"Med obiskom Tita niti njegove pleše nisi ujel v objektiv"

V prijetnem vzdušju hotelskega bara, s prekrasnim pogledom na jezero, smo se pogovarjali z upokojenim vodjo recepcije, gospodom Poldetom Mavcem, ki je svoje delo v Grand Hotelu Toplice opravljal od leta 1972 do 2003. Kdo od slavnih se vam je najbolj vtisnil v spomin? Ko znan človek stoji pred teboj, imaš čuden občutek – malo treme, malo velespoštovanja, čeprav se praviloma izkaže, da so to bolj običajni ljudje kot pa naši povzpetniki z veliko denarja. Dobro se spomnim nekdanjega ameriškega zunanjega ministra Williama Perryja, ki je prišel na obisk kot navaden popotnik. Najprej je bil v hotelu uradno, potem pa je prišel kot turist z nahrbtnikom in je vse prijazno pozdravljal. Najprej si zelo presenečen in misliš, da slabo vidiš. Ali pa Madeleine Albright, ki se je ob 6. uri zjutraj pripeljala z Brda na zajtrk samo zato, da je lahko spet videla Toplice. Njeni starši so bili diplomati in se je kot majhna punčka igrala v hotelu. Vzela si je pol ure samo zato, da nam je pripovedovala zgodbice iz svojega otroštva. Prekrasne spomine ima na Toplice. Že to veliko pove, da si je v svojem natrpanem urniku rezervirala edini prosti termin in to ob šestih zjutraj. Prav take stvari potrjujejo, da si v nečem dober.

Kakšna je bila varnost ob tako pomembnem obisku, kot je na primer Tito? Organizacija je bila skrajno premišljena. Mi smo lahko vse le opazovali. Šele ko so te stalno videvali, ko so videli, da nisi nek nov obraz, si se lahko začel prosto sprehajati kot del kadra. Ko so varnostniki rekli, zdaj pa gremo, so se tako strateško postavili, da so Tita popolnoma zakrili. Jaz sem ga želel fotografirati, pa ni bilo niti najmanjše možnosti. Če nisi bil akreditiran fotograf, nisi mogel v objektiv ujeti niti njegove pleše.

Največ varnostnih ukrepov se spomnim, ko je bil na obisku kralj Husein, ki je stanoval v Vili Bled, slovesni banket pa so organizirali v Toplicah. Pripeljali so ga po jezeru. Vladalo je obsedno stanje. Ravno v tem času je prišel v hotel nek jordanski študent – nikoli prej nisem videl jordanskega študenta v Toplicah – a ravno tisti dan je moral priti. Varnostniki so ga zaprli v sobo in mu pred sobo postavili stražo. Lahko si je naročil, kar je želel, a do jutra ni smel zapustiti sobe, vse dokler kralj ni odšel. Zjutraj, ko sem jaz delal, pa sta se iz sobe prismejala dva nemška lovca z ostrostrelskimi puškami in daljnogledom, ki sta bivala čisto na vrhu. Očitno so ju spregledali, kralja pa bi lahko zlahka "pihnila". Imela sta nasmeh do ušes, saj sta vedela, zakaj gre.

Kateri pripetljaj vas je receptorje najbolj nasmejal? Profesor Pavle Kornhauser, verjetno naš najbolj slavni kirurg in vrhunski pianist, je imel s kirurgi v hotelu seminar. Zdravniki imajo tudi svoj orkester in so v hotelu malo igrali. Kornhauser je prišel do mene in me prosil, če se bo zavleklo, ali bi se dalo v hotelu dobiti kakšno sobo. Seveda se da, sem mu rekel, jaz bom dal navodilo, vi se pa pri portirju ustavite in bo vse uredil. Zjutraj pa me je čakal listek: V sobi 104 spi en muzikant. Portir seveda ni vedel, kdo je to, saj mu nisem povedal vseh imen, mislil si je, za muzikanta bo že dobra. Mi smo se pa potem vsi smejali, saj je soba 104 najslabša soba v hotelu, tik ob cesti. Kornhauser je naslednji dan prišel do mene in me prosil, naj iz tega ne delamo kakšnega šova.

Ali so bili v hotelu tudi kakšni incidenti, se je kdo močno napil? Pretirano se je napil samo Vladimir Žirinovski, ruski politik, ki je bil v tistem času izredno pomembna osebnost. S še drugimi ruskimi gosti so se takrat dobro "natolkli". Stali so v krogu, nazdravili in po rusko vrgli kozarčke čez ramo. Direktor hotela se je na to takoj odzval, jih opozoril, naj se umirijo, saj imamo še druge goste. Za njihove pojme so se skrajno spodobno obnašali, za naše pojme pa malo manj. Močno vinjeni so se odpravili ven, kjer so hoteli v čolne naložiti pletene stole in se poskušali voziti po jezeru, ampak so se vsi prevrnili v vodo. Kaj so vse potem časopisi pisali, da so nam popolnoma uničili stilno pohištvo, a vse, kar so resnično uničili, so bili tisti kozarčki, ki so jih vrgli čez ramo. Za fine Angleže je bilo že to dovolj škandalozno, češ, poglej jih ruske barbare.

Kako je bilo s protokolom, se je kdaj kaj zalomilo? Da nismo na nivoju s protokolom, se je izkazalo, ko je na obisk prišla Laura Bush v družbi gospe Marjetice Rupel. Najprej sta gospe poklepetali v baru, ob odhodu pa je Ruplova na stolu pozabila svoj znameniti klobuk. Naš Stane, ki je bil portir, je vzel klobuk in začel za njo vpiti: "Gospa, gospa, klobuk!" Ne veste, kako ga je gospa Ksenija Benedetti napadla, kako si to drzne, kako se obnaša, to je delegacija, kaj pa vi imate z njo … Ampak on je le dobronamerno želel vrniti klobuk … lahko bi se drugače odzvala, čeprav se kaj takega v takem hotelu res ne bi smelo zgoditi.

Pa varnostniki, so bile z njimi kdaj težave? Tita so kar nekajkrat iskali, saj jim je izginil izpred oči in se je šel sprehajat s psom. Velikokrat sta prišla h kuharicam v spodnji del hotela z zunanje strani, tako da nihče sploh ni vedel, da je v hotelu.

Ko je prišel Janez Drnovšek, ko je bil še predsednik, je vsak večer tekel. Govoril sem z njegovim varnostnikom, ki mi je povedal, da so imeli s tem veliko težav, saj so mogli najti varnostnika, ki je bil sposoben preteči deset kilometrov. Najprej so mu dali odličnega varnostnika, vendar je bil močnejši in mu je Drnovšek ušel že čez sto metrov.

Kaj pa je bil za vaš hotel največji dogodek, najbolj nenavaden obisk? Največji dogodek na Bledu, kar se ga jaz spomnim, je bil, ko je na obisk prišel Kim Il Sung, nekdanji korejski predsednik. Takrat se je videlo, kaj pomeni državni terorizem. Sam je bival v Vili Bled, njegovo spremstvo pa je bilo nastanjeno v hotelu Toplice. Vsako sobo, v kateri so bivali, so stokrat pregledali, vsak pa je imel v svoji sobi tudi oltarček s svečko in njegovo sliko. Mi smo kar strmeli.

Velikokrat imajo gosti tudi nenavadne želje, katera je vam ostala v spominu? Ene se vedno takoj spomnim. Eden od predsednikov IBM-a, v Ameriki zelo pomembna oseba, je bil jud. Že po telefonu se je pozanimal, ali strežemo kosher hrano. Kolega Jarc je bil na telefonu – seveda, pri nas imamo vse, tudi kosher hrano, logično! Ko je prišel v restavracijo, je pridrvel do recepcije, kje je kosher hrana, ki smo mu jo obljubljali. Pa sem ga takoj vprašal, ali sploh ve, kaj je kosher hrana. "Jah, ali ni to nek židovski meni?" mi je odvrnil. Takoj sem vedel, da bomo imeli z njim še težave, saj je to po judovskih zakonih pripravljena hrana, od zakola do kuhanja v posebnih posodah. Šef kuhinje je moral nato kupiti nove nože, kosher posodo, skratka vse na novo, da se pribor le ni dotaknil neposvečenega mesa, pred pripravo pa je moral gostu vse pokazati.

Posebne želje imajo tudi Italijani. Naši špageti niti slučajno niso dovolj dobri za njih, zato so prinesli kar svoje in jih dali kuharjem, pa še to ni bilo tako dobro, kot znajo oni pripraviti.

Verjetno so se tudi časi za receptorsko mizo močno spremenili? Včasih se je vse rezervacije pisalo na roke, vse smo tipkali. Če nisi znal tipkati z dvema prstoma … Mi smo se vedno šalili, da obvladamo desetprstni sistem – dva pišeta, osem pa jih išče. Vsako pismo je pred oddajo pregledal direktor, ali smiselno odgovarjamo, ali smo dovolj vljudni in ne vključujemo preveč prijateljskih izrazov, a da je še vedno prisoten duh domačnosti.