Siddharta: Energija, ki se sprosti v komadu, te natera, da bi nekaj razbil

Z Janijem Hacetom smo se dobili na kraju zločina – pred stožiškim stadionom – le dva dneva po koncertu. Še poln vtisov je razložil njegovo doživljanje zgodovinskega koncerta, ki ga ni razočaral, kljub temu da stadion ni bil poln. Predstavil nam je tudi cilje za prihodnost. Za vami je naporen konec tedna, ste si že odpočili? Počasi prihajamo k sebi. Danes je že drugi dan po koncertu in v bistvu šele danes čutim 'musklfiber'. Včeraj smo bili še preveč pod vtisi, zdaj pa je začel adrenalin popuščati. Za nas je bila to spet ena sanjska vožnja z vlakcem smrti. Podvig se je začel pred pol leta, ko smo si zadali cilj, da bomo imeli koncert v Stožicah, kjer bomo obenem posneli tudi našo novo ploščo. To smo zdaj naredili in smo neizmerno veseli, da nam je uspelo, tako kot nam je.

Bi danes morda dali nižjo ceno vstopnic? Vam je žal, da je bila tako draga?

Ne, ni nam žal, ker je produkcija, kakršno smo imeli, popolnoma primerljiva z evropsko ali celo svetovno. Ne gre za povzdigovanje, ampak stvari toliko stanejo, in če se želiš iti spektakel, kar si mi želimo, saj nas te stvari zabavajo, veselijo in ženejo naprej, ne gre drugače. Sicer bi igrali po klubih, kar je sicer tudi v redu in radi to počnemo, ampak to nam je posebej fascinantno. Ne moraš dati prepoceni vstopnice, ker potem ne dobiš takšnega dogodka. Lahko dobiš kakšnih tisoč ljudi več, ampak finančni vložek je še vedno enak. Cena je bila predvsem zaradi tega takšna, saj ni imel nihče od nas v prvem planu, koliko bo zaslužil. To so enkratni podvigi in takšni koncerti s takšno produkcijo prinašajo dobiček na dolgi rok, če bi recimo imeli turnejo s petdesetimi koncerti, potem bi imel verjetno tudi kdo od nas kaj od tega v finančnem smislu.

Je bil obisk manjše razočaranje? Ali lahko ugotovimo, da so prišli obiskovalci, ki najbolj cenijo vašo glasbo?

Mislim, da je tukaj nekje bistvo. Ampak saj deset ali enajst tisoč ni "samo". V teh časih, ko vsi govorimo, kakšna kriza je in kakšna apatija vlada pri narodu, se mi zdi to lep dosežek. Vemo, da bi bila to polna sosednja dvorana, hkrati pa vemo, da ni najbolj akustična in večji izziv je bilo narediti koncert na stadionu. Ni razočaranja.

Ideja o koncertu je bila vaša, od kod je prišla, iz obljube?

Recimo tudi iz obljube. Ideja je že malce starejša in ni samo moja, jaz sem bil le eden izmed tistih, ki so si želeli, da je to naš samostojen koncert in ne festival. Vemo, da je koncert izveden bolje, če ga delaš sam, saj je produkcije in videoanimacije veliko lažje delati za bend. Moje prilivanje v lonček ali ideja je bila bolj ta, da se tukaj posname plošča, da poskušamo narediti nekaj, za kar ne vemo, če je že kdo tukaj počel, torej da se vadi "nov material" in da se naredi dva takea , kar smo tukaj naredili, in da se ujame tisti trenutek, ko prvič pred velikim številom ljudi igraš novo pesem. To je sicer tvegana poteza, ker marsikdo ne pozna komada in se lahko vmes pojavi kakšen vprašaj nad glavo, češ kaj pa zdaj ti mislijo. Zato smo te pesmi prej posneli v demo obliki, namenoma ne predobro, da ne bi to ostal dokument časa, ampak da bo to nova različica.

Ali so bili kakšni tuji založniki in producenti na stadionu, so že kakšna vabila za tujino?

S tem se bolj ukvarja naš menedžment, naš Sašo mi je v šali odgovoril, ko sem mu rekel: "No, zdaj je konec koncerta, kaj pa zdaj?" "Na Venero." Imajo neke načrte, omenja se Poljsko, ampak karkoli bom rekel, bo vse bolj na pamet.

Tokrat kakšne obljube niste dali?

Zdaj je bolj cilj to, da se material uredi, da se ga zmiksa, naredi ovitek za ploščo, za katero upamo, da izide predvidoma jeseni.

Ste material že poslušali, kakšen je?

Nismo še utegnili, ampak po zagotovilih našega producenta je bila ekipa, ki je to snemala, navdušena. Glavni in odgovorni za snemanje je bil gospod iz New Yorka, ki dela za prireditve, kot so prenos grammyjev ali rock koncerti po Ameriki, kjer sta potrebni hitra in učinkovita akcija in produkcija. Z njim je bil še tonski tehnik, ki je skrbel za vse ravni, da je to vse potekalo, kot je treba. Snemalna oprema je prišla iz Nemčije in je bila res vrhunska. Producent Ross je bil kot majhen otrok, ko je videl, s kakšno opremo snemamo. Že ko je slišal samo uvodne takte na generalki, je rekel, da je to najboljše ta hip, kar se da dobiti.

Če so bili Laibachi nekako logična izbira glasbenega gosta, pa ste zelo presenetili z izborom Josipe Lisac. Kako je prišlo do sodelovanja z glasbenico?

Želja je bila po nenavadnih kombinacijah ali po izvajalcih, katerih ne bi pričakoval na prvo žogo. Ena želja je bila, ki bi bila tudi bolj logična, Tokec iz skupine Dan D, ki pa ima neke zdravstvene težave in mi mu želimo, da okreva, z njim bi zapeli Male roke. Josipa je velika dama in prava diva v vsem, od tega, kako obravnava svoj glas in kako sebe kot umetnico, kako vzdržuje svoj imidž in z leti pri vsem samo pridobiva. Naveza je najina, gre za starejše znanstvo izpred desetih do petnajstih let, pred kratkim pa sem za njen album napisal glasbo.

Nam se je zdela zanimiva in tudi Tomiju se je zdelo zanimivo, če bi ona zapela enega od naših komadov. Dali smo ji izbor pesmi, za katere smo menili, da bi bilo zanimivo, če bi katerega od njih ona zapela, in izbrala si je Neona. Odpela jo je tako, kot zna samo ona – od nižin do res "na power". In na koncu sta s Tomijem res ujela - "jeah", in komad je dobil novo podobo. Poleg tega je odpela komad v slovenščini, kapo dol.

Silovitemu koncu s komadom Vojna idej je sledilo razbijanje s kitarami. Vse za šov?

Ja, recimo. Pravzaprav te energija, ki se v tem komadu sprosti, natera, da bi nekaj razbil. Jaz ga tako čutim na koncu. Dali smo si duška, ampak moja se ni povsem razbila, tako da sem jo potem poklonil občinstvu.

V bistvu je bilo to po scenariju ...

Ja, nekako tako. To je bila pradavna želja in tribute velikim bendom, kot so Whooji in podobni, ki so to počeli na vsakem koncertu.

Pa glasbenika ne boli srce, ko razbije svojo kitaro?

Gre za neko posebno vrsto ljubezni, ki preraste v rahlo sadistične oblike.

Morda je to bolj vprašanje za Tomija, a vseeno. V svojih besedilih od samega začetka ostajate družbenokritični. Glede na to, da je družba dokaj nizko padla, je zdaj več tem za besedila?

Nekako po drugi, tretji plošči iz namišljenih, skoraj sanjskih besedil, se je pri Tomiju začelo obdobje bolj realističnega pisanja. Seveda še vedno obstajajo sanjske podobe ali določena besedila, ki kam odpeljejo. To so njegove reakcije odraščanja, z zrelostjo prihajajo vse te stvari in meni je to všeč, prav je tako, da se obregne ob to, kar ga obkroža.

Ampak nekateri si želijo nazaj staro Siddharto ...

Ja, ampak predvsem moraš poslušati sebe, svoj notranji glas, ki ti govori, kaj peti in o čem pisati, če govorimo o piscih. Če bi poslušal vse, potem bi postal shizofrena oseba. Prav je, da kdaj poslušaš mnenje koga in jemlješ stvari iz okolice, ampak to je on. Tudi ko se mi včasih pogovarjamo o kakšnih temah in si on to piše v beležke.

Omenila sva, da boste nastopili na državni proslavi. Kaj pripravljate?

Izvedli bomo zaključni song iz Livingstonovega zadnjega poljuba, ki smo ga izvajali v teatru v Novem mestu in Cankarjevem domu, kjer smo tudi imeli nekaj predstav. Ne vem pa, kakšen je scenarij, ker žal nisem utegnil prebrati zgodbe, ampak mislim, da gre za predstavitev različnih umetnosti v tem času.

Verjetno sta v prvem planu zdaj album in DVD, kaj pa potem?

Potem pa s koncerti naprej doma in večna želja po tujini. Sicer nam z zadnjimi albumi uspeva, da se sprehodimo po Nemčiji in Hrvaški, kjer naredimo nekaj koncertov, ampak to so bolj izleti, ne prava turneja oziroma dolgotrajno zasnovana akcija. Tudi v tujini, tako kot pri nas, je težko z založniki, ampak v Sloveniji potem to lahko narediš sam, tam pa še vedno iščemo idealnega partnerja in pravo oporo.