Razstava Svet bogov v Celju

Prvič so v okviru obsežne razstave zbrani rimski kulti in verovanje iz obdobja med prvim in tretjim stoletjem. Mešanje rimske in lokalne noriške kulture Keltsko-noriški kulti, helenistično-rimski svet bogov, cesarski kult in antično praznoverje so bili tudi v rimski provinci Norik in mestu Celea močno razširjeni in so bili nujen del takratnega vsakdanjika. Na razstavi je še posebej poudarjeno zlivanje rimske in lokalne noriške religije, kar najbolje ponazarja prav deželna boginja Norika Izida-Noreja.

Obiskovalec bo z razstavo doživel in podoživel antična božanstva in duhovni svet antike v Noriku in Celeji. Na celotnem mestnem območju Celeje je ohranjenih preko sto napisov, posvečenih rimskim in keltskim bogovom, v samem mestu pa so se ohranila posvetila kar dvajsetim božanstvom ter številni reliefi, bronasti kipci in ostanki monumentalnih marmornih kipov iz mestnih svetišč.

Kipi v antiki večinoma obarvani živimi odtenki Reliefi, kipi in drugi antični spomeniki iz sijočega belega marmorja so bili v antiki večinoma obarvani z bolj ali manj živimi odtenki. Težko si je predstavljati, da so ti reliefi in spomeniki nekoč sijali v barvah, ki spominjajo na barvite tabelne slike gotskih oltarjev ali sodobne otroške risanke. Zato so nekateri eksponati izdelani v kopiji in pobarvani, da bi obiskovalci dobili pravi vtis izvirnih spomenikov.

Na razstavi so omenjena in opisana predvsem božanstva, ki so se ohranila na rimskih posvetilnih oltarjih in napisih v obliki nenavadnih in tuje zvenečih imen. Predstavljen je tudi nanovo odkriti svetiščni kompleks Celeje, ki daje vpogled v kultne navade v mestu v času Noriškega kraljestva in v prvem stoletju.

Drugi del predstavlja uradno rimsko religijo Drugi del razstave predstavlja uradno rimsko religijo, oblikovano in usmerjano državno mnogoboštvo. Kot nasprotje temnim kultnim prostorov lokalnih božanstev brez obraza je v svetlih tonih predstavljen svet marmornih stebriščnih dvoran, bogat arhitekturni okras svetiščnega območja iz Sv. Mihaela v Zollfeldu in kipi božanstev. Predstavlja junaka Herkula, ki si je svojimi deli zaslužil prostor med božanstvi in tudi božje čaščenje cesarjev. Posebej radi so ga častili tudi v Celeji.

Tretji del predstavlja prakso rimske religije Pove tudi, kako so delovala svečeniška združenja, kaj je bila naloga vedeževalcev, ali so bila darovanja krvava ali ne, kakšni so bili darovi, hišni rituali in čaščenja, kako je izgledalo vraževerje in magija, na koncu pa obiskovalca pozdravi kip deželne boginje Noreje, ki so jo častili vsi prebivalci Norika in tudi meščani Celeje. Predstavlja se tudi živopisna in z dvema obrazoma, v lokalni in bolj rimski izvedbi. Meščani Celeje so jo pogosto častili skupaj z zavetnico mesta sveto Celejo.

Zadnja soba je namenjena boginji usode Nemezis Na ogled je maketa svetišča boginje, ki so ga odkrili v amfiteatru v Virunu, prestolnici province Norik, kakor tudi posvetilni oltarji in reliefi, ki so jih darovali boginji. To je bil prostor, kjer so se tik pred bitko v areni ustavili gladiatorji in borilci z zvermi, za kratek dvogovor z božanstvom. Z molitvijo in darovanjem so se priporočili Nemezis in upali, da so s tem uspešno izprosili, da zaščiti njihovo telo in življenje, so ob razstavi zapisali v Pokrajinskem muzeju Celje.