Jana Koteska: Rak na dojki ne pozna starosti

Jana Koteska je 28-letno dekle, ki se ji je pred letom in pol življenje obrnilo na glavo, saj je na svoji dojki zatipala zatrdlino, zdravniki pa so njeno sumničenje, da gre za raka, potrdili. Po operaciji in kemoterapiji Jana optimistično zre v prihodnost, in čeprav ima zaradi kirurškega posega umetni dojki, samozavestno stopa po modni brvi in nadaljuje svojo kariero skoraj tam, kjer jo je pred boleznijo končala. Spet je tukaj rožnati oktober, ali ima za vas poseben pomen? V tem smislu, da imam veliko aktivnosti, ki jih delam v sklopu Europa Donne; ker sem aktivna članica, se dogaja. Lahko omenim, da bo 15. oktobra dan zdravih dojk in bomo na Prešernovem trgu, tako da ste vsi vabljeni, da se nam pridružite pri ozaveščanju o tej bolezni. Upam, da se nas zbere čim več in bo imelo to pozitiven vpliv. Zboleli ste mladi, kako ste ugotovili, da nekaj ni v redu? Sama sem zatipala zatrdlino in sem se odpravila k zdravniku, kjer so mi naredili preiskavo, ki je pokazala to, česar si nihče nikoli ne želi. Zaradi šoka sem padla na tla, ampak sem se hitro pobrala in od tistega trenutka sem šla samo naprej, tako da nisem veliko razmišljala o bolezni, bolj o cilju, kje bom, kje se vidim, da bom to premagala.

Kot sem prebrala, je od trenutka, ko ste sami zatipali zatrdlino, pa do diagnosticiranja bolezni minilo kar nekaj časa … Bilo je par mesecev, saj so na začetku rekli, da ni nobene bojazni, da je kaj resnega. Pozneje, ko sem vztrajala, pa so me napotili v specialistično ambulanto.

Pa imate zato slabo mnenje o zdravstvu? Jah, nič ne bom rekla slabega, saj sem na koncu zdravnikom zaupala pri diagnozi in so naredili najboljše, za kar sem jim zelo hvaležna. Kaj bi lahko bilo, če bi, pa je v tem trenutku res … ne moremo tako razmišljati, vse se je dobro izšlo.

Ali po vaši izkušnji ženskam priporočate, da naj vztrajajo, če menijo, da nekaj ni v redu, in naj ne zaupajo slepo strokovnjakom? Ja, tako. Strokovnjaki so do neke mere strokovnjaki, ampak če poslušaš samega sebe, kaj ti govorita telo in šesti čut, na katerega se ženske zanašamo, je včasih dobro vztrajati.

Kako se ženska spopade z boleznijo? Verjetno je tukaj tisoč žensk, tisoč različnih pogledov na bolezen in problemov. Vsak mora izbrati svojo pot, saj je to nekomu težko razložiti, lahko pa mu svetuješ, kako si šel sam skozi to. Vsak si mora pri sebi zadati neki cilj in svetlo točko, videti mora luč v temi. Meni je bolezen prinesla tudi nekaj pozitivnih stvari, čeprav na začetku ni bilo videti tako. V zadnjem letu in pol se mi zelo veliko dogaja, spoznala sem veliko ljudi in neverjetno je, kako ti nekateri pridejo nasproti, čeprav tega od njih ne bi pričakoval.

Na koga pa ste se v najtežjih trenutkih največ oprli? Zanesljivo je to bil moj fant, ki je bil povsod z mano, imel na vsakem pregledu sto vprašanj. Bil je vedno z mano, poleg njega pa še oče, mama in celotna družina. Tudi prijateljice, ampak v takšnih trenutkih se zaupaš samo nekaterim, čeprav sem skoraj od samega začetka vsem na glas govorila o bolezni.

Je to pomembno pri bolezni? Iz mojega stališča je bilo pomembno to, da tega nisem skrivala. Seveda, na začetku poveš samo ožjemu krogu, ampak med samim zdravljenjem nosiš lasuljo, tako da je lahko neprijetno, če nekdo opazi, da jo imaš. Ampak jaz sem to povedala, ker se mi zdi, da je bilo lažje, ker se vedno najde nekdo, ki ima kakšen nasvet zate. To se mi zdi zelo pomembno, tako kot se mi zdi zelo pomembno, da se ne zapreš doma v sobo , jokaš in se zapreš vase. Treba je med ljudi, po poti, ki si si jo že prej začrtal, in ne smeš pustiti, da je bolezen ovira, čeprav te zdravljenje nekoliko ovira.

Rekli ste, da so vam ob strani stali družina in fant. Je to apel vsem partnerjem in družinam, da je zelo pomembno, da stojijo bolnikom ob strani? To je najpomembneje. Že tako se v tistem trenutku grozno počutiš, in če te takrat zapustijo najožji družinski člani ali partner … Imam to srečo, da se mi to ni zgodilo, ampak ko poslušam nekatere zgodbe drugih žensk, je to res žalostno. Ne vem, kako bi sama reagirala, ker ti da ta ljubezen bližnjih veliko energije, zagona in upanja. Skoraj nemogoče je, da osebo, ki si jo že prej ljubil, zapustiš. Pri operaciji po navadi odrežejo dojko v celoti ali celo obe. Kako je z ženskostjo pri ženski, ki zboli za rakom? Kako ste se spoprijeli s tem? Tudi tukaj imam pozitivno izkušnjo. Zame tudi po operaciji to ni bila težava. Najprej sem imela vsadke, ki so bili napolnjeni z vodo, da so mi raztegnili kožo, nato pa so jih nadomestili s silikonskimi. Pri meni je vse super in nimam težav.

Kje ste našli moč, da ste se tudi med boleznijo fotografirali? Pozirali ste tudi brez lasulje … Ne vem, očitno takšna sem, da poskušam v vsem slabem najti nekaj dobrega. Zame je bil to še en od projektov, ki jih delam, in sem šla skozi projekt zdravljenja. Vzela sem si ga tako, da nikoli nisem bila brez las in si rekla, da se moram fotografirati, saj je to nekaj norega. Med zdravljenjem sem potegnila dobre stvari.

Kdaj pa lahko rečeš, da si ozdravel? Vprašanje je, kaj pomeni za vas biti zdrav. Biti zdrav tako telesno kot duševno je pri takšni bolezni zelo pomembno. Zagotovo trpi oboje, ampak pozneje se sam pri sebi soočaš z nekimi posledicami. Niti ne toliko s tem, zakaj je do tega prišlo, kot to, da živiš naprej, predvsem bolj v skladu z nekimi prepričanji, ki zate veljajo, da so pravilna in zdrava.

Kako se živi po ozdravitvi? Imaš redne preglede na onkološkem inštitutu in si pod nadzorom. Pregledi so prvo leto na štiri mesece, nato pa na pol leta, po dveh letih pa je pregled na eno leto.

Se življenje zelo spremeni? Spremeni se v tem, da se obremenjujem z manj stvarmi; če se kdo ob meni prepira, mi je to tako daleč. Mali problemi zame niso več problemi. Naučila sem se, da je pomembno, da v življenju delaš tisto, kar te veseli, da imaš ob sebi ljudi, ki te podpirajo, in da daš sebe večkrat na prvo mesto.

Pred boleznijo ste delali v tujini, zdaj smo vas videli na Murini modni reviji. Kakšni so vaši prihodnji manekenski načrti? Zdaj so v ospredju bolj druge stvari, saj manekenka ne morem biti vse življenje. Delala bom, dokler me bodo naročniki želeli, sem pa zdaj stopila tudi nekoliko v ozadje, k organizaciji modnih dogodkov. To me veseli, saj sem že 11 let v tem svetu. To te prime, drži in zdi se ti, da moraš biti vedno v tem.

Kaj pa ljubezen do interjerjev? Je še vedno prisotna in v prihodnosti pripravljam projekt v to smer. Šlo bo za oddajo, v kateri bomo pomagali družinam, ki si ne morejo opremiti svojega stanovanja, no usmerili se bomo samo na eno sobo.

Ste prepoznaven obraz Europa Donne, kakšna je vaša funkcija? Na teh dogodkih, ki jih organizira Europa Donna – zdaj je bil recimo tek v Tivoliju in Mariboru, kjer sem bila prisotna na stojnici – pripravljam rožnate šale, ki jih bomo prodajali na stojnici na Prešernovem trgu. To bodo ročno izdelani unikatni šali, denar od prodaje pa bo šel v dobrodelne namene v naš sklad. Pripravljamo tudi koncert, ki bo 28. oktobra – ta bo sicer za vse bolnike z onkološkega inštituta – na katerem sodeluje tudi Europa Donna. Pojavljam se na prireditvah in mislim, da kot mlajša predstavnica nekdanjih bolnic lahko pritegnem pozornost mlajših žensk, da naj bodo bolj pozorne na svoje telo in se bodo zavedale, da bolezen ne pozna starosti.

Omenili sva ozaveščanje, kako je z ozaveščanjem Slovenk o raku na dojki? Predvsem če izhajam iz sebe, pred tem nisem poznala bolezni in se mi je to zdelo nekje daleč, da lahko zboliš samo, če si star več kot 60 let, ampak v bistvu se vse premalo omenja to, da lahko zbolijo tudi ženske pred 30. letom. Nekaj mojih kolegic v društvu je veliko mlajših od 30 let in mislim, da bi morali dati večji poudarek starostni skupini do 35 let.

Kakšne pa so izkušnje o pregledovanju dojk iz organizacije, koliko ženske vemo o tem? Kot vidim pri sebi, se sama nisem nikoli pregledovala, spremembo sem slučajno opazila. V šoli so bili neki prospekti, ampak to je v osnovni in srednji šoli še tako neaktualno, da se na to nihče ne ozira. Na dogodkih za ozaveščanje žensk pa imamo tudi modele dojk, na katerih lahko posameznice preizkusijo, kako je videti zdrava in kako dojka s spremembo.

Tudi moški lahko zbolijo za rakom na dojki, se organizacija posveča tudi njim? Sicer je to vprašanje bolj za našo predsednico, ker ima podatke, koliko moških zboli. Gre za okoli en odstotek, kar je zelo malo, ampak seveda če moški opazijo kakšno spremembo na prsih, morajo nujno k zdravniku, vendar je na moških prsih, ki so že same po sebi ploske, sprememba mogoče prej vidna.