Tone Fornezzi - Tof: Sem največkrat toženi novinar

Pri svojih 78 letih se bo Tone Fornezzi - Tof tudi letos udeležil kolesarskega maratona. Poleg maratona ne bo izpustil niti kronometra, na katerem želi poseči po najboljših mestih: "Človek ne more verjeti, ampak pri meni tekmovalnost ne popusti." V športu tekmuje, na sodišču bije bitke in prepričan je, da je v Sloveniji eden izmed največkrat toženih novinarjev: "Ne moram verjeti, za kaj vse se zdaj toži novinarje." Njegova legendarna rubrika v Nedeljskem izhaja že več desetletij, zato so ga že poklicali predstavniki Guinnessove knjige rekordov, saj je veliko možnosti, da je to rubrika z najdaljšo zgodovino. "Podatke hranijo na Dunaju in še vedno jih čakam," pojasni, zakaj to še ni uradno.

Tofoskop pa ni edina oblika njegovega delovanja, ki je postala legendarna, saj je takšen tudi Moped Show. Vsem poznani radijci se bodo tokrat predstavili v odrski različici in 30. maja orali ledino Cankarjevega doma, nato pa se bodo odpravili na turnejo po Sloveniji: "Opažam, da Slovenci potrebujejo smeh."

Tridesetega maja se nam obeta Moped show v živo. Kaj lahko pričakujemo? To je prva odrska postavitev in če povem, da imamo vaje že en mesec, je to za nas zelo nenavadno, saj smo bili do zdaj vajeni improvizirati. Režiser je Roman Končar in opažam, da je stvari vzel zelo resno. Povedal sem že, da sem, dokler ga nisem poznal, rekel, da je moj prijatelj, zdaj pa vidim, da je birič. Mislim, da je postavitev zelo dobra, izstopala bo predvsem oddaja Moped Show, ki je bila znana po tem, da smo imeli manj govorjenja in več dobre glasbe.

Boste imeli tudi kakšne glasbene goste? Ne, imamo svoje glasbene goste. To je Simona Vodopivec Franko, ki super poje, imamo tudi Končarja in Mirana Juvana, ta je znan kot odličen glasbenik, saj igra sint in trobento. V odrski muzikal smo vključili vse, kar ta ekipa zna.

Kako je zdržal Moped Show vsa ta leta, se niste sprli? Mi smo bili zanimiva skupina, ustanavljal sem jo več let, ni nastala čez noč. Janez Hočevar Rifle, pokojna Marta Pestator, radijska legenda Marjan Kralj, univerzalen bend. Dobili smo se vsako sredo zjutraj in nihče ni vedel, kaj bo. Besedilo sem napisal na pisalni stroj in vsi smo brali z enega lista. Oddajo smo posneli v eni uri, čeprav je trajala 20 minut. Izjemno vpeljani smo bili. Imeli smo člana, ki se ni strinjal s tem, kar sem napisal, tako da je odšel.

Se nameravate kdaj umakniti iz tega medijskega prostora ali je to vaš način življenja? Bi kar rekel, da je to moj način življenja. Številni me to sprašujejo, ampak dokler čutim, da to zmorem, in me uredništvo Nedeljskega potrebuje in dokler je moja rubrika ena izmed najbolj branih, se ne bom. Ko bo prišel čas, da se umaknem, se pa bom, ampak za zdaj še ne vem, kdaj bo to.

Vam humorističnih zamisli ne bo zmanjkalo? Ne, vlada skrbi, da jih ne zmanjkuje. Še vedno.

Je z leti vabil na prireditve več ali manj? Vabil je več, vendar smo včasih, ko smo od tega živeli, sprejemali vse, zdaj pa izbiram, kam grem. Glede na vabila vidim, da so v Sloveniji potrebe po humorju še velike in v teh težkih časih se ljudje radi zabavajo in smejejo, kar dokazujejo predstave v Špas teatru. Mislim, da Slovencem primanjkuje smeha.

To pomeni, da se niste še nikomur zamerili? Sem se, številnim. Ravno prihodnji teden imam spet eno obravnavo na sodišču. Kar zadeva moje pisanje, še vedno trdim, da sem predvsem novinar. To moje pisanje, vključno z Moped Showom, je bilo del novinarskega pisanja, ampak malo drugačno. Želeli smo biti aktualni in tako sem vedno spremljal dogodke, ki sem jih obdeloval po svoje. Zanimivo je – in naj ne delujem neskromno – ampak šele lani sem dobil Ježkovo nagrado RTV Slovenije, ki je najvišje takšno priznanje. Dobil je nisem tudi zaradi tega, ker so v tej komisiji ugotavljali, da je to novinarsko delo, na novinarskem društvu so ugotavljali, da gre za satiro, to je humor in teater. Zato je do lani nisem dobil, zdaj se je ta krivica popravila.

Viktorja za življenjsko delo pa ste dobili leta 1994. Je bilo prezgodaj? Odločno, nagrado za življenjsko delo dobiš, ko te nameravajo pokopati. Predvsem se je pa s tem viktorjem zelo zapletlo, ker sem v intervjuju za Stop s Primožem Kališnikom povedal nekaj gorkih na račun tedanjega generalnega direktorja, ki ga ne bom imenoval, ker si tega ne zasluži, in me je tožil. Zanimivo je bilo, da je bila razprava ravno v času, ko sem bil na Madagaskarju, tako da sem tožbo izgubil. Viktor me je stal več kot milijona takratnih tolarjev, tako da sem ga vrnil. Sicer so mi ga nekaj vračali, ampak je to brez veze.

Kaj pa preostale tožbe? V nekem intervjuju sem prebrala, da ste jih imeli že 30. Se je ta številka že ustavila? Ne, ni se še ustavila. So takšni časi, da je moderno tožiti novinarja. Tudi tega tipa, ki me toži, ne bom imenoval, ker mu ne želim delati reklame, je pa noro, za kakšne stvari se moramo novinarji poditi po sodišču. Resna zadeva je, ker moraš biti tam, poslušati traparije, tako za prazen nič izgubljaš čas, živce in energijo. Mislim, da sem bil največkrat toženi novinar v Sloveniji.

Zdaj sva obdelala te negativne strani dela. Kaj pa lepe anekdote? Sem novinar od nog do glave in tudi svoja potovanja jemljem resno. V nekem obdobju sem začel zbirati otoke, obiskal sem vse največje. Zdaj o tem pripravljam poseben projekt: Pripnite se, pristajamo. To bodo moji najboljši posnetki s potovanj. Leta 1972 sem imel posebno noro pot, ko sva šla s televizijcem Rudijem Klaričem s čolnom do Dunaja. Od Tromostovja sva šla po Savi do Beograda, od tam pa po Donavi do Dunaja. Še eno nepozabno pot sem leta 1967 opravil s pokojnim prijateljem Tomom Pleterskim, ko sva šla z mopedi na Grenlandijo.

Vaša satira temelji na aktualnem dogajanju. So vas velikokrat cenzurirali? Seveda, cenzuro imam še danes. Večkrat kot včasih, čeprav ne razumem, zakaj. Morda mi bo zdaj moj zlati šef zameril, ampak resnično se mi zdi, da je pri mojih besedilih več cenzure, kot jo je bilo v svinčenih časih.

Vedno vas vidimo v družbi lepotic … To sem že mnogokrat slišal.

Pa ni res? Ne, to ni res. Družim se z ljudmi, ki so mi pri srcu in so mi všeč. Že ko sem v Moped Show pripeljal Simono Vodopivec, je bilo tako, da so vsi govorili, da si je Tof spet pripeljal eno luštno punco in se je morala zelo dokazovati, da je bila vredna mojega povabila. Danes lahko mirno rečem, da je zvezda.

Veliko opravka imam z mladimi, ker imamo tudi tiskovno agencijo, a tega, da imam tudi fante, Anžeta Furlana in Anžeta Kržeta, ne vidi nihče. Če so pa kakšne luštne punce, opazi vsak. Zdaj imamo izjemno talentirano novinarko iz Globodola, Karmen Pust, prej ali slej mi bodo tudi njo obesili. So mi pa že Pio Pustovrh, Katarino Benček in Tino Hižar, medtem ko je Tina recimo zdaj ena od najboljših novinark na Dnevniku in tudi urednica, so mi takrat govorili, češ kaj je Tof spet privlekel eno blondinko.

Ste njihov mentor? Niti ne, ampak kot urednik se želim razbremeniti in starim se ne ljubi več, pa tudi pri teh honorarjih si ne upam k sodelovanju povabiti enega renomiranega novinarja, ki bo potem dobil honorar 50 evrov in me bo poslal v božjo mater. Mladi to lažje prenašajo in jim je to dobra šola.

V novinarstvu ste začeli delati že leta 1960. Ste imeli kaj oboževalk, je prišlo na dom kakšno pismo? Sem dobival pošto, ampak ne lepih stvari. Enkrat sem dobil britvico, na kateri je pisalo: uporabi jo. Pisal sem o klubu samomorilcev, saj je takrat kazalo, da ta obstaja. O tem je govorila vsa Jugoslavija, Srbi so bili neizmerno veseli, da so nas lahko prikazali kot samomorilce in tam sem bil prava zvezda.

Naključje je bilo, da je takrat naredilo samomor veliko ljudi, ki so bili med seboj povezani. Nekega dne sem na policiji dobil dopisnico, kjer je pisalo: "Dobimo se na istem kraju ob 18. uri. Klub samomorilcev." To je bil razlog, da je tudi policija začela raziskovati. Konec pa je malce drugačen, saj me je čez mnogo let ustavil moški, ki mi je rekel, da so se zabavali na moj račun, ko sem pisal o klubu samomorilcev. Odgovoril sem mu, saj je bil. On pa meni: "Ja, res je bil. Dobivali smo se pri Čadu in se ga do mrtvega zapili."

Poznamo vas tudi kot zapriseženega športnika. Vas šport sprošča? Absolutno. Nimam kaj skrivati, prejšnji mesec sem bil star 78 let, tako da mi številni pravijo, kaj se grem. Zdaj imam nekaj težav z gležnjem, ker sem si ga pred leti zlomil na smučanju, tako da teči ne morem, zato pa kolesarim, skoraj vsak dan. Pripravljam se na maraton Franja, ki je moj maraton, saj sem se ga domislil, realiziral ga je pa Tone Zanoškar. Letos bo prvič trajal tri dni. V petek bo kronometer, na katerega sem se že prijavil.

Brala sem, da ste zelo tekmovalni … Res je, to je noro. Ta tekmovalni naboj pri meni ne popusti. Lani sem bil na državnem prvenstvu novinarjev drugi in me je žrlo, zakaj nisem bil prvi. Imam približno 20 medalj s svetovnih prvenstev novinarjev, leta 2000 so me v Atenah razglasili za najboljšega športnega novinarja, ker sem pobiral medalje v letnih in poletnih športih.