Obstaja ogromno žanrov, niso vsi všeč vsem.

Bi vam bilo zoprno ali težko, če bi vas prosila, da mi za konec poveste eno svojih najboljših šal, ki na nastopih vedno "zažge"? Perica: Ni težko, ampak to je odvisno od stila. Če imaš enovrstične šale, ki jih nizaš eno za drugo, hitreje vidiš, če "vžge", kot pa, če imaš daljše pripovedi. Jaz nisem ravno tip komika, ki bi na primer razlagal nekaj o Kitajcih in potem vmes navrgel eno o Erjavcu, da bo boljši odziv.

Je Karel Erjavec sicer politik, iz katerega se komiki pri nas trenutno največ norčujejo? Klemen: Mislim, da je najbolj zabaven. Po mojem mnenju je edini politik, ki bi se lahko ukvarjal tudi s stand up komedijo.

Pri nas je bila politična satira dolgo časa ena izmed najbolj priljubljenih vrst komedij. Kakšno je njeno stanje danes? Klemen: Odkar je Šarec postal župan, je ni več. Niti Hribar nima več oddaje. Sploh pa je ne potrebujemo. Zvečer samo preklopiš na poročila in jih gledaš – potrebujemo še kaj več satire?

Kakšna je prihodnost slovenskih komikov? Vile v Rožni dolini oziroma na portoroških gričih? Klemen: Jaz gledam prihodnost predvsem skozi moja sončna očala. Sicer pa so razmere pri nas takšne, da od tega ne moreš obogateti. Perica: Meni je stand up izziv sam po sebi, ne gledam nanj kot na stopničko do nečesa. V prihodnosti si želim s tem ukvarjati uspešno. Vse bolje kaže. Klemen: No, to še ne pomeni, da bodo stand up komiki na koncu živeli v vilah. Perica: Seveda ne. To me ne skrbi. Trenutno živim s študenti, ki so odlični cimri.

Ne vem, ali se šalite ali ne. Perica: Nikoli.