Okrajšani klasiki so lahko motivacija za nadaljnjo branje

Razpravo je odprla Darja Lavrenčič Vrabec, vodja Pionirske knjižnice, z uvodnimi stavki, kaj je priredba, kdo je nato avtor, komu je namenjena in podobno, ter nadaljevala: "Ugotovili smo, da nimamo izdelane tipologije s tega področja, ki bi olajšalo današnje razgovore. Tako pojem priredba lahko opazujemo na tri načine: prvi vidik je s stališča teorije mladinske književnosti, drugi vidik je vidik avtorstva in zadnji je vidik namena. Ali je to zgolj skrajšava in poenostavitev nekega besedila ali smo s tem ustvarili neki nov izdelek. Se pravi, da smo ga prestavili v novo obliko, recimo v strip, v verze, v slikanico, parodijo ali postaviti znan literarni tekst v drug medij, bodisi v film, gledališče, glasbo, ples."

Da poiščemo predzgodbo razprave o okrajšavah besedil, je treba stopiti v starejšo mladinsko literaturo, kjer ugotovimo, da priredba ni izum sodobnosti, ampak da te zasledimo že konec 19. stoletja. "V slovenskem arhivu premoremo Odisejo, ki jo je prosto po Homerju spisal cesarsko kraljevi profesor Andrej Kragelj iz Gorice, in Guliverjeva potovanja, ki jih je po spisu Johna Swifta priredil Pavle Flere." Profesor Andrej Kragelj je tako že v uvodniku knjižice napisal, da je povest namenjena tistim manj dobrim bralcem, da jim bo zgodba zanimiva in razumljiva, se je pa tudi s končno opazko zavedal težavnosti svojega dela.

Priredbe knjig se mnogokrat prišle med bralce tudi zaradi političnih, ideoloških razlogov ali zaradi uredniško prilagojenih izdaj. "Prevod Pike Nogavičke iz petdesetih let Kristine Brenkove je poln ideoloških popravkov." "Integralen teks je doživljajsko branje, skozi njega lahko vonjamo davni čas in tam so čustva in občutki, kar je na skopem tekstu težko doseči," je sklenila Darja Lavrenčič Vrabec.

Tematika je zapletena in z različnih kotov so jo poskušali osvetliti povabljeni gostje.

Iztok Ilich (urednik in založnik): "Pri založbi Miš sem se lotil Jurčičevega Janičarja in ugotovil, da je to veliko težji posel, kot sem si predstavljal. Ne morem si predstavljati, kako okrajšati daljše besedilo, kot sta recimo Pod svobodnim soncem in Bobri. Glede na bralno kulturo zdajšnje mladine ni vprašanje, ali to početi, vprašanje je, kako narediti."

Mag. Tilka Jamnik (Slovenska sekcija IBBY): "Med množico priredb mi je pravilo kakovost. Če so dela zelo obsežna, potem vsekakor sežemo po kakovostni priredbi, predvsem zaradi motivacije mladih bralcev, in seveda vedno pokažem integralno besedilo. Ob pravem trenutku pravemu bralcu pravo besedilo. Bo že sam videl, ali potrebuje instant različico ali integralno. V prvi vrsti kakovost, vseeno kam nas pripelje. Ali do priredbe ali do integralne različice."

Miha Mohor (književni didaktik): "Pred dvajsetimi leti sem dobil nalogo, da iz Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem naredim priredbo za sodobne bralce. Ampak iz tega žal ni nastalo nič, saj sem ugotovil, da sem žrtev slovenskega purizma. Strinjam se, da je narobe, če gledamo na priredbo s stališča izvirnika ali zvrsti umetnosti. Če imamo strip, je vprašanje, ali imamo pravico gledati z literarnega stališča, ker bo strip vedno poraženec."

Dr. Veronika Rot Garbovec (Filozofska fakulteta, Oddelek za anglistiko in amerikanstvo): "Jezika se veliko lažje učimo iz knjige, ki je prirejena ravni bralca. Tudi Shakespeare je danes za angleške učence malce prirejen, saj so arhaične besede nadomeščene s sodobnimi ali ima izvirno besedilo poleg razlago. Pri priredbah tujega jezika so plusi in minusi.

Če želimo učencu dokazati, da nekaj zmore, mu damo besedilo, skozi katero se bo prebil in bo rekel, to sem prebral v angleščini. Pri pouku tujega jezika se že nekaj časa ukvarjamo s priredbami in si tudi nismo edini, ali naj to objamemo ali ne, vsekakor pa mislim, da je kvaliteta tukaj eno od vprašanj in komu to ponudimo in zakaj."

Dr. Igor Saksida (pedagoška fakulteta v Ljubljani in Kopru): "Vse najbolj ugledne založbe na svetu pripravljajo didaktične interpretacije celovitega leposlovja za otroke. Če so kakovostne, so koristne za razvijanje bralne kulture. Bistveno je, da se pri besedilu pove, da je to predelava in to original. Ob tem se dela primerjava z originalom, najprej preberi predelavo, ob tem pa poskusi poseči po originalu. V tem smislu vidim bralno-motivacijsko vlogo krajšav in jih ne bi preganjal. Ne počnimo s predelavami tega, kar so počeli pred mnogimi leti, ko se je govorilo, da je trivialna književnost neskončno škodljiva, ker poneumlja otroke, danes jo imamo v učnem načrtu. "

Vsi so se tako strinjali, da je kakovost priredbe zelo pomembna in dobra motivacija za nadaljnjo branje.