"Klasika se gleda z ušesi, pop pa posluša z očmi"

Damjan Damjanovič, trobentač, glasbeni skavt, po novem tudi žirant v oddaji X Faktor, je človek brez dlake na jeziku. Jasno razpravlja o menjavi oblasti, nepotrebnem političnem pingpongu okrog ukinitve samostojnega kulturnega ministrstva, (ne)kakovosti crossoverja in seveda njegovi trobenti. Najin pogovor je potekal v direktorski pisarni, kamor pronicajo glasovi iz otroških glasbenih delavnic, kjer se kalijo bodoči obiskovalci filharmonije. S pogovorom (nehote) začneva pri obisku britanske kraljice Elizabete II. in končava pri koncertu Davida Garretta, violinista, ki je – tako Damjanovič – preprosto preveč postaven, da bi obstal v klasiki. Začneva pa kakopak z recesijo …

Kako kot direktor Slovenske filharmonije občutite recesijo?

Kriza je, in to se pozna. Če rebalans proračuna za nas ne bo prinesel olajševalnih okoliščin, si ne znam predstavljati, kako bomo končali letošnjo sezono. Sicer sem večni optimist in če bi mi nekdo dovolj zgodaj dejal, da bo za SF leta 2012 ali 13 namenjena polovica manj denarja, potem bi se temu prilagodil. Zadnjih devet let smo ne glede na spremembe delali na istih proračunskih postavkah. Vedno smo si ustvarili toliko rezerve, da smo program lahko speljali.

O kako obsežnem krčenju govoriva?

Petdesetodstotnem. Če se trenutni scenarij uresniči, potem smo mrtvi. Če smo do zdaj na letni ravni delali z milijonom, naj bi zdaj s pol manj. Kvantitativno moramo program obdržati, sicer se bodo slej ko prej pojavila vprašanja, zakaj potrebujemo 160 zaposlenih. Po drugi strani pa ne bomo mogli ustvarjati programa z oceno kakovosti med 8 in 9, ampak zgolj šestico, kar je zame superamaterski program, in to za seboj povleče upad obiska in prihodkov. Vsi smo v velikem pričakovanju rebalansa, a dejstvo je, da država nekaj mora storiti. Ne glede na boje med vlado, opozicijo in sindikati je nujno potrebno, da se stvari radikalno premaknejo, da bomo leta 2013 lahko štartali z realnimi varčevalnimi ukrepi, sicer je grški scenarij neizbežen.

Ali ukinitev kulturnega ministrstva kakorkoli vpliva na poslovanje Slovenske filharmonije?

Pa saj ga niso ukinili! Politični pingpong, ki se je dogajal proti ukinitvi, je bil povsem brez pomena in ta mehka ukinitev za nas ne predstavlja nikakršnih razlik. Niti en minister si do zdaj ni upal ali hotel povedati, da je bilo na ministrstvu za kulturo ob njegovi osamosvojitvi od šolskega ministrstva zaposlenih 39, danes pa več kot 200 ljudi. Poleg tega so se kulturne institucije državno-svetovnega pomena, kot so Opera, Drama, univerzitetne knjižnice v primerjavi z nevladnim sektorjem bistveno počasneje razvijale oziroma se jim ni omogočilo smiselnega razvoja, medtem ko se je nevladni sektor razvijal z nadzvočno hitrostjo. Ko se začnejo krčiti sredstva, se začne pri nas, ker imajo nas na očeh. Vem, da pljuvam v lastno skledo, ampak če želimo mladim zagotoviti blagostanje tudi čez 20 let, se moramo odločiti danes.

Kaj menjava političnega vrha pomeni za filharmonijo?

Ob menjavi sleherne vlade je javni sektor na udaru. Dejstvo je in moramo si priznati, da je gospodarstvo tisto, ki polni našo blagajno in plačuje, da lahko ustvarjamo. Mi iz javnega sektorja gospodarstvu ne moremo postavljati pogojev.

Te dni ste precej aktualni zaradi sodelovanja v žiriji X Faktorja. Povabilo ste menda sprejeli zato, da bi ljudem približali klasično glasbo in razbili predsodke, da je namenjena zgolj eliti in sami sebi. Kako vam to za zdaj uspeva, kakšen trend obiska opažate v zadnjih letih?

Med občinstvom v SF še vedno prevladujejo starejši, vendar že opazimo premike. Najbolj kritično bi ocenil svojo generacijo, ki je zaradi osebne ali življenjske eksistence zanemarila obiskovanje kulturnih prireditev in se zatekla k lagodju. Najlaže je sesti pred televizor ali si prireditev ogledati prek interneta. Obiskovanje prireditev pa pomeni imeti kulturo rad, ker je to način življenja. Obiskati dramo, opero ali simfonični koncert pomeni delček zbranosti, pomeni čas, ko pobegneš od zasebnih in službenih tegob. Disciplina, ki jo imaš takrat, ti da nek drug mir in s tem se lahko hraniš cel teden.

Vendar finančni vidik obiskovanja kulturnih prireditev ni nezanemarljiv …

Naše vstopnice v povprečju stanejo med 15 in 30 evrov in če greste v Kolosej, kupite še pokovko in kokakolo, hitro pridete do enake vsote. Mogoče je po finančni plati kultura v Sloveniji celo podcenjena, pojavlja se celo fenomen, da če nekaj ni zelo drago, potem tega ne sprejemamo kot nekaj kakovostnega. Menim, da je razkorak družbeno-ekonomskih sprememb po letu 1990 botroval k temu, da imamo na vseh prireditvah večjo vrzel. Da izpostavljamo neke druge vrednote, recimo hiperaktiven razvoj interneta in hip hop kulture.

Zakaj klasični instrumenti, uporabljeni v pop ali rock kombinacijah, pritegnejo toliko pozornosti, klasika v pravem pomenu besede pa ne? Zakaj rinemo na koncerte, kjer vokaliste spremljajo simfonični orkestri, medtem ko se koncerta simfonikov nikakor ne bi udeležili?

V glavi imamo še vedno neke ravni in cilje, ki jih želimo doseči. Splošno znano je, da si vsi neklasični glasbeniki vsaj enkrat v življenju želijo igrati s simfoničnim orkestrom ali pa vsaj koncertirati v eminentnih dvoranah s priokusom klasičnega, se približati klasičnemu občinstvu, ki drugače gleda in ocenjuje. Vse, kar je v zvezi s klasično glasbo in klasično modo, je večno.

Kako pomemben je pri klasičnih glasbenikih celoten paket, se pravi glas, videz, glasbene kakovosti?

Predpogoj za klasika je, da je obrtniško 100-odstoten, je pa res, da ima tudi v klasiki videz vedno večji pomen. Klasika se gleda z ušesi, pop se posluša z očmi, in v tem je razlika.

Kaj pomeni biti glasbeni skavt v Sloveniji? Kaj vi osebno iščete pri ljudeh?

Delo, ki ga opravljam, je povezano tudi z iskanjem talentiranih ljudi oziroma mladih glasbenikov, ki obetajo potencialni kader za Slovensko filharmonijo. Osebno iščem pri njih vse, kar potrebuje dober glasbenik in tudi njegove človeške prvine, ki so nujno potrebne za kolektivno delo.

Precej je debate o (ne)kakovosti crossoverja. Kakšen crossover je kakovosten?

Odvisen je od izvajalca, ta je tisti, ki mu daje kakovost. Če naštejem le nekaj kakovostnih … Nigel Kennedy, pianist Maksim Mrvica, violinist David Garret, tudi naš Luka Šulić (slovenski del dua 2Cellos – op. a.) … Vse to so glasbeniki, ki so že v klasiki dosegli visoko raven in to rezervo znanja lahko prodajajo za takoimenovani klasični crossover. Pri tem hitro ugotoviš, kdo je perfekten in kdo zgolj polovičar. Organizatorji klasičnih programov se crossoverja poslužujemo zgolj za lastno promocijo in predstavlja le promil naše dejavnosti. Je pa res, da smo vedno v dvomih, ali bo angažma nekoga iz teh vod zadovoljil klasične potrebe občinstva.

Ne morem mimo vprašanja, kakšna je vajina zgodba z Luko Šulićem, verjetno najbolj znanim čelistom iz Slovenije?

Na nek način sem mu odprl naša vrata. Ko je imel 17 let, smo organizirali njegov recital, pri 19 letih sem ga vzel v abonentski ciklus SF. Tudi v prihodnji sezoni bi moral nastopati z nami, pa zaradi turneje z Eltonom Johnom to ne bo možno. Če bo Luka s tem tempom nadaljeval še kakšna tri do štiri leta, se bojim, da bo zamudil klasični voz. Če bo ta crossosver vlekel do 27. leta, ga bodo menedžerji zelo težko spravili nazaj v klasične vode. Ti ljudje zaradi hiperaktivnosti nimajo časa za vadbo klasike in ko se to enkrat zavoha, si hitro na tankem ledu.

Koliko ur dnevno ste kot aktiven trobentač vadili vi?

Od 3 do 6 ur.

Menda je bila trobenta edina igrača, ki je niste nikoli uničili. Zakaj prav trobenta?

Ne vem, zakaj. Mama mi je razlagala, da sem pred trgovino z glasbili že pri dveh letih zganjal tak cirkus, da se je pozneje vrnila in mi kupila trobento. Sicer plastično, ampak le tako sem dal mir. Glasbeno šolo sem začel obiskovati pri osmih letih, še mlečne zobe sem imel (smeh). Ob koncu sedmega razreda sem začel obiskovati pripravljalnico v Mariboru, kjer sem zelo hitro napredoval. Takrat me je glasba tako prevzela, da o čem drugem sploh nisem razmišljal. Poleg tega sem si želel pobegniti iz industrijskega okolja, v katerem sem živel in kjer sem imel le dve možnosti: postati ekonomist ali strojnik. Moj oče je bil izredno dober matematik in strojnik in samoumevno je bilo, da bom šel po njegovih stopinjah. No, raje sem se odločil za srednjo glasbeno šolo v Mariboru.

Kakšne ambicije ste imeli kot trobentač?

Ko sem začel igrati, je bil moj prvi cilj priti h krajevni"plehmuzki" in se pozneje zaposliti v policijskem orkestru. Z mojim izobraževanjem so moje želje in cilji rasli. No, na pobudo profesorja Stanka Arnolda sem leta 1988 opravil avdicijo v ljubljanski Operi in se tam zaposlil.

Še igrate?

Nič več. Ni časa.

Vendar znanje verjetno ostane, tako kot vožnja kolesa?

To že, samo kondicije nimam več in obrtniško sem precej iz forme. Glasbenega znanja in izkušenj sem z leti še veliko pridobil in moje zahteve so še višje, tako da igranje prepuščam svojim kolegom, ki so v izvrstnih formah.

Kaj je za instrumentalista lahko vrhunec kariere?

Ambicioznim, nadarjenim in delovnim glasbenikom je odprta pot do solistične kariere, velik uspeh pa je tudi delovanje v odličnem orkestru, doma in tujini. Umetniki so veliki individualisti in za vsakogar pomeni uspeh kaj drugega. Glasbenik ne more biti v okovih, svet ima pred seboj.