Športni dokumentarec dokumentarcev

Pa na tem mestu niti ne bi čestital avtorjema, čeprav so ideje in izvedbe na samem začetku solidne. Ne. Priznanje gre nacionalki, ki je dojela tisto, kar mnogokrat preprosto pozabi; da je institucija, katere naloga je skrbeti (tudi) za naše nacionalno izročilo. In šport, v nasprotju z številnimi prepričanji, to gotovo je. Serija enajstih dokumentarcev, tako se zdi, bo za šport vsaj tako pomembna, kot sta bila filmska projekta o Trubarju ali Prešernu za kulturniško sceno (pa še ugibanja o tem, kaj se je zares dogajalo, bo manj). Material je dokumentaren in posnetki z olimpijskih iger do leta 1936 v Berlinu, vključno s sliko Jesseja Owensa z Leonom Štukljem, so neprecenljive vrednosti. Pogovori z olimpijci in materiali iz dnevnega časopisja pa niso zgolj pomemben arhiv, ampak dokazi, kako se je v naših krajih in v svetu nasploh prebijala nova miselnost, nov fenomen – šport. Tisti fenomen, ki ga zdaj konzumiramo na tisoč načinov. Od gledanja tekem na stadionih ali televizijah do brcanja žoge, teka, smučanja ali plavanja. Da, seveda, pa do jemanja bolj ali manj dovoljenih poživil. Drugače rečeno – če so našim prvim športnikom, ki so na začetku prejšnjega stoletja potovali na olimpijske igre, komaj namenili kakšno vrstico v časopisih, so v tridesetih že organizirali vlake za navijače. In mogoče dokumentarci, za prvega sem kar prepričan, Slovensko olimpijsko stoletje niso namenjeni zgolj športnemu občinstvu, morda bi jih primerno predelane lahko ponudili gledalcem tudi prek naših meja.