Izšla pesniška zbirka akademika Janeza Bernika

To ni njegova prva zbirka, pač pa najbolj kompleksna glede pričevanjskega in izkušenjskega obzorja, ki je v njej zajeto, je na današnji predstavitvi ocenil glavni urednik založbe Niko Grafenauer.

Pesmi v zbirki so nastajale 25 let

Pesmi v zbirki - ta je po Grafenauerjevem mnenju tesno povezana z Bernikovim "dnevnikom risb", ki je pod naslovom Samote izšel pri Novi reviji leta 2002 - so nastajale približno 25 let. V prvem delu skuša avtor, sicer akademski slikar, upodobiti svojo izkušnjo iz otroštva in v družini. Druga "epizoda" je posvečena ljubezni in vprašanjem umetnosti, tretja pa se nadaljuje v iskanju Boga oziroma božjega.

Bernikovo poezijo smo navajeni gledati v razmerju do njegovega slikarstva, vendar ne le kot komentar k slikam, marveč kot samostojen, a z njegovim slikarstvom istoveten ustvarjalni svet, je prepričan likovni kritik Milček Komelj. Po njegovi oceni je nova pesniška zbirka tudi likovno vznemirljiva, saj jo je napisal znameniti slikar, kot vzporednico slikarstvu pa jo je mogoče dojeti tudi v njenih zunanjih značilnostih. Pesmi namreč nosijo namesto naslovov datume, tako kot že lep čas tudi Bernikove slike.

Ti datumi so v nekaterih pesmih podvojeni, tako kot datumi na slikah, to pa kaže, da gre za predelane oziroma dodelane starejše pesmi, torej za ustvarjanje po istem načelu, ki ga umetnik uresničuje tudi v slikarstvu in grafiki, ko dodeluje oziroma preslikava starejše grafike v slike. Prav to je njegova izrazita posebnost, saj gre za usmerjanje današnjega pogleda na preteklo delo, za nenehno komentiranje in preverjanje samega sebe, je dejal Komelj.

Tudi Bernik sam je poudaril, da kar naprej beži pred seboj, da bi se našel v oblikah, sentencah, prispodobah. "Kadar sem z besedami, je v mojem studiu molk in v daljavi enoglasen gregorijanski koral. Kadar pa rišem ali slikam, se pogovarjam na glas, sam s seboj, s sliko, kar prepiram se s svojimi strahovi, ljubeznimi, bolečinami," je ozadje svojega ustvarjanja razkril na predstavitvi.