"Nisem klasičen pisatelj z brado in pipo"

Žiga X. Gombač, letnik 1976, pozitivni hiperaktivec z viškom domišljije, se ima za svojo kariero pravljičarja pravzaprav zahvaliti svoji mlajši sestri. Pred leti jo je pospremil k uri pravljic, nazadnje pa sam postal njihov pripovedovalec. Gombač, znan tudi pod blagovno znamko X, ki uteleša zdrav in pozitiven način življenja, je do zdaj objavil že več kot sto pravljic in devet knjižnih zbirk. Oče in mati sta zgodovinarja, zato Gombačevo zanimanje za zgodovino in njena pogosta uporaba v delih (Živa iz muzeja, Dnevnik legionarja Primusa itd.) sploh ne preseneča.

Aja, in kdo je Živa? Kaj ima opraviti z najstarejšim zlatim predmetom v Sloveniji?

Koliko je poznavanje mladinske ali otroške miselnosti predpogoj za uspešno pisanje?

Glede na dejstvo, da so otroci nepopisan list papirja in takšni dojemljivi za marsikaj, je pisanje otroške in mladinske literature precej odgovorno početje. Vseskozi se moraš zavedati, kdo je tvoja publika. Če pišeš za otroke, moraš tudi sam biti otrok, le da ta otrok ne more kar "streljati" vsevprek , ampak mora zgodba poleg uvoda, jedra in zaključka vsebovati tudi sporočilo. Lahko se zgolj šališ, lahko pa tudi v resnici kaj poveš. Če želiš, da bralec knjigo sprejme, mora imeti neko vrednost.

Omenjate odgovorno početje. Je kaj, čemur se pri pisanju zavestno izogibate? Kletvicam, morda?

Izogibam se klasičnim in predvidljivim zapletom ter izhodiščem, kot je na primer lik, ki izhaja iz razbite družine, ki jeclja, je zaznamovan in podobno, pa tudi kletvic ne uporabljam.

Imajo vse vaše zgodbe srečen konec?

Da, bralec mora imeti občutek, da se zgodba lahko zgodi tudi njemu. Ni treba, da ga oče pretepa, da je mami alkoholičarka … Poskušam iti po drugih poteh. Vesel sem, da sva se z ilustratorjem Ivom Mitrevskim našla in da lahko ustvarjava tudi knjige, nekoliko obrnjene na hec. Sodelujeva pri nastajanju zbirke Živa iz muzeja, pripravljava roman za RTV, strip v reviji National Geographic Junior, ...

Ste razmišljali o prijemih, s katerimi bi dosegli, da v vsem tem kupu knjig bralca pritegne prav vaša?

Mislim, da so ključni ravno obiski po šolah, da te otroci vidijo in dojamejo takšnega, kot si. Nisem klasični pisatelj z brado in pipo. Pri svojih nastopih uporabljam predstavitev v powerpointu, sprehajam se po razredu, dopuščam komunikacijo, govorim o svoji življenjski zgodbi, o tem, da sem bil tak mulc kot oni, da pa sem nekoč prejel literarno nagrado in začutil, da lahko počnem nekaj, kar me bo delalo drugačnega.

So vaše knjige na priporočilnih seznamih za bralno značko?

Da, v nekaterih osnovnih šolah že.

Kakšna je bila vaša pot od literarne nagrade do izdaje prve knjige?

Lahko rečem, da je bleščeča ocena, ki sem je bil deležen pri slovenščini, od nekdaj temeljila na dobrih spisih. V njih je sicer mrgolelo slovničnih napak, ampak zgodbe so bile tiste, ki so učitelje vedno prepričale.

Realistične ali fantazijske?

Odvisno, fantazijske, drame, tudi pesmi. Nekaj mojih zgodb je doživelo objavo v šolskem časopisu, tudi v srednji šoli smo se trudili s časopisom in v meni je vseskozi raslo zavedanje, da je pisanje nekaj, kar je okej. Vpisal sem se na študij novinarstva, pisal o glasbi, zraven pa je vedno zorela ideja o pisanju pravljic.

Poleg tega sem povsem po naključju v pionirski knjižnici začel kariero pravljičarja. Mlajšo sestro sem nekoč pospremil na uro pravljic in kmalu enkrat na mesec tudi sam pripovedoval pravljice. No, počasi sem si začel izmišljevati svoje … Ko sta se mi rodila otroka, sem pravljice začel pošiljati na različne mladinske revije. Tako sem nekega dne s Cicibana in Cicidoja dobil ročno spisano zavrnitev, že naslednji pa pohvalo in nato tudi objavo v reviji Zmajček.

Pravijo, da prve človek ne pozabi … Se spomnite, katera je bila?

Medo Hrenček.

Ste do prve knjige morali premagati mnogo ovir?

Da, ampak preprosto se moraš obdati s trdo kožo in močno verjeti vase. Po Zmajčku so sledile objave v otroških revijah Trobentica, Pikapolonica, Galeb, Kekec. V desetih letih se je nabralo okrog 120 objavljenih pravljic in pesmic, iz tega pa se je razvila ideja o izdaji knjige. Glede na to, da na založbah težko naletiš na zanimanje, sem se odločil, da vse zadeve vodim sam. Ne želim postati ukalupljen, piti v kave v PEN po znižani ceni in se dvakrat na leto dobiti na druženjih. Če bodo povabili, se bom odzval, ne bom pa se silil.

Kako se je rodila prva knjiga?

Poskušal sem na več koncih, nato sem se sprijaznil, da preprosto še ni prišel moj čas. Potem pa sem Primožu iz založbe Mladika, s katerim sva sodelovala že pri reviji Kekec, pokazal rokopis Jastrebovega leta in takoj smo našli skupni jezik. Nisem mogel verjeti! Mladinska kriminalka Jastrebov let je izšla brez večjih uredniških popravkov in je kljub dvema ponatisoma razprodana.

Skozi kateri filter najprej spustite svoje pravljice?

Imam krog bralcev, tako imenovano fokusno skupino, ki jo sestavlja okrog 20, 30 ljudi, od najstnikov, strokovnjakov, ljubiteljev literature, urednikov na založbah … Zadev se ne lotevam kot kak revolveraš, ki želi nekaj spremeniti, ampak se jih lotevam natančno. Ničesar ne prepuščam naključjem.

Bi lahko preživljali zgolj s pisanjem otroške in mladinske literature?

Pri nas ne, si pa želim poskusiti tudi v tujini.

Zbirka Živa iz muzeja nastaja v sodelovanju z Narodnim muzejem. Kako ste našli skupni jezik?

Opazili so moj roman Dnevnik legionarja Primusa ali kako je nastalo mesto Ptuj. Ravnateljica muzeja Barbara Ravnik je podobo junakinje, ki bo muzejsko dejavnost širši javnosti približala na drugačen način, vseskozi imela v mislih. Saj veste, otroke lahko zasipaš z ekonomsko-propagandnim materialom ali pa z zgodbo. Skozi zbirko Živa iz muzeja bomo predstavili ključne predmete iz slovenske zgodovine. V prvem delu Živa in praBled recimo zlati našivek, najstarejši zlati predmet v Sloveniji, ki ga hrani prav Narodni muzej. Oče in mati sta zgodovinarja in vzgojen sem bil v duhu, da se navdušujem nad preteklostjo.

Glede na to, da gre za štiriletni projekt in da bo zbirko o deklici Živi sestavljalo sedem knjig, kaj bo Živa še počela?

Najprej se bo dobila z vitezi, kar se bo navezovalo na razstavo Vitez, dama in zmaj, ki bo v Narodnem muzeju novembra letos. Prav gotovo pa se bo srečala še s piščaljo iz Divjih bab, vaško situlo, Emoncem, drevakom z Ljubljanskega barja, mednarodno ljubezensko zgodbo z gradu Snežnik ... Koliko je v ozadju nastajanja vaših del poglabljanja v zgodovinske vire?

Odvisno od projekta, ampak verjamem, da je bralcu treba nekaj dati. Tako v Jastrebovem letu na primer pišem o njegovem petletnem potovanju po vsej Evropi, v Risovi bratovščini o diamantih, tudi o problematiki krvavih diamantov … Kar zadeva Živo in praBled, pa sem se s seznamom vprašanj obrnil na kustosa Petra Turka in izvedel vse, kar sem potreboval.

Kakšno je vaše mnenje o krvoločnih zapletih v klasičnih pravljicah? Niso redki "sodobni" starši, ki jih ne marajo, a pravljičarka Anja Štefan pravi, da otrok z izogibanjem klasičnim pravljicam ne bomo obvarovali pred strahovi.

Strinjam se, da imajo klasične pravljice neko sporočilno vrednost, a življenje je bilo včasih drugačno, zato so bile tudi pravljice in stanje v družbi drugačni. V sodobnem svetu obstaja cel kup modernih pravljic, ki so po mojem mnenju boljše, več povejo in so sodobni mladini bolj pisane na kožo. Imajo enako sporočilo, a posredovano na drugačen način.

Kaj menite o položaju mladinske literature v Sloveniji?

Otroška in mladinska literatura je zelo podcenjena.

Ampak glede na vašo izjavo o odgovornosti tovrstnega pisanja bi sklepala, da je v ozadju več podpore ...

Zgovorno je že število mlajših mladinskih pisateljev v Sloveniji. Skorajda jih ni. Navsezadnje pa je tako, da če nisi vztrajen, niti ne dobiš priložnosti, da bi se dokazal, in če se nisi res pripravljen bojevati, ne prideš daleč. Vajeni smo, da se vse zgodi z danes na jutri, v literaturi pa gre to precej počasneje. Zaradi odvisnosti trga od enega velika monopolista založnika pri nas še toliko bolj. Založnikom se najbolj obrestuje prevajati tuje avtorje, medtem ko se vlaganje v domače avtorje običajno niti ne povrne. Gre za nek začaran krog.

Sva lahko bolj konkretna?

Stroški izdaje mladinskega romana se gibljejo od tri tisoč evrov navzgor. Vključeni so honorarji avtorja, ilustratorja, oblikovalca, lektorja, tiska in distribucije. Živa bo stala med sedem in deset tisoč evri in če ti uspe dobiti partnerja, kot je muzej, je to nagrada za vse, kar si storil, oziroma redka priložnost, ki je ne smeš izpustiti.