SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Gibonni odpira nova vrata

2

termometer

Hrvaški glasbenik, avtor, pisec aranžmajev in pevec Gibonni je v svojem glasbenem ustvarjanju obrnil nov list.

Ob novem albumu 20th Century Man, ki je v celoti posnet v angleškem jeziku, se je Gibonni odločil še za nekaj poslovnih potez, ki prinašajo novo vsebino. Z novimi skladbami in starimi uspešnicami se je podal na trg Evrope, koncerte je priredil za nastope v tujini in orje ledino na hrvaški glasbeni sceni tudi z namenom, da bi drugim odprl vrata.

Je to, da je album v angleščini, vaša svojevrstna priprava na vstop v Evropsko unijo?

Ne, ne (smeh). Ko sem začel ustvarjati to ploščo leta 2010, nisem niti pomislil na Evropsko unijo. Takrat sem začel razmišljati o albumu, se pa zdaj dobro ujema z Evropsko unijo, to je pa res. Prav danes, ko se pogovarjava, je izšel odličen članek o Hrvaški na Poljskem. Opisuje poslovne možnosti na Hrvaškem in zapisali so, v kaj je treba vložiti ta trenutek pri nas. Njihov odgovor je: v turizem in Gibonnija.

No, to pa je kompliment, kajne?

Seveda, nedvomno. A plošča je v angleščini, ker ni nič bolj logičnega in pametnejšega od te izbire. Evropa ni Amerika, kjer poznajo samo dva jezika. Evropa je več kot 25 držav, skoraj toliko je tudi jezikov, to spravlja ob pamet. Kakorkoli pa obračamo, je materni jezik rokenrola angleščina, to je naš jezik, jezik glasbenikov. Kdor se ukvarja z modo, zna italijansko, mi glasbeniki pa angleško, to je naša komunikacija, komunikacija klasike rocka.

Torej ste klasični roker?

Hm … Angleži in Nemci so me tako opisali, da sem klasični roker. Še dobro, saj sploh nisem vedel, kakšno zvrst glasbe igram (smeh). Je pa res, da sem poslušal in še poslušam vse od hard rocka do popa, od Led Zeppelina do U2. Tudi ko sem bil mulec z dolgimi lasmi, uhani v ušesih, usnjeno jakno, mi je nekdo prinesel album Petra Tosha, pa sem ga poslušal. Kar je dobro, je dobro. In ko je dobro, je pomembno samo to.

Zakaj ste po prejšnjem albumu potrebovali tri leta?

Moj delovni proces je bil že prej naravnan k temu, da je bilo nekaj skladb narejenih pol v angleškem, pol v hrvaškem jeziku, nekatere celo v celoti v angleščini. Mislim, da so se ljudje že navadili na to. Prej sem imel pesem z angleškimi refreni, zdaj imam angleške pesmi, to je vse, kar je drugače, še vedno pa sem to jaz.

Glasbeniki pri nas pravijo, da je lažje peti v angleščini kot v slovenskem jeziku. Kako je s hrvaščino?

Vsak jezik nosi v sebi melodijo besed, pa ne le to, nosi celo teme. V hrvaščini ne moreš odpeti nekaterih besed, ker so grozne. Melodija, ki pa jo dajejo besede, pogojuje, to kako ustvarim besedilo. Nisem pesnik, to ni zbirka pesmi, gre za nekaj, kar pojemo, in prav mogoče je, da s tem tudi definiramo skladbo.

Kaj pa je težje: narediti dobro besedilo ali dobro skladbo?

Imamo 30 črk in sedem not. Torej je jasno, da je težje najti izvirno melodijo. Pesmi pišem ob igranju klavirja ali kitare, potem pa začne nastajati melodija, besedilo pride pozneje. Potem ko je vse narejeno, najprej sam presojam, ali je vse v redu, potem pa obstaja peščica redkih ljudi, ki jim zaupam, da bom od njih, če bodo pesem slišali, resnično dobil tudi pravo oceno, ki jo bom lahko uporabil pri nadaljnjem razvoju skladbe.

Kdo pa je vaš najboljši kritik, ko skladbe še nastajajo?

Najprej jih poslušam samo jaz. V svojem življenju imam nekaj ljudi, ki so odlični glasbeniki in so zelo odprti za razne zvrsti glasbe, no, njim zaupam. Takih je res malo. Takšen je na primer Nikša Bratoša, on je to poslušal kot najstnik. Ko je slišal novo skladbo, je bil vedno kot otrok, tako iskren. Že po odzivu njegovega obraza si vedel, ali mu je nekaj všeč ali ne. Drugi človek, ki mu to dovolim, pa je kitarist skupine Parni Valjak Marjan Brkić. On je po svoje kot moj brat. Ko imava kaj novega, si pokaževa, čeprav je to zelo redko, saj največkrat slišiš stavek v smislu: "Če bi bil jaz na tvojem mestu." Pa nisi in pika. Ko boš na mojem mestu, delaj po svoje. Mene zanima le, ali lahko neka skladba pride ljudem do srca, se jim tam usede, ali ne.

Kako boste promovirali nov album?

V zadnjem tednu sem bil v Pragi, na Dunaju, v Berlinu, Dresdnu, Portorožu, Rovinju, čakajo me še Črna gora, Split, Celovec, Laško ...

Kako veste to vse na pamet?

Ker ves čas razmišljam o tem (smeh) No, pot nadaljujem še v München in še kam.

Kako pa se ti koncerti v Evropi razlikujejo od teh, ki jih gledamo mi?

Povsem, resnično povsem drugačni so. Tam igram približno 85 odstotkov angleških skladb, drugo so skladbe v hrvaščini.

Kako velik pa je ta trg za hrvaškega pevca?

Ne vem, sem namreč prvi. Prvi pri nas grem z glavo skozi zid in ker vem, da je moja glava trša, grem lahko. Vse druge ocene o tem, kako zahtevno je, ne bi bile na mestu, ker sem edini, ki to počne, a na to gledam drugače: če se meni stvari dobro izidejo, bo to dobro za vse druge glasbenike. Imeli bodo že malce lažjo pot, saj bo nekdo pred njimi že položil temelje. Ni lahko, je pa zanimivo. Maja sem bil v Londonu, kjer je bilo šest skupin iz vse Evrope, med njimi jaz iz Hrvaške. Koncert je bil odličen, akustičen, po njem pa so drug za drugim kapljali avtorji, pisci aranžmajev, ljudje iz glasbenega sveta. S seboj sem, ker je bil manjši oder, peljal Matijo Dedića, ki bi lahko samo tisto noč podpisal deset pogodb. Tako dober je in zavedati se moramo, kaj imamo.

Zakaj se vam to zdi pomembno?

Ko sem v osemdesetih letih živel v Berlinu, se spominjam, da sem spoznal producenta iz Nizozemske, ki je bil zelo znan. Pa mi je rekel: "Jaz o dogajanju za železno zaveso ne vem nič, ne poznam nikogar, edina stvar, ki jo poznam, je skupina Laibach. Oni so fenomenalni, edinstveni. A ti si iz iste države kot oni?" In ko sem odgovoril, da sem, me je začel gledati povsem drugače. Tako pomembno je ne le zame, za vse nas glasbenike. Ko se vrata odprejo, nikoli ne veš, kaj je za njimi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin