Slab čas za rock'n'roll

Sedemnajsti maj bo za peterico slovenskih rockerjev, ki ustvarjajo pod imenom Big Foot Mama, poseben dan, saj bodo na omenjeni datum v poznih popoldanskih urah v ljubljanskem Siti teatru končno predstavili Izhod – sedmo studijsko ploščo, za katero pravijo, da je najbolj dodelan in zrel projekt v njihovi dvaindvajsetletni karieri. Kako je plošča nastajala, zakaj so jo odšli snemat v Berlin, s kom so posneli akustično balado in zakaj skupine nikoli ni mikala tujina, smo se pogovarjali z glavno ustvarjalno silo, basistom Alenom Steržajem.

Sredi aprila ste na spletni strani Big Foot Mama objavili novico, da po petih letih končno sporočate, da je snemanje sedmega studijskega albuma končano. Kako ste zadovoljni z izdelkom in kaj lahko pričakujemo 17. maja, ko bo Izhod tudi uradno izšel? Zagotovo gre za najbolj dodelano in zrelo ploščo Big Foot Mame. Zadeve smo se tokrat lotili drugače, a ne namenoma. V temu času zdaj tako razmišljamo. Če je bila prejšnja plošča Važno, da zadane bolj za žur za v petek ali soboto zvečer, bo ta za naslednji dan, ko se zjutraj zbudiš, in za čez teden, ko spet čakaš petek, ko greš lahko ven.

Omenili ste ploščo Važno, da zadane. Zakaj je do izida nove plošče Izhod minilo relativno dolgih pet let? Po dvajsetih letih smo v fazi, ko se nam nikamor ne mudi. Ni nam treba na silo vsaki dve leti delati nove plošče. Bolj kot to, da navdih iščemo na silo, počakamo, da ta pride do nas. S tem, koliko časa bo minilo do nove plošče, se nismo obremenjevali. Če je trajalo pet let, je pač trajalo pet let. Je pa zato vse skupaj toliko boljše.

Kaj je na vas kot ustvarjalca v času pisanja novih pesmi imelo največji vpliv? Različne življenjske situacije. Ob metanju papirčka v smeti sem se na primer zamislil nad tem, kakšno usodo imajo stvari, ki jih zavržemo. Prav nič dobrega se jim ne piše. Podobno je tudi z medčloveškimi odnosi, kadar se z ljudmi dela kot s smetmi. Ali na primer zgodbe, ki jih slišiš med ljudmi. Na primer način, kako se dva razideta – kdaj so vzrok nepobrisane kapljice, drugič zato, ker je njemu zadišala druga roža.

Na vas so torej bolj vplivale zgodbe drugih? Tudi lastne osebne zgodbe. A to so že preveč osebne stvari, o katerih ne bi govoril. Rajši vidim, da ljudje sami poslušajo pesmi in si do njih ustvarijo svoj odnos.

Izhod ste s producentom Žaretom Pakom snemali tudi v studiu Wong v Berlinu. Kaj vas je vleklo v Nemčijo? Predvsem odmik od vsakdanjega življenja v Sloveniji. Če snemaš tu, težko odmisliš zasebno in službeno življenje. Tisoč kilometrov stran od Ljubljane smo se tako res lahko osredotočili samo na glasbo. Sicer pa je bil Žare Pak tisti, ki je predlagal odmik v Nemčijo, saj je verjel, da bomo le tako lahko naredili presežek. In imel je prav.

Kakšna je bila izkušnja in kaj ste poleg snemanja novega albuma ste še počeli? Izkušnja je bila dobra. Stvari tam potekajo drugače kot pri nas, predvsem glede "ordnung und disziplin". A časovnico smo si kljub temu malo prilagajali, ker Žare ni vstal pred drugo uro popoldne, zato pred četrto, peto uro nismo začeli snemati. Nad Berlinom smo bili navdušeni, dobili smo vtis, da je vsaka stvar umetniško dodelana. Na fasadah so grafiti, na vsakem koraku knjige, na steni na primer visi umetniško predelan pokrov od avtomobila in podobne stvari.

Ste obiskali kakšen klub? Smo. Obiskali smo klub, ki ima sedem soban in v vsaki igra druga glasba. V eni vrtijo Motorheade, v drugi techno glasbo, v tretji Rammsteine in tako naprej.

Ste tam navezali kakšen stik? Mogoče odigrali koncert? Imeli smo možnost nastopati, a kaj bomo igrali nekemu nemškemu občinstvu, ki nas niti ne pozna niti ne razume slovenskega jezika. To bomo morda storili ob kakšni drugi priložnosti.

Na novi plošči bo 12 novih pesmi. Ko smo vas avgusta lani obiskali v studiu, je Grega govoril tudi o duetu, a takrat še ni vedel, s kom bi ga sploh posneli. Kako se je končala ta zgodba? Zgodba se je končala tako, da smo posneli duet z Nino Kay, Slovenko, ki sicer študira glasbo v Londonu. Spoznali smo jo prek Žareta. Namenoma nismo dueta posneli z neko znano slovensko pevsko zvezdo, saj se nam zdi, da je funkcija vokala sam vokal in ne to, da se kitiš s tistim, s katerim si naredil duet. Posneli smo akustično balado, v kateri se prepletata moški in ženski del. Vse skupaj je zelo dobro izpadlo.

Je tudi ta duet, tako kot vse druge pesmi na novi plošči, v slovenskem jeziku? Absolutno.

V omenjenem pogovoru vas je Grega pohvalil kot avtorja besedil. Rekel je, da znate zelo konkretno vse povedati, izbrati prave besede in dodal, da preveč filozofiranja v teh časih ni dobro, ker ljudje besedil ne poslušajo tako dobro kot glasbo. Besedilom se žal premalo posvečajo. Verjetno temu botruje ta potrošniški čas, za to je kriv tudi internet. Ljudje so navajeni, da se vse zgodi hitro in konkretno. Nek posnetek gledaš minuto, dve in nato že iščeš nekaj novega. Mi bi radi, da se ljudje usedejo, poslušajo glasbo in dojamejo sporočilnost. Sicer pa se mi zdi, da so besedila naših pesmi napisana tako, da jih lahko dojemaš zelo globoko ali zelo površinsko.

V dokumentarnem filmu Tist' dan v tednu smo lahko videli vaše začetke iz devetdesetih let. In prodor je bil vse prej kot lahek, Gušti je rekel, da je bila takrat slovenska glasbena scena ''gnila''. Bi lahko potegnili kakšne vzporednice z današnjo sceno ali lahko govoriva kar o precejšnjem napredku? V petnajstih letih se je na slovenski glasbeni sceni zgodilo marsikaj. Prišlo je veliko novih zvezd, bilo je veliko novih oddaj in časopisov. Žal je večina od teh stvari propadla. Z letom 95' lahko potegnemo določene vzporednice. Takrat ni bil čas za rock'n'roll, v Sloveniji praktično ni bilo rock'n'roll benda, in tudi danes ga ni. Radijske postaje so postale tako komercialne, da rock'n'rolla praktično ne vrtijo. Čim so kitare malo bolj ''nažgane'', to namreč zmoti ciljno občinstvo teh komercialnih radijskih postaj, ki jo večinoma sestavljajo starejši ljudje, ti pa radio poslušajo bolj za ozadje, tako da jih čim manj moti. Rokenrol pa je vedno nosil neka močna sporočila in energijo, ki danes, žal, težko pride v eter.

V devetdesetih letih je poleg Big Foot Mame zaživela tudi Siddharta in v slovenskem prostoru sta se na videz formirala dva tabora poslušalcev. Če si bil za Big Foot Mamo, nisi nikakor poslušal Siddharte in obratno. Redkokdaj si srečal nekoga, ki je poslušal obe skupini. Ste tudi sami zaznali to razdvojenost? Ja, ampak nam se je zdela stvar s strani določenih medijev prenapihnjena. Tega navideznega rivalstva niti mi niti oni nismo nikoli zares čutili. Že eno leto za tem, ko se je pojavila Siddharta, smo s fanti združeni v eno nogometno ekipo zaigrali na tekmi, na katero smo povabili novinarje. Nam se je vse skupaj zdelo smešno. Nisem pa nikjer zasledil kakšnega poglobljenega analitičnega članka o razliki med Big Foot Mamo in Siddharto. Tega noben novinar ni bil sposoben narediti, čeprav bi bilo tak članek zanimivo prebrati.

Ne dvomim, da se v bogati, zdaj že več kot dvajsetletni karieri, iz življenja rokerja ne najde kakšna "zgodba za vnuke". Nam zaupate kakšno, ki vam je še posebej pri srcu? Mogoče ena, ki je tudi na naši novi plošči. Gre za skladbo Bruno in resnično zgodbo o enem od naših tonskih mojstrov, ki je z nami naokoli hodil pred petnajstimi leti. Ta tonski mojster je imel zelo nenavaden smisel za humor. Ko smo se enkrat na poti ustavili na bencinski črpalki, je pristopil k pultu in črpalkarju čisto resno rekel: "To je rop!" Mi smo vsi prebledeli in potem čez nekaj časa reče, da se je samo šalil. Črpalkar je nato rekel, saj je vse v redu, ampak da je malo manjkalo, da ne bi uporabil kija za bejzbol, ki ga je potegnil izpod pulta.

Je skupina Big Foot Mama kdaj prišla do točke, ko je resno razmišljala, da bi nehala delovati? To nikakor ne, saj bi to hkrati pomenilo konec neke ere v naših življenjih. Big Foot Mama je tako zelo zakoreninjena v naša življenja, da si ne predstavljamo, da bi nehali delovati. Bila pa je na točki, ko se je za deset mesecev umaknila s scene, ker je celotna zgodba postala tako velika in na nek način tudi bizarna. Takrat smo se morali malo ohladiti in premisliti, kako naprej.

Kdaj je bilo to? Leta 2002, in to je bilo tudi najdaljše obdobje v naših življenjih, ker je toliko časa trajalo (deset mesecev) do naslednjega koncerta. Sklenili smo, da tako dolge pavze ne bomo imeli nikoli več.

Kaj ste počeli v tem času? Sam sem za dva meseca odšel na potovanje v Afriko, nekateri so si v tem času ustvarili družine.

Ima skupina Big Foot Mama zdaj več koncertov kot kadarkoli prej v svoji karieri? Ne. Največ koncertov smo imeli leta 1999, 2000, ko je bila slovenska scena v razcvetu. Takrat je delovalo na stotine nekih klubov, prizorišč in festivalov. Danes je, mogoče tudi zaradi recesije, vse skupaj okrnjeno, a glede na druge bende ima trenutno skupina Big Foot Mama relativno veliko koncertov. Na mesec imamo povprečno tri koncerte in tak tempo nam ustreza. Je pa tudi tako, da ni dobro pogosto nastopati v istem kraju, saj se te občinstvo lahko naveliča.

Je Big Foot Mamo kdaj mikala tujina? Čisto zares ne. Smo na realnih tleh. Zavedamo se, da če želiš uspeti v tujini, moraš leta in leta delati na tem. Začeti bi morali že pred dvajsetimi leti, ko je bilo imaginarno, da nek slovenski bend prodre v tujino. Tudi pojemo v slovenskem jeziku. In tudi če delaš deset let ali še več na tem, je vprašanje, če ti res uspe veliki met.

Če se osredotočiva na slovenski prostor. Kdaj nas boste povabili na stožiški stadion? Nimamo takih ambicij. Z glavo skozi zid ne moremo. Boljše je, da igraš na prostorih, za katere veš, da jih boš napolnil. Res pa je, da nikoli ne reci nikoli.