Večer z Ježkom in Hordo grdih za slovo od Sanj v Medani

Večer z Ježkom ob izidu Sončne ure "Založba Sanje ravno Ježku dolguje navdih za odprtje," je ob sklepnem dejanju Sanj Medani povedal njen direktor Rok Zavrtanik, tudi direktor Festivala Sanje, ki je od 22. do 28. avgusta plemenitil dogajanje v Šmartnem, Medani in na Dobrovem. "Sončna ura dobro ve, šteti temnih ur ne sme," je v svoji prvi popevki zapisal Ježek, čigar ustvarjalni opus se iz leta v leto razkriva v neslutenih dimenzijah, zato je v teh dneh pri založbi Sanje izšla Sončna ura, povsem sveža zbirka zbranih pesmi enega največjih slovenskih besednih ustvarjalcev. Razkošnih 552 naslovov Sončne ure, nadaljevalke Preproste ljubezni, prinaša skoraj 150 še neobjavljenih biserov.

"Ježkove pesmi so namenjene poustvarjanju"

"Ježkove pesmi se bere z ušesi in posluša z očmi. Namenjene so poustvarjanju in ne branju," je poudarila urednica Sončne ure Tatjana Oblak Milčinski, Ježkova snaha. Njegova družina je s pesniško-glasbenim večerom pod režisersko taktirko Ježkovega sina Matije Milčinskega v Goriška brda "pripeljala" vélikega Ježka. Peterica genijevih nadarjenih vnukov – Nana, Tara, Maša, Juš in Grega – je klatila zvezde z neba, četudi je bilo oblačno, pod murvino krošnjo se je v žilah Ježkovih sorodnikov pretakala srčna kri, ki so jo oplemenitili še Lado Leskovar z žametnim glasom, prgišče glasbenikov in člani Slovenskega prosvetnega društva Radiše.

Horda grdih ježila dlako poslušalcem

Srčni je sledila silovita godba, Horda grdih, peterica prav prikupnih godcev in pevcev, ki si pri preigravanju pesmi iz ljudske zakladnice dovoljuje svobodo lastne interpretacije in uglasbitve. Madžarski hurdy gurdy, navdih za ime skupine, je le eno od svetovnih glasbil, ki spremlja njihove glasbeno prenovljene ljudske pesmi iz Slovenije prek Balkana vse do Afganistana. V njihovi zbirki se najde prav pester nabor glasbil: od makedonskih gajd, indijske dotare in tamburice do slovenske kopije etiopske begene, maroškega bendirja in tarabuke, zraven pa še kakšna pločevinasta skodelica, narebrena cev, hupa za kolo … Pod murvo so z ducatom sveže uglasbenih pesmi eno uro ježili dlako poslušalcem. Ti so ob baročnih glasovnih zmožnostih Mateje Gorjup in Brigite Marko ostali odprtih ust, ki so jih le stežka zaprli ob kopici nenavadnih glasbil, ki jih mojstrsko obvladuje moški del zasedbe: Samo Kutin, Andrej Fon in Tadej Čauševič.

Slovenske ljudske pesmi ob zvočilih in glasbilih sveta Mateja Gorjup in Samo Kutin, zaljubljenca v ljudsko glasbo, sta že v soboto dopoldne na delavnici v Šmartnem vabila v skrivnostni svet slovenske ljudske pesmi. Ob spremljali zvočil in glasbil sveta sta brskala po babičini skrinji slovenskih ljudskih pesmi in jih ob Matejinem milozvočnem prepevanju in Samovem igranju na kopico nenavadnih glasbil – celo stari grelnik in omara se lahko prelevita v glasbilo – predajala mlajšim in starejšim poslušalcem. Osrednji trg v Šmartnem pred Zahišarjevo domačijo so kanček zatem zavzeli mladi ustvarjalci, ki so pod vodstvom vizualno-ulične skupine Miss Alota Trash na dan izvabljali svojo čudežnofanfarastično domišljijo, rezultat pa so bile prikupne risarske stvaritve.

Jezik kot žarišče narodove energije

Nekoliko starejša ušesa so prisluhnila omizju z naslovom Jezik kot žarišče narodove energije, v katerem je Tjaša Koprivec, programski vodja Festivala Sanje, vabila k "premisleku o narodovi identiteti, ki je tako ali drugače izražena, podčrtana ali prebujena tudi skozi jezik". Tatjana Rojc, slovenska literarna zgodovinarka in kritičarka, živeča v Italiji, je izpostavila, da je lahko za nekoga tuje okolje zelo domače, a "molitev, sanje in ljubezen ne delujejo v tujem jeziku". Evgen Bavčar, fotograf, filozof, esejist in publicist, poliglot, je kot problem jezika izpostavil vprašanje, od kdaj Slovenci govorimo v lastnem jeziku in lastnem imenu: "Slovenščina je edini jezik, v katerem lahko govorim v lastnem jeziku. Brez mojega jezika me ni, kot me ni brez slovenskega jezika." Nekaj posebnega je tudi njegov intimni jezik z dekletom: "Ljubezen je pristajanje na jezik, s katerim imam z drugim enakopraven slovar."

Od Prešerna do Pahorja Rok Zavrtanik, direktor Založbe Sanje, slovenski jezik vidi kot "jezik, ki se šele osvobaja. Da smo Slovenci dobili svojo državo, je le korak k osvoboditvi jezika, govorice". Po njegovem mnenju veliko dolgujemo že Prešernu, ki je pisal v jeziku kmetov in hlapcev, za kar je v nemško govorečem okolju drago plačeval. "Jezik je racionalna izbira posameznika. Prešeren se je odločil pisati v jeziku, v katerem sta se ljubila njegova oče in mati," je Rojčeva dopolnila misel in dodala, da Slovenci nismo znali vrednotiti Prešerna in njegovih idej, hkrati pa tudi Borisa Pahorja ne obravnavamo kot književnika, ki je dozorel zaradi svoje osebne izkušnje, ampak je zaradi izpostavljenosti v medijih zrasel v simbol. "Ker se pojavlja v medijih, ljudje drejo na njegove prireditve, kupujejo njegove knjige in si želijo njegov avtogram. Koliko od nas pa je prebralo eno njegovo delo?"