Sreda,
23. 12. 2015,
16.31

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Inti Šraj film intervju

Sreda, 23. 12. 2015, 16.31

8 let, 8 mesecev

V Srbiji nagrajena za vlogo, v Slovenji skoraj neopažena

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Z Inti Šraj smo se pogovarjali o njenem filmu, ki pri nas ni bil deležen nobene omembe vredne pozornosti, o Parizu, ki je zelo krut za vse Nefrancoze brez denarja, in o revoluciji na Facebooku.

Inti Šraj je simpatična slovenska igralka z majhno govorno napako, ki smo jo v Sloveniji spoznali po glavni vlogi v celovečernem filmu Vampir z Gorjancev ter predstavah v gledališču Glej. Je tista voditeljica, ki je v oddaji Kdo si upa na večerjo kuhala najbolj čudne jedi, tudi takšne s škorpijoni in deževniki. Pred mesecem smo lahko v Koloseju videli njen največji karierni filmski uspeh, film Do konca za oskarja nominiranega makedonskega režiserja Stoleta Popova. Triurni ep nas popelje v osrčje Balkana, kjer se že stoletja prepletata zahodna in vzhodna civilizacija. Skozi ljubezenski štirikotnik, v katerem ima glavno vlogo avantgardna Evropejka, ki jo igra Inti Šraj, opravi z miti in antimiti Evrope ter Balkana.

Vaš zadnji film Do konca sem si ogledala na vlaku in se zelo vživela v zgodbo, saj se tudi del zgodbe dogaja na vlaku. Navdušena sem bila nad podobo vlaka in presenečena, da je takšen vlak vozil po Balkanu. Tako zelo neresničen je videti, kot podoba iz sanj. Kajne? Krasen vlak.

V filmu imate glavno žensko vlogo. Kako to, da so v makedonskem filmu za glavno vlogo izbrali Slovenko? Snemala sem v Črni gori in oseba, ki je izbirala igralce, me je predlagala. Šla sem na testno snemanje in na podlagi tega se je režiser odločil.

Stole Popov, režiser filma, je kultni makedonski režiser. Kako je bilo delati z njim? Krasno je bilo delati z režiserjem, ki je bil že nominiran za nagrado oskar.

V filmu z vami igrajo velika imena nekdanje Jugoslavije. Res je. Poleg Predraga Manojlovića - Mikija in Nikole Koje so tukaj še mladi makedonski igralci, pa tudi starejša uveljavljena imena.

Kakšni so bili odzivi na projekcijah po različnih državah? Najslabši odzivi so bili v Makedoniji in Sloveniji. Za Makedonijo to razumem, saj je to film, ki komiteja, gverilcev, ki se borijo proti Turkom, ne prikaže kot velikih junakov, ampak kot navadne ljudi, ki so krvavi pod kožo in izgubljeni po stoletjih bojev.

V Sarajevu je bil velik odziv. Zanimalo me je, kako se bodo odzvali v Franciji, ker film ne niza podatkov, ampak moraš že malce poznati zgodovine, da veš, za kaj gre. Njihov pozitiven odziv me je res presenetil. V Srbiji sem dobila nagrado za glavno žensko vlogo, pri nas pa, kot da ga ni bilo.

Zakaj so film v Sloveniji prezrli? Ne vem. Mogoče tudi zato, ker je distributer film na program v Koloseju uvrstil pozno zvečer isti teden, kot je Liffe. Če hočeš imeti dobiček od filma, narediš vse drugo prej kot to. Nobene premiere ni bilo, nobene posebne predstavitve.

Ženska, ki jo upodabljate v filmu, je lik ženske, ki je ničesar in nikogar ni strah. Ne nesramnega Turka ne divjega gverilca. Takšna junakinja je, a na koncu zgodbe ugotoviš, da le ni bila tako svobodna in da je tudi ona iskala svojo svobodo. Prihaja iz zelo urejene in bogate družine. Nikoli ni bila v položaju, ko bi skočila in padla, ampak jo je vedno nekdo ujel. Strahu pred skokom nima.

Tereza je simbol sodobne Evrope. Trosi modrosti, ki nikomur nič ne pomenijo, s fotoaparatom vse dokumentira za lasten spomin in potem gre. Čeprav ima moč, da bi lahko kaj spremenila, ničesar dejansko ne naredi.

Samo moškim zmeša glavo. To je res.

Film ste snemali v Makedoniji. Ste torej ves ta čas živeli tam? Snemali smo poleti, tam sem bila sedem mesecev, da so mi pripravili kostume, pričeske, učila sem se makedonsko in jahanja. Snemali smo skoraj pet mesecev.

Igralci imate res zanimivo službo, poleg igranja se naučite še veliko drugih stvari, recimo različnih jezikov, jahanja. Res zanimivo.

Tisti mladi revolucionar ima prav posebno vlogo in obraz, ki bi ga lahko videli tudi v kakšnem ameriškem filmu. Saško Kocev je zelo uspešen makedonski igralec, komik. Ko sem pred dnevi spet pogledala film, sem ga pohvalila za preobrazbo. Res se je dobro odrezal, saj je v resnici popolnoma drugačen. Ko sem ga prvič videla, sem se spraševala, kako bo tako droben moški igral tako močnega junaka. Na platnu pa je nastal pravi vau.

Kako filmska platna popačijo resnično podobo igralca! Da, če to naredijo dobro, so res dobri igralci. Bi gledali tri ure dolg film, če vas nobena vloga ne bi očarala? Ne bi, tudi jaz ne.

Pojdiva k začetkom vašega filmskega ustvarjanja. V Parizu ste študirali film. V Sloveniji sem se ukvarjala z alternativnim gledališčem, klasično mi namreč zaradi moje govorne napake, ki je vse zelo motila, ne ustreza. Ker je francoščina moj materni jezik, sem šla v Pariz.

Kakšne nemogoče ovire? Pariz je krut. Ogromno je tujcev, ki pridejo po enako stvar. Poleg tega je filmski lobi tako zaprt, da moraš biti del družine, da prideš zraven. Za Francoze sem kljub svojim francoskim koreninam le Slovenka, se pravi Vzhodna Evropejka. Poleg tega me agent ni znal prodajati, češ, kako sem lahko iz Vzhodne Evrope, pa nisem svetlolaska ter nimam velikih prsi in nog do vratu. Nisem padla v noben stereotipski predal in v določenem trenutku se mi ni dalo več ukvarjati s tem.

Koliko časa ste bili tam? Osem let. Nekajkrat sem vmes prišla domov, ampak bolj ali manj sem bila tam.

Ste posneli kakšen film? Posnela sem kratke filme in videospote, a do velikega filma nisem prišla. V nekem trenutku pa sem imela dovolj Pariza in se vrnila v domovino. Dovolj mi je bilo prebijanja čez nemogoče ovire.

Pariz je torej dober za turiste, drugače pa ni tako romantičen. Res je. Ko prideš v Pariz in vidiš, da je umazan, da ljudje niso tako prijazni in da se nihče noče pogovarjati angleško, se iluzije malce razblinijo. Mislim, da je Pariz odličen, če imaš veliko denarja, ker potem dobro ješ in si dušo hraniš s kulturo. Če si povprečnež, pa si kave za sedem evrov ne moreš velikokrat privoščiti. S pravimi Parižani sploh ne prideš v stik, preostali pa so tujci, ki se podobno kot ti borijo za svoj kos uspeha in se s tabo družijo le toliko časa, dokler imajo od tebe kakšno korist.

Francoski filmi nam predstavljajo drugačen svet krasnih meščanskih stanovanj in urejenih meščank. Da, ampak teh je v Parizu le deset odstotkov.

Kakšna pa je kakovost življenja v Parizu v primerjavi z Ljubljano? Ni primerljiva, zato sem se tudi preselila. V Parizu sem pazila majhno punčko. Ko mi je razlagala o njihovem igrišču, ki je vpeto med dve glavni cesti, me je spreletel srh. Otroštvo, ujeto med beton. Poleg tega starši zelo malo vidijo svoje otrok, saj delajo vse dneve. V Ljubljani imaš deset minut do gozda, parka, poleg tega je tukaj občutek varnosti precej večji.

Kaj pomeni to, da imate francoske korenine? Moja mama je iz Francoske Gvajane, ki je francoski departma v Južni Ameriki.

Zgodba, kako so se spoznali vaši starši, je zelo zanimiva. Da, zelo in o tem rada govorim. Oče in mama sta šla vsak posebej v Indijo, kjer sta iskala sama sebe. Spoznala sta se v Nepalu, oče trdi, da je bila ljubezen na prvi pogled, mama pa je potrebovala kakšen mesec za spoznanje, da je on princ na belem konju. Potem sta šla skupaj na pot okoli sveta.

In kaj pomeni Inti? Inti je inkovski bog sonca.

Zanimivo, ime ste dobili po inkovskem božanstvu. Moja sestra je bila spočeta v Indiji in ima indijsko ime, jaz pa sem bila spočeta v Južni Ameriki, zato imam ime od tam.

Sama se vas najbolj spominjam po oddaji Kdo si upa na večerjo, saj sem se vedno znova spraševala, ali Inti to resnično kuha. Tudi sama sem se vsako oddajo to spraševala. Pravzaprav smo kuhali jedi, ki jih resnično jedo po svetu. Žuželke bi bile namreč super hrana za prihodnost, ker imajo veliko proteinov in bi lahko odlično nadomeščale mesno industrijo, ki je velik onesnaževalec planeta.

Oddaja Kdo si upa na večerjo bi morala biti parodija, pa ne vem, ali nam je to res uspelo. Resnično smo kuhali škorpijone in podobne stvari, nekaj jedi smo celo poskusili. Mislim, da deževnikov nihče ni hotel poskusiti.

Verjetno zaradi starševskega širokega pogleda na svet vaša hrana nikoli ni bila enolična in poznate še kaj več kot zgolj dunajske zrezke. Seveda, veliko več, glede na to, da smo vsi po vrsti vegetarijanci. Ko sem raziskovala o hrani po svetu, sem ugotovila, kako čudne jedi imajo ljudje po svetu na krožniku. Recimo Kitajci jedo razsekano kačo, ki še miga na krožniku. To je ogabno, pravzaprav smo bili mi še zelo mili.

Zakaj menite, da so kuharske oddaje tako priljubljene? Ne vem, a to je znak propadanja civilizacije. Ko se začne govoriti samo še o hrani, je to slabo.

Ne spremljate vseh kuharskih šovov? Ne spremljam, ker sploh nimam televizije. Tako televizija kot tudi Facebook prinašata le slabe novice. Ko prebiram komentarje ljudi na družbenih omrežjih, mi postane slabo. Smo v času komercializacije na televiziji in v glasbi.

Potem je na nas, ki mislimo drugače, da opozorimo, da gre svet v napačno smer. Če bi imeli možnost delati kaj drugega, bi poskusili narediti drugače. Ker pa je naš sistem nastavljen tako, da težko prideš do korita, in ker se dela samo tisto, kar se prodaja, smo tam, kjer smo.

Tam, kjer vse diši malce po rumenem. Samo v Sloveniji je mogoče, da so ljudje iz estrade, ki je pravzaprav sploh ni, pripravljeni razgaliti svoje življenje. Ti zvezdniki prostovoljno pošiljajo novice in fotografije o svojem življenju. Pri nas se ne moreš iti zvezdništva, sploh pa ne od tega živeti.

Ob promociji filmov pa se tudi vi pojavljate v medijih. Za film, na katerega sem ponosna, se z veseljem izpostavljam, a ob tem ne razgalim vsega o svojem zasebnem življenju. Dva meseca se malce več pojavljaš v javnosti, potem pa je spet mir in živiš povsem povprečno življenjem. Ne hodim na kave s Seanom Conneryjem.

Ne? Koga pa bi vi povabili na večerjo? Z Meryl Streep bi z veseljem klepetala. Seana Penna bi povabila, a njega bi s strahospoštovanjem le gledala. Njegovi filmi se me vedno dotaknejo, ujamejo me v neko emocijo in v pogovoru bi se počutilo zelo razgaljeno. Mislila bi, da točno ve, na katere gumbe mora pritisniti, da bo dobil od mene, kar želi.

V Hollywoodu se igralke zadnje čase zelo borijo za enako plačilo. Kako vi vidite položaj žensk v filmski industriji? Hvala za super vprašanje. O filmu Vandima, v katerem sem igrala in ki govori o ženskah iz štirih generacij, o močnih ženskah, je Marcel Štefančič napisal besedilo, v katerem zapiše, da je režiserka v Iranu prej dobila možnost narediti film kot režiserka v Sloveniji. Mislim, da je bil leta 2002 posnet prvi film slovenske režiserke, kar je grozljivo.

Po drugi strani moramo vedeti, da so ženske v Švici dobile volilno pravico šele leta 1971, kar pomeni, da je bilo to včeraj. Zadnjo čarovnico v Evropi so zažgali okoli leta 1870. To ni daleč v preteklosti. Očitno se bomo morali še dolgo boriti z neenakopravnostjo spolov. Spremembe so počasne, samo poglejte temo o globalnem segrevanju.

Ali ste aktivni v okoljskih temah? Rada bi bila, pa ne vem, kako. Vse to me zelo razjezi, smetimo namreč po svojem dvorišču, pa ne vem, kako stvari spremeniti na bolje. V tem času se lahko hitro povežemo, a ne vem, zakaj so nas prisilili, da se počutimo tako brez moči in volje. Ko je Slovenija podprla Francijo v vojni proti terorizmu, sem bila zelo jezna. Ko sem prek Facebooka poslala vprašanje, ali se bomo organizirali in protestirali, sem dobila zgolj všečke. Čisto preveč smo vdani v usodo.

Razumem, da Slovenija na politični ravni ni mogla reči ne, ampak ljudstvo bi lahko reklo ne. Mi imamo svoj glas, a Facebook ni pravi prostor za revolucijo. To, da všečkaš neko stran, ni dovolj. To je podobno kot kupovanje Unicefovih novoletnih voščilnic, ki so kot odpustek pri maši. Zdi se ti, da si naredil nekaj dobrega, pa nisi. Mogoče je treba razmisliti, čemu namenjamo energijo.

Kaj pripravljate v prihodnosti? Z Aljažem Tepino in Blažem Setnikarjem bomo naredili predstavo v angleščini. Malce si želim nazaj v gledališče, organizirati kakšno delavnico, hkrati pa čakam na velike filmske projekte v prihodnosti.

Kako to, da vas ne vidimo v slovenskih reklamah? Od reklam živim, a ne v slovenskem prostoru, ampak v tujini. Snemanje reklam mi ni v ponos, a to je moj kompromis, da se lahko brez denarnih obvez lotim kakšnih meni ljubih projektov.

Ravno o tem se sprašujem, ko gledam zadnje filme Roberta DeNira. Ali tako zelo potrebuje denar? Ali ste v zadnjih letih videli dober ameriški film? Mislim, da sploh nima možnosti, da bi igral v dobrih filmih.

Končajva optimistično … Prav. V mojem filmu je dobro prikazano, da se vsi borimo za lastno svobodo, ampak zelo pomembno je, za kaj se borimo. Ljudje naj sprejmejo odgovornost za svoja dejanja v slogu filozofije, ki je uporabljena v filmu: "Jebeš življenje, če nisi zanj pripravljen umreti."

Za kaj pa bi šli vi do konca? Za svojo družino in ljudi, ki jih imam rada.