Slovenska Lady Gaga, ki je dobila pesem zvezdnice Pink

Na svojih nastopih je energična, drzna in temperamentna, v zavetju svojega doma, kjer si polni baterije, nekoliko drugačna, bolj umirjena. "Ali pa tudi ne, odvisno od dneva," pravi Alya, s katero smo se dobili v studiu, kjer nam je s kitaristom Matejem Pečaverjem pripravila akustično različico skladb Brazil in Moja pesem. Čeprav te dni obeležuje deset let kariere, se je njena glasbena pot, kot pravi sama, začela že veliko prej, preden jo je širša slovenska javnost pred dobrim desetletjem spoznala na Emi. Od tedaj je nanizala kup priznanj, dva studijska albuma in kar nekaj žanrsko raznolikih uspešnic. Z najnovejšim singlom Moja pesem napoveduje tretjo studijsko ploščo, ki jo bo mogoče v celoti posnela v Braziliji. Dame in gospodje, Alya!

Letos praznujete deseto obletnico glasbene kariere. Ne dvomim, da ste ob tem naredili kratek pregled nad svojo glasbeno potjo. Kaj na njej najbolj izstopa? Verjetno najbolj koncerti, saj se na njih največ dogaja. Veliko je anekdot, od padcev, ki so se končali s poškodbami, do tega, da mi je kaj popustilo pri obleki. Enkrat sem si močno zvila gleženj, ampak sem koncert profesionalno speljala do konca.

Vaš prvi večji nastop je bil na festivalu radia Hit, na katerem ste s pesmijo Mr. Poželenja zasedli drugo mesto. Leta 2002 ste se v oddaji Supermodel Slovenije predstavili s pesmijo Igra, sledil je nastop na Emi s skladbo Explozivno leto pozneje. Bi se strinjali, da je bil vaš preboj na slovensko sceno relativno hiter? Ne bi se strinjala. Zdi se mi, da se je vse skupaj kar počasi dogajalo, ampak ljudje tega, kar se je dogajalo pred Emo, ne vidijo. Nastopati sem začela pri petnajstih, ko sem tudi redno hodila v studio in glasbeno šolo. Takrat sem tudi dobila prvo skladbo, ki mi jo je napisal Oto Pester in s katero sem na Melodijah morja in sonca zasedla drugo mesto. Pozneje sem še veliko sodelovala z zasedbo New Swing Quartet, Marjan Petan mi je zelo pomagal na glasbeni poti, dve skladbi mi je napisal Tomaž Kozlevčar. Nato sem začutila, da bi se rada preusmerila v drug žanr. Hitro sem našla fante in ustanovila svojo skupino, s katero sem zajadrala v pop rock vode.

S čim ste se najtežje soočali, ko ste postali medijsko prepoznavni? Z ničemer prav posebno, saj sem že kot otrok vedela, da se bom s tem ukvarjala. Pri petih letih sem posnela svoj prvi televizijski oglas, ki so ga predvajali na območju nekdanje Jugoslavije, in že takrat sem začutila, da je to to. Nobena stvar mi ni bila težka. Vse sem počela z največjim veseljem, četudi je bilo kdaj naporno. Rada imam ljudi, zato mi je bilo tudi všeč, če me je kdo na začetku, ko sem postala medijsko prepoznavna, ustavil na cesti.

Ko smo se pred približno enim letom pogovarjali s kitaristom nemške skupine Guano Apes, Henningom Rümenappom, ki je za vašo drugo ploščo Non Stop! iz leta 2009 posnel nekaj kitarskih delov, je dejal, da ste enkratni, da ste v času snemanja plošče ves čas peli in kuhali. Kako ste vi doživljali vse skupaj? V Hannovru v Nemčiji sem se počutila kot doma. Gre za mesto, za katerega sem, ko sem prišla tja, rekla, "Uau, tukaj sem pa v prejšnjem življenju enkrat že bila". S celotno ekipo smo se odlično ujeli, celo tako dobro, da sem za vse v svojem apartmaju, kjer sem stanovala s producentom Žaretom Pakom, pripravljala kosilo. Enkrat se mi je vse skupaj tudi malo ponesrečilo. Beni, eden od producentov, mi je za pripravo pečenega krompirja posodil nekaj začimb, med katerimi so bili tudi feferoni. Ti so bili tako močni, da se mi je že med pripravo zdelo, da bo jed malo bolj pekoča. No, ko so fantje prišli na kosilo, niso mogli v kuhinji niti dihati, kaj šele, da bi si jed upali pojesti. (smeh)

Sicer radi kuhate? Gre morda za kakšno vašo strast? Zelo rada. Tudi pri kuhanju si namreč lahko zelo ustvarjalen. Rada pripravljam zdravo hrano in rada tudi eksperimentiram.

V vaši diskografiji najdemo kar nekaj različnih glasbenikov, s katerimi ste sodelovali. Med njimi so Dejan Radičevič, Matej Mršnik, Žare Pak, Jan Plestenjak, Tomislav Jovanovič, Martin Štibernik. Raznolik je tudi repertoar pesmi. Na podlagi česa se odločite za novo glasbeno sodelovanje? Vse se dogaja zelo spontano in je odvisno od trenutka. Moja glasba je, kljub temu da ima neko rdečo nit, raznolika, ker se ravnam po občutku. In to se mi zdi tudi prav, saj si le tako lahko iskren. Pri nas se najde kdo, ki reče "s tako veliko različnimi glasbeniki sodeluješ in tako različno delaš" … V tujini je na primer to nekaj povsem normalnega, ljudje se več povezujejo in skupaj ustvarjajo. Narediš en projekt, nato gostuješ, delaš komad za klub … Morda so glede tega pri nas ljudje v glavah malo omejeni. Mislijo, da če igraš pop rock, moraš striktno v tem žanru narediti celotno ploščo. Jaz mislim, da je prav, da glasbenik kdaj malo preseneti, kot sem sama na primer storila s skladbo Brazil. Ob omenjeni pesmi sem tudi začutila, da želim delati čim več stvari v živo. Brazilski melos mi tudi zelo leži, vidim, da je dobrega odziva deležen tudi na koncertih, zato sem si tudi naslednjo skladbo želela narediti v tem stilu. Čeprav verjamem, da me še vedno čakajo tudi skoki v neznano in različna gostovanja, kar pa mi je zelo všeč.

Omenila sem Jana Plestenjaka, ki je podpisan pod vašo uspešnico A veš iz leta 2007. Tri leta zatem je pesem sprožila kar nekaj polemik, saj je zelo podobna skladbi If it's love skupine Train. Mediji so takrat pisali, da vam je ameriška skupina ukradla hit. Kako se je zgodba končala? Smešno, ker se je založba odločila, da se ne želi zapletati in tožariti s svetovno znano skupino. Lahko povem le, da smo skladbo mi naredili prej in da je refren pesmi skupine Train identičen našemu.

V letošnjem jubilejnem letu ste se odločili za manjšo turnejo. Poleg koncertov v Sloveniji boste nastopali tudi v tujini, med drugim v Bolgariji in Švici. Zakaj ravno v omenjenih državah? V Švici sem že bila, nastopila pa sem za Slovence, ki so se tja preselili. Tam so me okronali za slovensko Lady Gaga, čemur sem se močno nasmejala. V Bolgariji bom letos nastopila že drugič, saj grem tja s Kompasom in tam ne bom pela samo za slovensko občinstvo. Zanimivo je videti, kako dobro se ljudje vklopijo v koncert in uživajo, kljub temu da ne znajo jezika.

Svojih pesmi torej na tovrstnih dogodkih ne pojete v angleškem jeziku? Na plošči imam kar nekaj pesmi v angleškem jeziku, nekaj pa je tudi takih, ki še niso uradno izšle. Tako smo jih pustili, ker so prišle iz založbe E.M.I., med njimi je tudi pesem, ki jo je za svojo ploščo napisala Pink, ampak sem jo na koncu prek nemške založbe prejela jaz. Zaradi počasnega odziva založbe v Sloveniji pa se je vse skupaj zapletlo pri papirjih in skladbe žal ni bilo mogoče izdati.

Obstaja možnost, da jo boste? Ne vem, vse je še odprto. Mi je pa zelo žal, ker gre za res dobro skladbo.

Kaj kot glasbenica pridobite z nastopi v tujini? Predvsem širino. Naučiš se komunicirati s publiko tudi v drugem jeziku, kar je kdaj kar težko. Čeprav na primer tekoče govorim hrvaško, se mi kdaj na kakšnem koncertu na območju nekdanje Jugoslavije zatakne, ker sem tako navajena na neko rutinsko rabo določenih slovenskih besed. Pridobiš veliko izkušenj in menim, da bi morali Slovenci več hoditi v tujino.

Na koncerte ali tudi sicer? Na splošno. Potovanje je vsesplošno izobraževanje.

Vi radi potujete? Zelo.

Kam vas bo pot zanesla v prihodnje? Letos mogoče odpotujem na Kubo.

Vaš najnovejši singel nosi naslov Moja pesem, v njem pa predstavljate svoj pogled na svet. Kakšen je ta pogled? V svetu je vse več kritike, melanhonije, ljudje se vse bolj ženejo in pozabljajo na bistvene stvari, kot so veselje, sreča, ljubezen. Ozrimo se okoli sebe, saj niso važni samo delo in materialne stvari. Srečo si lahko ustvariš tudi drugače, kot da samo noriš in hitiš. To pa je poduk tudi zame, saj se zaradi tega, ker zelo uživam v svojem delu, pogosto preveč ženem.

Ob 10. obletnici napovedujete tudi tretji album, ki naj bi bil stilsko drugačen. S kom boste tokrat združili moči in kdaj lahko pričakujemo izid? Kdaj bo izšel, še ne vemo. S producentom Žaretom Pakom trenutno zbiramo nove skladbe, imamo celo idejo, da bi ploščo v celoti posneli v Braziliji. Stilsko bo nekoliko drugačen, saj me vedno bolj privlači akustika. Zaljubila sem se v ukulele, ki same po sebi pojejo in ima tako zvočno širino, da lahko nastopaš samo s tem inštrumentom. Moja želja je, da trenutno delam čim več "live".

Ni skrivnost, da je včasih besedila za vaše pesmi prispevala tudi vaša mama. Danes še vedno ostaja aktivna pri pisanju? Še vedno.

Bo torej prisotna tudi na novi plošči? Tega še ne vem, saj gre za stvar navdiha. Včasih je bolj, včasih manj aktivna pri pisanju, zato ne vem, kako bo pri novi plošči. Upam, da bo, saj piše zelo dobre tekste.