Edi Šelhaus - Fotoreporter z veliko začetnico

"Fotografiramo za danes, a še bolj za jutri"

"Fantje, fotografirati je treba vse, dokler je kaj filma. Fotografiramo za danes, še bolj za jutri," so besede, ki njegovemu prijatelju, novinarju in uredniku Mitji Meršolu še vedno odzvanjajo v ušesih. Njuno poznanstvo traja že 40 let, začelo se je, ko je Meršol začel pisati za Delo oziroma tedanjo Tedensko tribuno TT.

"Edija se še posebej spominjam, ko me je leta 1970 peljal na Reko, kjer sem se moral vkrcati na ladjo Liburnijo in v okviru ploveče mednarodne jugoslovanske razstave odpluti v države zahodne Afrike. Edi je bil tako dober, da je nazaj v Ljubljano odpeljal tudi mojo ženo, ki me je kljub visoki nosečnosti pospremila do Reke. Na poti nazaj se jima je nekaj pokvaril avto in z Edijem sva se pozneje pogosto spominjala, s kakšnimi težavami sta se pripeljala nazaj v Ljubljano, medtem ko sem jaz že plul proti jugu Jadrana in Malti," se spominja Mitja Meršol, ki je poskrbel za uvodne besede Šelhausove zadnje knjige Fotoreporterjev obračun.

Slovenska zgodovina v malem

Šelhausova fotografska zapuščina po besedah višje kustosinje Muzeja novejše zgodovine Slovenije Jožice Šparovec verodostojno prikazuje slovensko zgodovino v malem. Njegov prispevek k ohranitvi slovenske zgodovine je nedvomno zelo pomemben, saj so njegovi posnetki, tako iz vojnega kot povojnega časa, pogosto objavljeni v raznih publikacijah, monografijah, časopisih, revijah, učbenikih, enciklopedijah, na raznih razstavah in v filmih.

Tisoč originalnih negativov iz časa druge svetovne vojne V Muzeju novejše zgodovine že skoraj 60 let hranijo okoli tisoč originalnih črno-belih Šelhausovih negativov iz časa druge svetovne vojne, ko je deloval na osvobojenem in polosvobojenem ozemlju Bele krajine, Kočevskega ob Kolpi, na Notranjskem in celo do Zadra. "Na tem območju je posnel pretresljive podobe različnih motivov, kot so partizanske šole na Kočevskem, evakuacija ranjencev in civilnega prebivalstva iz partizanskih letališč, interniranci na ruševinah svojih domov, partizanska letališča, zavezniška letala, gledališke predstave, vsakdanji prizori iz partizanskega življenja in življenja civilistov in razglasitev prve povojne slovenske vlade," pojasnjuje Šparovčeva.

Iz povojnega obdobja 130 tisoč posnetkov Povojni del, ki ga je Šelhaus podaril muzeju leta 2000, obsega skoraj 130 tisoč originalnih posnetkov. Podarjeni opus po besedah kustosinje Šparovčeve zajema vsa področja življenja slovenskega naroda v obdobju po drugi svetovni vojni, izstopajo pa motivi, ki se jim je še posebno rad posvečal. To so živali, šport, boji koroških Slovencev za svoje pravice in raziskovanje usod zavezniških letalcev, ki so jim Slovenci na naših tleh rešili življenja. Mnoge od njih je našel, vzpostavil stike in organiziral srečanja med njimi in rešitelji v Sloveniji.

Društvo Enooki: Postavljal je standarde dokumentarne in reporterske fotografije

Po besedah Tine Deu, podpredsednice Društva slovenskih fotoreporterjev Slovenije − Enooki, fotografi na Šelhausovo zapuščino gledajo z velikim spoštovanjem, saj je deloval v času, ko fotografiranje ni bilo preprosto, in postavljal standarde dokumentarne in reporterske fotografije. Šelhaus je dve fotografiji iz svojega bogatega fotografskega opusa podaril društvu Enooki, iztrženi denar pa so fotoreporterji namenili Društvu slepih in slabovidnih Ljubljana.

Fotozgodbe v petih knjigah

S fotoaparatom je ujel številne zgodbe in o tem napisal tudi pet knjig, zadnja − Fotoreporterjev obračun je izšla letos pri založni Sanje. Rok Zavrtanik, direktor založbe Sanje, se ga spominja kot izjemno ustvarjalne in iskrive osebnosti, z osupljivimi prispevki slovenskemu nacionalnemu fotografskemu fondu in na področju kulture.